TAM DOL

Bodite prvi, da pregledate ta produkt

Cena brez DDV: 36,44 € Cena z DDV: 39,90 €

Dostopnost: Na zalogi

  • Opis
  • Informacije
  • Oznake
  • Mnenja
Gospod, na nek način bi se dalo reči, da imate danes na obrazu tisto posebno fino tkanino nedeljskega jutra, veste, takega, ko zadišijo sveže žemljice in brivske pene. No, nikar se ne kremžite. Ni mi treba pripovedovati, da ste bili bržkone zaprepaščeni v tistem posebnem trenutku, v tistem, ko so vas prvič v življenju obrili drugi. Mislite, da meni ni bili neprijetno. Danes sem sposoben tega priznanja, prav gotovo pa ga v lanski pomladi ne bi bil. Ni mi treba razlagati, da ste se namenili v ta dom samo, zato ker vas je splošna šibkost prisilila v to. Če sva odkrita, ste zdaj stari nekaj čez sto let, kar pa je za te razmere še kar mladostno stanje, da, smeva tako reči, mladi ste še. Ne naprezajte se z ugovori, ne bom se trudil, da bi vam filozofsko ugovarjal, čeprav bi bil tega še kako sposoben in vešč, kajti, kot vam je najbrž znano, sem se ukvarjal s filozofijo, res da bolj zasebno, vsaj dotlej, dokler se ni ideologija v moji domovini spremenila in so imeli namen narediti nekakšne enoumne norme, misleč pri tem, da so človeški možgani sposobni dojeti nove vzgojne metode. Motili so se, dragi moj gospod, motili, kakor vsi, ki so skušali ljudi miselno naravnati na svoj način. No, očitno se ne bova prerekala okrog teh visokih stvari. Novi ste še in nevešči tukajšnjega pogovarjanja. Skušal vam bom pripomoči, da boste čim prej dojeli dinamiko občevanja, kajti tu so se stoletja 5poenotila in se je ustvaril poseben jezik, vsem razumljiv, in prav vsi ga sčasoma poosebijo. Da, uganili ste, nedelja je danes, in tam dol bi bilo slišati zvonove, ljudje se bi odpravljali k maši, kakor za časa mojega otroštva, ko so me skrbno oblekli in me napotili v sosednjo vas k maši. Tisti čas sem nekako shranil v posebne miselne komore, nikoli ga nisem do kraj povsem predelal iz filozofskih stališč, ki sem jih kasneje v življenju smelo nabiral in jih v zrelih letih nekako doumel. Veste, čas mojega otroštva, kako naj vam to razložim, je bil čas, ko se še niti prva svetovna vojna ni začela. Nam ni šlo slabo, prav res ne. Morda vas utrujam, bi raje videli, da molčim. Torej smem nadaljevati. Vi se kar lepo udobite, naj vam svetloba nežno obliva belino kože. Ne menite se za mimoidoče ženske, ki gredo na vrtove in nesramno namigujejo na lenobnost, ki da jo zganjam v tej svoji samoti. Dodeljeni ste bili našemu paviljonu, ki je relativno nov, komaj dve stoletji stoji. Odmaknjen je na rob sektorja xm3, o katerem pa še nič ne veste; kako tudi bi, ko pa so vas komaj v petek pripeljali. Včeraj ste cel dan spali. Nekaj malega ste med spanjem mrmrali, tega vam ne zamerim. Saj se je, vsaj po pripovedovanju paznika, z vsemi nami tako dogajalo. In prav to govorjenje v polspancu je za paznike nekakšna izpoved in vse posnamejo na majhne računalnike in to potem posredujejo vrhovnemu. Veste, ta vmesna stanja, ko ste še malo spodaj pa že malo zgoraj, to je posebno stanje, nekakšen prehod v novo luč. O tem nam ni treba nič vedeti, to se preprosto zgodi. Torej ste željni govorjenja, smem nadaljevati. Hvala vam. Ko se boste nekoliko privadili, boste tudi sami želeli govoriti in govoriti. Tukaj je tako urejeno, da vsak dobi svojega poslušalca, ko je za to čas. Veste, jaz sem veljal za zakrknjenega molčavca, in sam vodja oddelka me je dal poklicati in mi zagrozil, da me bo premestil v vreščeče paviljone, kjer so nastanjeni robati ljudje, ki pa so bili vdani vrhovnemu in so bili povabljeni v njegovo milost. 6Najin sosed je kipar, mlad, relativno mlad je bil poslan sem gor, kmalu po osemdesetem letu zemeljskega življenja. Morda vas bo kdaj pa kdaj motilo njegovo dolbenje v kamen, pa vendar zna biti blag in miren, le nekoliko zatiščan vase se mi zdi. Zelo malo govori, to me moti. Njegova hišica je vsa odeta v cvetje, za katerega skrbijo ženske, ki so malo prej nesle svojo sitnobo dol na vrtove. Ostaniva raje pri najinem pogovoru, ki sva ga načela v tem nedeljskem jutru, ker se tako lepo začenja. Žal ste zajtrk predremali. Mlada strežnica se je sklanjala nad vas in vam priponujala odlično kavo in rogljiček, tako je pisalo nad vašim ležiščem, da to morate dobiti, da so se tako začenjala vaša jutra tam dol. No, nič hudega, bo pa kosilo toliko bolj teknilo. Kaj, da naj še kaj povem, kako je bilo v mojem otroštvu. No, če res hočete slišati, potem bi nadaljeval. Osmisli sem se v trdni kmečki družini v mirni pokrajini blizu reke. Moj oče, ki je v drugem sektorju, žal, je bil trden gospodar in zelo pobožen, bogaboječ, bi se lahko reklo. Mama pa ne prav vneta. V cerkev je šla, ker je pač morala, ampak oče, on, da, on pa je spoštoval moč molitve. Še povsem majhen sem bil, ko sem ga neko nedeljsko popoldne spremljal dol po njivah in sva gledala spomladansko pšenico. Kako sem se veselil tiste zelenine, s kakšno močjo mi je napajala oči. Oče je pokleknil in božal zeleno bilje in pri tem mrmral molitev. Celo sklonil se je in poljubil pšenico. Vam se bo to zdelo smešno, ker ste sicer bili sin majhnega kmeta, a je vaš oče zakartal posestvo, pa ste morali potem stanovati v kletni luknji v malem mestu, kjer je oče dobil službo v tovarni, pa ne za dolgo; spet je pil in hodil v igralnico in ... Vidite, netakten sem. Oprostite, zaneslo me je. Zdaj že veste, da poznam vašo temeljno biografijo. In s tem se morate kar sprijazniti, ker je tu taka navada, da nam nadzorniku dajo v branje na ekranih, tistih, vidite, zgoraj nad vašo glavo, tam je zapisano vse o vas. Načela so tu zelo jasna: vsak, ki dobi novega sostanovalca, mora biti o njem predhodno 7informiran, in vsak je v prvem stoletju tudi zanj odgovoren. Tako, zdaj veste, jaz bom vaš angel varuh; in ne bodite presenečeni, tudi bom poročal paznikom, kaj se z vami dogaja, ker je to moja dolžnost. Prav tako pa vi lahko o meni vse preberete na ekranu, kjer je napisano, kdaj sem se rodil, kakšni so bili moji starši, tudi o starih starših je veliko napisanega, vendar so to samo grobi podatki. Zgodbe, teh pa tam ni, zato smo tukaj prepuščeni pogovarjanju. Nikar se ne naprezajte, kar počivajte. Vidim, da vas je to nekoliko osupnilo. Moj namen ni bil v tem, da vam takoj zagrenim življenje ... Ah no, trajanje, kajti življenje je pojem, ki je doma tam spodaj. Nekako je v navadi, da se prišleke skuša čim prej ozavestiti na nov način, na način brezčasne dimenzije, ki je navadna zavest ne more dojeti. Tako, zdaj ste uvideli, da je tukaj zgoraj vse drugače, da ni preprek in zadreg, ki ste jih bili vajeni tam spodaj. Ko boste to dokončno vgradili v svojo novo zavest, boste občutili ta večnostni mir, ki vas bo naredil klepetavega in opremljenega za brezčasnost. Čas, tega tukaj ni. So menjave svetlob, prave teme pa ni. Zdaj sva na zunanjem platoju, kjer je veliko svetlobe. In če mežikate v drobir svetlobe, to ni pravo sonce, ne takšno, kot ste ga bili vajeni spodaj, to je novo sonce, to je ljubeča luč Vrhovnega. Vsi smo okopani v njej, prav vsi, ki smo bili dodeljeni sem gor. Če vas je volja, bi vam še kaj povedal. Kako pravite, ne slišim vas dobro. Ah, da, bom nadaljeval. No, zdaj imate na obrazu videz sproščenega nebeščana, tako je tudi prav. Nebesna mehanika vas bo polagoma povsem utirila med nas, za zdaj še nekoliko lebdite, ker je v vas še nekaj gravitacijske sile, niste še povsem razmagneteni. Kako? Koliko časa to traja? No, nekaj dni, samo nekaj dni. V tem času bom jaz poskrbel, da vas ne bo zanašalo v druge sektorje, ker so pazniki preobremenjeni, odkar so spodaj spet vojne in je dotok prišlekov nekoliko povečan. Ko se bo zgodila utiritev, boste prejeli svoj odtenek svetlobe, ki 8bo samo vaš; vsi se spremenimo v svetlobo. Naša snovnost postane ena sama svetloba, ki jo teologi tam spodaj pripisujejo svojskosti duše. Kaj? Vi me vidite kot telo? In malo modrovijoličastega soja okrog. Da, sam se takega ne prepoznavam, svetloba pa je prava, prav takšno sem prejel ob utiritvi. To, da vi vidite še moje telo, je posledica nevajenosti gledanja v brezčasni perspektivi, to bo prešlo. Svoje telesne dimenzije imamo zakodirane v nihajih, ki so vidnemu spoznavanju še dostopne, zato smo sposobni še videti telesa, v katera smo bili oblečeni tam spodaj. To nam je Vrhovni pustil, da ne bi gojili neke patetične nostalgičnosti, morda pa tudi za to, da smo v tej novi skupnosti telesno prepoznavni in na ta način dostopnejši za komunikacijske prepoznave. Presenečeni boste nad transformacijami, a o tem boste poučeni kasneje. Meni je kar prav tako, kajti ko vidim te mlade ženske, ki delajo na vrtovih, se mi včasih zazdi, da je trajnost lepa, vsaj tako lepa, kot je bilo življenje tam spodaj, ko sem bil še mlad in poln sokov. Do tja še prideva. V mislih sem se zataknil v svoji otroški dobi, med zelenimi žiti na naših njivah. Morda je molitev nad mladim žitom pomagala, da smo imeli najlepšo pšenico na vasi. Naš oče jo je škropil z znojem in molitvijo. Tisto leto pa, ko jo je polegel vihar, takrat pa ... Oče so si očitali, da niso šli na božje romanje, pa da je zato tako ... Oh, kakšen vihar je bil. Takrat sem že hodil v šolo in k mlademu katehetu sem hodil na dodatno učenje latinščine, pa tudi v zgodovino me je vpeljeval. Natančno se spomnim, kako se je začelo. Malo pred enajsto so oče peljali konja dol do reke in se kar naprej ozirali nad hribe na severu, kjer se je črnina tako gostila, da se je še konj nekaj obiral, hrzal in rital. Jaz sem sedel pod lipo in prebiral nekaj latinskih tekstov, ponavljal sem stavke in se uril v izgovorjavi. Takrat so vsi mislili, da bom šel naprej v šole, v semenišče in potem bom doštudiral za duhovnika. Nenadoma se je veter prignal sem od polj in pregnal čebele, otresel lončnice na 9oknih, eno celo prevrgel, da se je črna zemlja razsula po sivi stari klopi ob zidu, rdeče rože pa so obležale na stopnici. Stara mati so takrat pritrkljali s palico okrog vogala in rekli, da bo hudič zaplesal čez njive. Oče so se vrnili s konjem, ki ni hotel ostati na pašniku ob reki, pa tako rad je tam hrzal in se pasel. Neurje je bilo kmalu nad nami. Zaprli smo se v hišo in strahoma gledali dolge trakove dežja, kako so bičali lipo in mendrali vrt. Ko je bilo vsega konec, sem slonel ob oknu in poslušal odtekanje vode v žleb; slišalo se je kot majhen studenec. Trajalo je kar nekaj minut, da so se spet oglasili ptiči, vmes pa je bilo slišati tiktakanje naše stenske ure. Oče ej vstal, odprl težka vrata in zavzdihnil. Ni zaklel, nikoli ni preklinjal, pljunil pa je in stresel z rameni. Jezno si je zatlačil klobuk in šel dol na njive. Nihče si ni upal iti za njim. Vsi smo obnemeli in čakali. Mama je sklenila roki, pokleknila na leseno klop v kotu pod križanim in tiho molila. Njena velika kita na zatilju se je malo tresla, najbrž je vmes celo jokala. Jaz pa sem pospravil knjige in čakal, da pride oče nazaj. Oba brata sta slonela na vratih, eden je sicer šel okrog hiše po blatu. Čez dvorišče je še vedno drla voda in nosila s seboj vse, kar je zagrabila. Lahko sem videl, da je na vrtu zmešnjava, toliko sem lahko videl skozi okno, ki je bilo nenavadno čisto, ker ga je dež opral. Takrat veste, še ni bilo toliko industrije, da bi bil dež umazan. Danes je seveda vse drugače. Čez kakšne pol ure je prišel oče nazaj, blaten in mrk. Zunaj si je sezul ponošene škornje in bos stopil v kuhinjo. Mama mu je takoj dala lesene cokle. Sedel je za mizo, položil roki nanjo in s težkim glasom rekel: »Pšenica je poležana, konec je z njo. Krompir jo bo pa odnesel. Kar še ni trave pokošene je pa tudi poležana, pa se bo že dalo nekako pokositi, se bo, samo pšenička, ta pa, konec je.« Dolgo je bilo vse tiho. Stara mati so prinesli stolček in se usedli na svoje mesto v veži, od koder je rada gledala dol po njivah. Sklonila se je naprej in med prsti mlela umazan 10robec. Smrkala je in si brisala solze. Vedela je, da je pšenica za očeta največji ponos. Pa tako je dobro kazalo ... Vidite, take slike se mi utrinjajo, pa ne vedno. So trenutki, ko zapadem v popolno gluhoto znotraj spominjanj. Kar ni nič neobičajnega tu zgoraj, ker je dimenzija časa ukinjena – samo trajanje je, trajanje pa ni merljivo, ker je že trenutek, ko začnemo miriti samo del trajanja. No, ne bi rad bil preveč filozofski, ker sploh ne vem, kaj ste bili tam spodaj. Zanimivo, piše samo o vaših starših, o vas samih je pa kartoteka še skoraj prazna, od tam naprej, ko ste šli v Maribor. Včasih se to zgodi, ker je obdelava podatkov počasna, očitno bo moral Vrhovni posodobiti sistem, očitno. Kakorkoli, ker ste šele od petka tukaj, se stvari počasi nalagajo. Sinoči sem prišel do podatka, da ste v šolo hodili že v mestu, pa da ste imeli probleme s tujim jezikom in matematiko. Izšolali ste se za frizerja, potem ... Tam se je zapis ustavil. Morda se vam zdi zdaj tole razpredanje netaktno in nevljudno, upoštevaje vašo utrujenost, pa celo nesramno. Globoko se vam opravičujem, dragi gospod Franc. Vendarle pa se boste morali navaditi na to novo širino, na razpredanja vseh o vsakem, ker je tu to edina zares prava družabna norma, vse ostalo, ostaja tam spodaj. Tu ni političnih strank, ni političnih programov, tu je samo etika sobivanja, ki je zapisana v računalniku, v vaši bivanjski enoti. Kako prosim, šibak glas imate, nisem vas dobro slišal. Pili bi. Takoj vam prinesem delno osladkano limonado, ta je najboljša v teh dneh. Takole, zdaj vam je bolje, kajne? Aha, zares ste bili frizer. V Mariboru ste bili, no. Maribor, deloma ga poznam, saj sem tam imel teto. Rad sem se sprehodil po parku, rad sem šel gor do cerkvice in gledal mesto pod seboj. Maribor je vse kaj drugega od Ljubljana, bolj odprto mesto, več sonca je. In če sem iskren, bi se tam kar naselil, bi se. Ugajalo mi je, res. Morda sem pa šel mimo vašega frizerskega salona, kdo ve. Če malo preračunam, da, morda 11ste takrat bili že tam, ko sem jaz hodil tam mimo. Kje ste delali, v katerem salonu. A tako? Čakajte, da pomislim, da spomnim se, da. Tam blizu je bila tudi gostilna. Blizu centra, dobra lokacija. Zagotovo ste imeli polne roke dela, dobesedno, kajne. No, zdaj pa kar lepo počivajte, ker se vam vidi, da ste še povsem izčrpani in niste še polni te nove brezčasne energije. Polnjene traja nekaj dni, včasih tudi več. Vse je odvisno od tega, na kakšen način ste umrli. Za vas piše, da ste umrli v trenutku, kar je lepa smrt; kap torej, takorekoč milostni strel vsemogočnega, ki vas je hotel imet tu. In tudi tu boste sčasoma delali tisto, za kar ste bili poklicani sem gor. Delali boste samo toliko, kolikor se bo vam hotelo. Boste že uvideli, da je popolno brezdelje nesmisel. Skušal vam bom stvar povedati na čim bolj preprost način, zdaj, ko vem, da ste bili celo življenje frizer in se niste ukvarjali s pretiranim razglabljanjem. Veste, filozofi stvari zapletajo. Kako ste rekli, da ni razlike, da ste vi pa lase spletali. Da so filozofi hoteli naravne misli zaplesti v neprepoznavne kite. Po svoje imate prav. Tukaj vam res ne morem konkretno ugovarjati, vendarle si bom dovolil pripomniti, da je modroslovje zaobseglo toliko plasti človeškega vedenja, da bi težko prav vse zapletli do neprepoznavnosti. Vam je zdaj bolje? Pa se nekoliko zamaknite pod figovec, če vas svetloba preveč moti. Tako, zdaj bo nedvomno bolje. Niste še navajeni te temperature, kar je razumljivo. V petek ste prišli. Čudi vas, da sem tu, kjer sem. Zakaj pa ne? A, to, partija, to ... Res je, večina povojnih učiteljev je moralo biti v partiji, to je res. Jaz sem bil še tista star garnitura, predvojna, pa sem moral po vojni v partijo, žal. In zdaj vam gre na smeh, kako je lahko komunist tu, kjer je. Veste, zapletena zgodba, zapletena. Polagoma jo boste deležni. Sicer o meni lahko vse preberete, vendar teh nadrobnosti ni. Z nekaj skrivnostmi vsi umremo, tako je to. Prejle sva ostala v mojem otroštvu. Morda bi pojasniti, kako sem zašel na filozofske in zgodovinske študije; 12omenjal sem že, da sem bil nekako namenjen za duhovnika. In prav smešno je bilo, ko sem neko nedeljsko popoldne, še kot dijak, čemel v zgornji sobi in se mučil z neko matematično nalogo – matematika mi ni ravno ustrezala – pa sem poslušal, kako se spodaj na klopi naša stara mati hvali sosedovi Ivanki, da bom duhovnik. In takrat, morda prav takrat, se je v meni vzdignil nek uporniški duh, če mu smem tako reči. Sosedova Ivanka pa je rekla: »Dajte no, to bomo še videli. Ko so takile mladeniči enkrat v mestu, se lahko še marsikaj spridi. Boštjan, Repetov Boštjan, je bil v šolah za duhovnika, končal pa je v pisarni pri stricu, pa nič prida ni, pije in za ženskami leta. Mesto pokvari ljudi, jih!« je pribila. Tako je to na vasi, opravljivost, tako kot tu zgoraj, to je najljubša zabava. No, takrat, v tistem trenutku, pa sem si rekel, ne! Nekako sem bil zagledan v odličnega profesorja zgodovine, ki smo ga imeli. Mož je tako gladko govoril, s tako vnemo in s tako izborno izgovarjavo, da smo bili vsi očarani od njegovih predavanj. Žal ga ni tu zgoraj, žal ne. Pa veste, zakaj ne? Zato, ker je imel izvenzakonsko razmerje in nezakonske otroke. Zavračal je vero v najvišjega. Govori pa se, da je v poboljševalnici, kjer je priprava za sem gor. Pa prav prejšnji teden je tod mimo prišel eden od starostnikov, Grk, ki je živel še v času Platona, če veste, kdo je to bil. Veste? No, čudite me. Aha, križanke ste reševali, aha! Vidite, tisti Grk je zadolžen za predavanja o novi etiki tam v pripravljalnici, nekakšna ideološka priprava za brezčasnost. Potrdil mi je, da je tam in da je izvrsten diskutant. Če mu bo uspelo, bo prišel gor, pa še tu bo najprej v posebnem sektorju Z1 – tam so vsi tisti, ki so spreobrnjeni in so deležni posebne obravnave, dokler se ne izkažejo kot pravi nebeščani. Tako kot narava izvaja selekcijo, tako jo tudi nebo, ohranja najboljše, da jih potem lahko na zemlji množi, da nekako ustvarja ravnotežje med dobrimi in zli. In tako sem se polotil študija zgodovine in filozofije. Rojen sem bil ravno 1900, v 13februarju; pravijo, da je bila huda zima, sem gor sem pa prišel leta 1995, decembra. Takrat sem dozorel. Lahko bi naredil kariero profesorja, lahko bi jo, a se je zalomilo, ker sem sprva še nekoliko intenzivno zahajal k duhovščini in spet mislil, da bom morda šel v samostan, da, tak namen sem imel. Naneslo je tako, da so bile potrebe po učiteljih v osnovnih šolah velike. Začel sem na podeželju in polagoma sprejel težko nalogo razsvetitelja. Če ne bi bilo vojne, ki sem jo kar srečno zvozil, bi se bržkone utegnilo primeriti, da bi postal gimnazijski profesor, na to sem se pripravljal. Veste, po končanem študiju, sem imel kar precej dilem. Na nek način me je vleklo nazaj domov, kot Tolstoja, vonj zemlje me je obvladoval. Oče se je jezil, da sem toliko let zapravil, pa nisem ne profesor ne duhovnik, samo učitelj na podeželju. Potem se mi je odprlo in sem dobil službo v Ljubljani. Seveda sem se s filozofijo neprenehoma ukvarjal, razpravljal s takratnimi eminencami, se kregal z duhovščino, na tisti zdrav način. V politiko pa me ni vleklo, in prav zaradi tega sem izgubil večino prijateljev. Po vojni sem se pa spet ponudil novim oblastem za šolnika z bogatimi izkušnjami. Imel sem nekaj težav, ker sem bil označen kot klerik. In tako se je pač primerilo, da sem moral sprejeti novo ideologijo, se razume, samo navzven. Nekaj priporočil sta napisala oba moja strica, oba borca in politikanta, novopečena zagnana komunista. Torej, kako sem prišel potemtakem sem gor, če pa sem bil v partiji. Zanimiva dilema, če veva, kako je bilo s tem neposrečenim mešanjem partije in vere. Mnogi so morali biti v partiji samo zato, da so obdržali službe, med slednje lahko tudi sebe prištejem. V partiji sem bil le toliko, da se na sestankih prikimaval, kdaj pa kdaj sem skočil v diskusijo, le toliko, da sem se dal opaziti, kajti tisti, ki so bili večno tiho, so bili na nek način sumljivi, vem, to dobro vem. Take so potem dodatno opazovali in jih nadzirali še na druge načine. Najhujše je bilo to, da sploh nisi vedel, kdo je ovaduh, kdo pa ne. Jaz sem si 14zgradil sistem pametne molčečnosti in sem se zapiral v krog svoje družinice in med knjige – teh, oh, je ostalo za menoj nekaj tisoč. No, zdaj prebiram vse na računalniku, ker tukaj so vsa znanja in vedenja. Še vedno vam nisem zadovoljivo odgovoril, kako sem prišel sem gor, jaz, član partije od leta 1947. Stvari so se odvijale na dveh nivojih, javnem in zasebnem. Zasebno sem še vedno hodil k nedeljski maši, v domači fari, kjer ni bilo nevarnosti, da bi me ovadili. Vedel sem, da so tudi tam ovaduhi, za dva sem vedel, da sta, pa me namenoma nista ovajala, ker sta bila na čuden način odvisna od pomoči mojega očeta, ki je še imel konja. Mimogrede, nam so vzeli kar precej njiv in gozda, četudi je oče pridno zalagal partizane s hrano in jo v ta namen zbiral. Nič ni pomagalo, zemlja je šla. V tako majhni vasi se je zaupnost gradila stoletja, zato je sistem ovaduštva ni mogel kar tako odpihniti. No, leta so tekla, verska tolerantnost se je polagoma krepila. In prav smešno je bilo to prikrivanje partijskih ljudi, prav smešno. Mnoge sem poznal, ki so bili globoko verni, pa so se nekako zrinili tudi v vrhove. Na ta način so si osmislili življenje, prišli so do kreditov in do naslovov. Koliko tega sem videl, koliko licemerstva in konvertitov. Ko smo si zamenjali sistem, so se pokazali. Da, na tak način, vidite, sem prišel sem gor. Nisem zatajil vrhovnega, nikoli ga nisem. In moj sodelavec na šoli je bil doma v isti pokrajini, pravzaprav iz sosednje vasi. Neko nedeljo sem se peš mahnil po okolici, in kaj sem videl!? Moj sotrpin je slonel ob znamenju križanega ob cesti in molil. Zalotil sem ga. Nekaj čez trideset let mu je bilo takrat. Vedel sem, da ima verno dekle, da se nameravata poročiti, ampak sistem je hotel, da je vstopil v osnovno celico partije na šoli, OO ZK smo temu rekli. Bil je že na dveh sestankih, sekretarka je tudi že napisala mnenje o njem, pa ... Njegov oče je bil na drugi strani, globoko na drugi strani, če razumete. Bil je nekaj časa celo pri ta belih, ne ravno strasten vojak, a je bil. 15Nekako se mu je uspelo izmuzniti, nekaj let, menda tri, je bil zaprt, pa je potem naprej kmetoval in delal v tovarni. Tisto srečanje, tam ob razpelu, tisto me je presunilo. Fant je bil res zmeden, sicer sposoben učitelj matematike in fizike, zažrl se je v pedagogiko in pisal odlične študije, vendar je bil osebnostno še nekako nedograjen. Pa sva se takole gledala, on je rdečel in nekaj ječal o tem, da je meditiral, da ... Potolažil sem ga in mu rekel, da zaradi mene lahko moli tudi v kabinetu, če ima tako potrebo. Skupaj sva potem šla lep kos poti, in celo prepričal me je, da me je peljal domov, kjer so me prav kraljevsko postregli. Tako dober domač kruh sem jedel in domače suhe klobase pa sadjevec in pivo. Veste, njegov oče je bil mrk in boječ. Vedel je, da imam jaz v Ljubljani vsakršne zveze, nekako se me je bal, in za sina se je bal, ko je zvedel, da sem ga podprl pri dodelitvi stalne zaposlitve. No, usoda je hotela, da so tudi za Igorja, tako mu je bilo ime, imeli upanje, da bo študiral teologijo. Dva letnika jo je res, potem pa se je prepisal. Nikoli nisem izvedel, kaj se mu je zamerilo, da je opustil študij teologije. Zvečer se je ponudil, da me odpelje domov, da gre k svoji zaročenki višje gor ob Savi. In tako sva imela tihi dogovor o najini zavzetosti za vero. Dostikrat sva potem premlevala zgodovino verstev. V mojem malem kabinetu na vasi, kjer sem si na kmetiji uredil nekakšen vikend v stari preužitkarski hišici,tam sva modrovala. Tam sem napisal vsa svoja dela, ni jih veliko, osem knjig, nič več, nekaj esejistike, dve leposlovni deli in še nekaj pedagoškega, na temo poučevanja zgodovine. Včasih je mimo prišel tudi mlad župnik, ki je bil nekoliko vnet za filozofijo, vendar je bila njegova verska gorečnost, zdi se mi, le preveč patološka, če se smem tako izraziti. Da, tako, kot ste rekli, bil je versko blazen. Kaj? Da ste poznali enega takega, pa eno žensko tudi. Oh, ni jih bilo tako malo, ne. Utehe smo potrebovali, utehe pred večnim strahom, kaj bo še sledilo. Oba sinova sem dal krstiti, pri birmi 16sta bila, zdaj sta ugledna pravnika, žal. Pravim, žal, ker sem upal, da bo vsaj starejši šel po mojih stopinjah, pa ni, veste. Moj mlajši brat je prevzel kmetijo, njegov sin jo je tudi in zdaj imajo vrnjene njive in gozdove, dobro jim gre. Pa jim ni šlo vedno tako, ne. Mislim vsem nam, tudi vam. Kaj? Ne zamerite, vaš glas je še šibak, komaj vas slišim, komaj. Pa ne naprezajte se, ker se boste prehitro utrudili, padli boste v nemost in spanec. Nekateri tu zgoraj spijo leta in leta, tako to je. Mi prosim še enkrat ponovite vprašanje. A, to, prva svetovna vojna, to. Nisem bil vojak, razumljivo, mlad sem bil, nisem, moj oče je bil, starejši brat tudi, mlajši, tisti, je pa imel takrat komaj nekaj mesecev, letnik 1914, šest let je bil mlajši od vas. Ko sem bil po vojni na vojaški komisiji, so ugotovili, da imam v pljučih neko piskanje, kar je bilo sicer res, saj sem bil več kot pol leta bolan. Prehladil sem se na pomlad, ko smo na njive vozili gnoj in sem ves moker in razpet pognal konja proti domu, mrzel severnik pa je naredil svoje. Že naslednji dan sem obležal v postelji. In celo poletje sem kašljal, pa še na jesen, ko sem šel na študij v Ljubljano. Tam mi ni bilo bolje, vročina se je ponavljala. Mislili so že, da bom obležal za dlje časa. In pomagal mi je med pa limone, to sem užival vsak dan, pri teti, ki je imela majhno trgovino z živili. Nekako sem se le spravil skupaj, sicer sem pa šele na koncu vojne imel osemnajst let. Tisti nabor je bil po vojni v novi državi, v kraljevini SHS. Spomnim pa se, kako je bilo, ko je oče prišel domov, na dopust, leta 1917. Mrk je bil in tobak je žvečil. Hodil je po njivah v tisti uniformi in z blatnimi okovanimi čevlji. Boril se je na gorah okrog Kobarida. Ni kaj dosti govoril o tem, en večer pa, ko je petrolejka bila spet polna in smo bili zbrani v veliki izbi, je rekel: Boga ubijajo, Boga, molimo! In smo morali moliti za njim. Naslednjo pomlad se je vrnil, bil je ranjen v podlahet na levi roki, ki nikoli ni bila več tako močna, nikoli. Včasih je seno metal na skedenj kot bi ga veter vzdigoval, po 17tistem pa je komaj zmogel spodoben otep sena zriniti navzgor, mučil se je. Jugoslovanarjev pa ni maral. Vedno je govoril, da so bili Avstrijci boljši gospodarji, da je vladal red. Vidite, tako je to bilo v tistih časih, tako. In spomnim se dneva, ko so se odprla vrata naše slovenske univerze. Leta 1919. Bil sem v prvi generaciji študentov, ampak tisti občutek, tista prešernost, ko smo Slovenci dobili univerzo, tega ne bom nikoli pozabil. Tisti dan smo se ga s prijatelji pošteno napili v znameniti gostilni pri Figovcu. Kar vrelo nam je v glavah, videli smo se na zemljevidu sveta kot enakopraven narod. In nekdo, zdaj se ne spomnim, kako mu je bilo ime, je zaklical v napitnici: Naj živi država Slovenija! Spogledali smo se in kričali z njim. Pa veste, da so tudi takrat bili policijski ovaduhi. No, iz tistega se ni nič izcimilo, prav nič, razen, da sem moral bruhati, ker nisem bil vajen rdečega vina. Prav beden sem bil, ko sem v parku slonel ob drevesu in se davil. Ko sem prišel do stanovanja tete, sem bil tako zdelan, da sem kar oblečen zaspal. Ponavadi sem popoldan pomagal v trgovini, tisti dan pa, se ve, nisem zmogel. Teta je bila prizanesljiva. Zvečer me je presenetila z juhico in obkladki. Natanko je vedela, kaj se je zgodilo. Tudi ona je bila ponosna, da imamo univerzo. Njen mož, kar ni mogel preboleti, da je Avstrije konec. Če sem odkrit, je bil vnet nemškutar, tudi še kasneje, tudi. Po rodu je bil iz Celja, njegovi so bili res Avstrijci, tudi trgovska družina. Z mano je govoril samo nemško, nikoli drugače. Seveda, imel je ugodne zveze in mu ni bilo treba v bataljone, njemu ne. Znal je podkupiti prave ljudi. Ko je prišla nova oblast, je takoj začel zahajati v gostilne in kavarne, kjer se je nabirala nova smetana. Delil je svoje vizitke in vabil ljudi na vrtne zabave, zadaj za hišo. Otrok pa nista imela. Teta je celo menila, da bi bil jaz primeren za prevzem poslov, ker sem znal z ljudmi. Navijala je, da bi šel na pravno gospodarski študij na Dunaj, da bi mi vse plačala, jaz pa ne in ne. Nisem se videl v teh malih goljufijah 18in licemerstvu, ki je potrebno, da si pridobiš naklonjenost. Spomnim se jugoslovanskega oficirja, ki je k nam prihajal po slanino in tobak. Včasih je kupil tudi pravo kavo. Vedno je stopil v prodajalno z neko odločnostjo, si snel kapo, si popravil brke in nikoli ni spregovoril po slovensko. Tudi če je bila slučajno tam še kakšna stranka, se je umaknila, on pa je začel: Dečko, zapakuj ti meni onu slaninu, ali pazi, da bude dobre vage, dvije kile molim ljepo, pa i malo duvana, nestalo mi je, sve ljepo upakuj, bolje dva put slaninu, da ne curi mast, kad ja to nosim kuči. Neču, da se mi prlja častna uniforma, razumješ. Plačeval je samo enkrat na mesec. In nikoli ni zares preverjal. Mislim, da ga je gospod Hanzi, tako je bilo ime tetinemu možu, malo goljufal, ne veliko, le toliko, da je imel zadoščenje. In prihajal je tudi nek politik, liberalec, ki je kupoval kavo, samo kavo, ker smo sloveli po izboru, ker je Hanzi sam hodil v Trst ponjo, na te stvari se je spoznal. Znal pa je tudi s cariniki, marsikaj je pretihotapil. Priliznjeno se je sukal tudi okrog župnika, ki je bil sorodnik naše sosede, kateri je teta oddajala stanovanje. Prihajal je na obisk, včasih se je ustavil tudi pri nas na večerji.

Dodatne informacije

ISBN 978-961-246-683-1
Format A5
Vezava Trda
Avtor Bojan Bizjak
Država Slovenija
Jezik SLV
Število strani 180

Oznake produkta

Uporabite presledke, da ločite oznake. Za fraze uporabite enojne citate (').

Napišite vaše lastno mnenje

Loading...
Počakajte...