OBJEMI ME MAMA

Bodite prvi, da pregledate ta produkt

Cena brez DDV: 20,00 € Cena z DDV: 21,90 €

Dostopnost: Na zalogi

  • Opis
  • Informacije
  • Oznake
  • Mnenja
KAZALO I. Pismo mami____________________________________ 7 II. Izpoved______________________________________ 41 III. Hinavščina – ali zloraba cenjenega gospoda _______ 95 IV. Preobrat in končno rešitev_____________________ 111 I. Pismo mami Oprosti, mama, da te vznemirjam s tem svojim pisanjem! Morda tega mojega pisanja ne boš nikoli prebrala, a jaz ti mo- ram pisati. Moram, moram, moram... Moram ti ponuditi to, kar nudim nesrečnim in osamljenim ljudem in jih s tem osrečujem. Ali sploh veš, kaj je sploh to sreča mama? Ti je stalni stres bolj zabaven od sreče, mama? Te bolj os- rečuje čim bolj debel bančni račun od ljubezni? Te bolj osre- čuje luksuzno opremljena popolnoma sterilna hiša? Mnogim ljudem ni, pa se trudijo, da so v ravnovesju med delom in užitki. Delajo zato, da bi uživali, mama, ne pa samo za to, da se obdajajo s kupi nepotrebnih materialnih dobrin in za to, da vedno zadostijo zahtevam potrošništva, ki nas sili, da odvržemo popolnoma uporabne stvari samo zato, ker so prišle na tržišče te iste stvari v drugi obliki, ali s funkcijami, brez katerih smo lahko in jih sploh niti teh stvari ne bi potre- bovali, če nam jih ne bi vsilili drugi. Vozijo slalom med dru- žino in službo, a ljubezen znotraj družine ima prednost. Hrepeniš kdaj po toplem človeškem objemu mama? Hre- peniš kdaj po tem, da se usedeš z družino in se pogovoriš v miru o vseh tistih drobnarijah, ki so začimba človeške sreče in človeškega življenja? Hrepeniš kdaj po tem, da ti nekdo reče, da te ima najraje na svetu, ali da ti komu rečeš, da ga imaš tako rada, da bi zanj utrgala še šopek zvezd z neba in mu z njimi okrasila lase? Ali da mu z njimi osvetliš pota, po katerih bo hodil v temini noči...? Jaz sem hrepenela prav po tem, mama. Po tem, da mi nekdo reče, da me ima tako rad, da bi umrl zame. Sedaj ne hrepenim več, kajti sem vse to našla v očeh dru- gih ljudi, ki so hrepeneli po istem in tudi oni ne hrepenijo več tako močno po tem, ker jim veliko tega nudim prav jaz. Tako rada bi, mama, da tudi ti uživaš v sreči, ki je v drob- nih rečeh. V človeškem nasmešku. V tem, ko ti nekdo prijazno in iskreno reče: »Hvala, ker si mi polepšala ta dan!« Hvala, ker si!« V šopku rož, utrganih z neke poljane zato, da jih nekdo podari prav tebi. V toplem objemu. V tem, ko ti nekdo reče, da te ima tako rad, da bi priklenil luno na tla, da bi ti lahko uživala v soju njenih luči. Zato še vedno kličem: »Objemi me, mama!« »Objemi me, mama, da začutim vonj tvojih las in tvojega telesa in si ga zapomnim za vekomaj, kot sem si zapomnila vonj mame Juste, ki je dišala po šmarnicah in hijacintah!« Če me ne boš objela, ker za to ne boš imela časa, tako kot vedno, pa nič za to. Zaradi tega boš oškodovana le ti, ker ne boš spoznala kako je, če ti v objemu uživa tvoj že odrasel ljubeči otrok. Jaz pa bom uživala v objemih tistih, ki me imajo radi. Ki me imajo radi takšno, kot sem in zaradi tega, kar sem. In jaz bom delila svoje objeme ljudem, ki potrebujejo top- le človeške objeme. Ljudem, ki jih imam tudi jaz rada. Tako rada, da živim zaradi njih, ker sem ugotovila, kaj je smisel življenja in zaradi česa se splača živeti. Da živim tudi zato, da jim polepšam dan in zaradi tega, ker so tudi oni meni polepšali dan tako močno, da mi je toplo pri srcu in vsa bolečina iz mojega srca izginja. Sicer počasi, a dobro vem, da je nekega dne ne bo več in bo ostala le ljubezen. Nisva se veliko pogovarjali do sedaj in tudi za v bodoče nama ne kaže prav dobro. Ti si tako obremenjena in okupira- na s svojim delom in s svojo kariero, da za kakšen takšen luk- suz, kot je dolg pogovor z lastnim otrokom, nimaš časa. Dru- žinski pogovori, zlasti tisti pristni in dolgi, so ena sama bedari- ja in prazne marnje, mar ne? Ne da se jih unovčiti in ne da se služiti z njimi. Le čas se trati, a čas je denar. In denar je sveta vladar. Ja, to dobro vem! Zato ti moram pisati, kajti se moram soočiti z vsem, kar me tišči in boli, zaradi česar sem se znašla v živem blatu, ki me je goltalo centimeter po centimeter. A jaz sem se hotela rešiti tega. Hotela sem se rešiti vseh razvad, ki sem se jih trdno oprijela, da sem lahko preživela, ker drugega bolj vrednega nisem imela. Nisem imela za kaj živeti. Hočem živeti v sreči in se nočem več utapljati v blatu. Ni- sem zato preživela zato, da se še naprej utapljam v blatu. Preživela? Ne, ne preživela... Da sem bila še vedno tu, je bolj prav, kajti sem ugotovila, da že dolgo nisem več živela. Vegetirala sem. Le kako lahko kdo živi, če so mu možgani prepojeni s cigaretnim dimom, z alkoholom in vsemi mogoči- mi drogami? Vegetira v dimu, alkoholnih hlapih in omami, nesposoben tudi za to, da zaznava svet okoli sebe. A jaz sem se odločila živeti. Zaživeti in živeti kot človeško bitje in ne rastlina, ker ni- sem rastlina. Nočem več vegetirati, sem si rekla. Nisem rastlina, da bi vegetirala. Sem človeško bitje, ki mu je narava dala možgane, da razmišlja in si izbira lastna pota, po katerih bo hodil skozi življenje. Hočem se spremeniti in sem začela spreminjati samo sebe. Pravzaprav me je na koncu spreminjala in me spremenila ljubezen. A do takšne spremembe, kot sem jo do- živela, sem morala veliko pretrpeti in to je prišlo pozneje. Ne ravno sedaj, ko ti pišem, kajti sedaj niti dobro ne vem, ali je sedaj res sedaj, ali je to bilo včeraj. Kakorkoli, recimo, da je sedaj – sedaj. Sedaj še vedno ne vem, ali sem črv, ali pes. Ali hodijo po meni, ali pa jaz renčim na druge in lajam tja v en dan. Zato ti moram pisati, moram, če hočem ven iz tega živega blata, ki me golta, se ga rešiti za vekomaj in nikoli več ne za- bresti vanj. Odločila sem, da se bom kakor Feniks dvignila iz pepela ničevosti in poletela mavrici v njen topel barviti objem. Zato ti pišem, mama. Da izbruham ves žolč, ki se mi je nabral v grlu in me duši; vso bolečino, ki mi razdira srce in ves strup iz pri- zadete duše. Da očistim svojo dušo in svoje srce vse nesnage, ki se mi je tu nabrala tekom mojih nesrečnih otroških in mla- dostniških let in očiščena krenem na neko drugo pot. Pot po- suto s cvetjem in obsijano s soncem. Na to pot sem že krenila sama, brez tvoje pomoči, a bom hodila s trdnejšim korakom, če boš ti ob meni, mama. Če me boš objela, mama, da bom vedela, da na tej poti nisem sama in da boš ti tu, da me primeš, če mi bo kdaj spodrsnilo na tej poti, po kateri sem krenila. Tako si želim, da si ob meni mama! Da se uležeš poleg mene na mojo posteljo, me objemaš in me držiš za roko. Samo ti in jaz, mama. Leživa objeti in sva popolnoma tiho. Molk pove več od besed. Tvoj objem mi pove, da me imaš najraje na svetu. Zato si tu ob meni. Nič ti ni pomembneje od mene, mama. Ne delo, ne tvoja kariera, ne tvoja družba, ne tvoji poslovni partnerji in ne vplivni veljaki, ki bi ti lahko pomagali pri utrditvi tvoje karier- ne poti ali še nadaljnjemu vzpenjanju po tisti karierni lestvici navzgor. Samo jaz, mama. In oče tudi, seveda, saj smo družina. Ljubeča družina in eni brez drugih ne moremo. Samo jaz sem ti pomembna. Mar ne mama? Zato si jem- lješ vedno čas zame. Me objemaš in ljubkuješ, ker veš, kako težak je čas odraščanja. Potrpežljivo češeš moje goste, dolge vranje črne kodraste lase, z nežnimi ljubečimi gibi. Z nasmeš- kom na obrazu zreš v moje modre oči, ki sem jih podedovala po tebi, saj očka ima zeleno-rjavkaste oči. Poješ mi pesmi, ki jih je tebi pela tvoja mama, njej pa njena mama - tvoja babica - in tako iz roda v rod. Pripoveduješ mi prelepe pravljice, ki si jih sproti izmišljaš zame. Včasih zreva skozi odprto okno v ve- dro nebo in ti me poučuješ o mlečni cesti in ustroju našega osončja. Zreva v oblake in ti me poučuješ o tem, kateri so ci- rusi, stratusi, kumulusi in himbusi. Rečeš mi, da so ti najljubši cirusi, ker so tako podobni mojim lasem, ko se ne češem po več dni in jaz ti pravim, da so meni ljubši kumulusi – tiste kepice, ki visijo na nebu in bi jih najraje kar utrgala, ker so tako puhaste in me spominjajo na sladoled. Občudujeva gore, ki se nam prikazujejo na polni luni v vedri noči. Mahava zve- davim in nagajivim zvezdam na nebu, ki nama mežikajo v pozdrav. Pozno pomladanski vetrc nama kuštra lase, a se medve ne zmeniva zanj. Ti me z eno roko objameš, z drugo pa mi kažeš nekaj na nebu. »Glej, mali medved!« mi praviš. A jaz vidim le zvezde, razporejene v četverokotnik, z repom na enem koncu. Nekaj mi praviš o Andromedi, Perzeju in Kasio- peji, česar ne razumem, a to sploh ni pomembno. Pomembno je le to, da si tu ob meni, da me objemaš in mi pripoveduješ nekaj - vseeno kaj - jeznoriti vetrc pa nama še naprej kuštra lase in se jezi, ker ga ne opažava. Tako se jezi, ker je on sam, jaz pa imam tebe in ti imaš mene, pa se niti ne ozirava nanj. Ni nama mar zanj. Naj njegova mamica skrbi zanj in mu ne dovoli tavati po svetu sam in nagajati ljudem. Mar ni lepo, mama? Mar ni to čudovito, da se vetrc tako jezi, ker se imava me- dve tako radi in se ne zmeniva zanj? Ti nisi takšna, kot je nje- gova mama, ki ga pušča, da sam tava daleč od doma. Mar ne, mama? A to so le moje neuresničljive sanje. Sanje egoističnega razvajenega otroka. Ja, mama! Tako je. Sem egoističen razvajen otrok, mama. Imam vse, po čemer hrepeni veliko otrok tega sveta. Mar ne, mama? A jaz s tem nisem zadovoljna. Kaj čudovito dišeč kruh, jaz si želim kos domačega zbitega črnega kruha, a ne mama? Res je, mama. Imam polno omaro čudovitih oblek prizna- nih blagovnih znamk. Ne tistih cenenih kitajskih in indijskih, pač pa pristnih priznanih znamk. Ne ponarejenih. Pristnih in unikatnih - to pa res, mama. In kar po nekaj parov mehkih us- njenih čevljev za vsak letni čas. A jaz nisem izložbena lutka, na kateri lahko razkazuješ vsa ta dragocena oblačila in čudovito obutev, da jih občudujejo drugi. Ne mama, res nisem nobena izložbena lutka. Imam svojo sobo, s čudovitim pohištvom iz masivnega le- sa, v pastelno zeleni barvi, ki jo imam najraje; svoj osebni ra- čunalnik najnovejše generacije, svoj prenosni računalnik, svoj tablični računalnik, dlančnik, mobilni pametni telefon najno- vejše generacije; imam velik plazma televizor v svoji sobi, glasbeni stolp, videorekorder, teleskop, daljnogled, zelo drag fotoaparat, kolo na električni pogon in mini moped. A jaz se dušim v vsej tej krami. Ne vem, kaj naj počnem z njo. Vrat mi krasi debela verižica iz belega zlata, z obeskom v obliki srca, posutim z drobnimi briljanti, smaragdi in rubini in mezinec leve roke mi krasi briljantni prstan, ki se blešči na soncu v vsem svojem sijaju, kakor polna luna v vedri poletni noči. A jaz nisem nobena manekenka, mama, ki reklamira to razkošje. Ne mama, nisem nič od tega, kar sem naštela. Sem egois- tično razvajeno zelo mlado dekle, ki hrepeni po popolnoma nečem drugem. Ki si želi nekaj popolnoma drugega in je zato zelo, zelo nesrečno. Vem, mama, ne moreš me razumeti. Ti garaš in se pehaš za denarjem, da bi lahko meni zagotovila vso to razkošje, ki ga imam in s katerim sem obdana, a jaz sem nehvaležna raz- vajenka in egoistka, ki ne zna ceniti vsega tega. Ne znam ceniti tega razkošja, s katerim sem obdana. Ne znam ceniti tega, kar mi nudiš. Sem nehvaležna razvajenka, ki ob dišečem belem kruhu hrepeni po kosu domačega črnega kruha. Ja, to je res, mama! Jaz hrepenim po neki majhni leseni montažni hiški, s pe- trolejko na stropu in starinskim kaminom, ob neki divji reki, sredi polja ivanščic in rdečih makovih cvetov. Ne potrebujem palače z umetelno vrtno uto sredi bogate- ga nasada dehtečih vrtnic. Ne potrebujem najnovejšega tipa avtomobila priznane blagovne znamke. Ne potrebujem gliserja, manjše jahte ali malo večjega motornega čolna. In ne potrebujem vedno najnovejših tipov računalnikov, televizorjev, pametnih telefonov ter raznih avdio vizualnih aparatov. Potrebujem pa tvoj topli objem in tvojo ramo, da mi podpre mojo še nemočno adolescenčno hrbtenico.

Dodatne informacije

ISBN 978-961-246-634-3
Format A5
Vezava Broširana, Trda
Avtor Dani Markova
Država Slovenija
Jezik SLV
Število strani 149

Oznake produkta

Uporabite presledke, da ločite oznake. Za fraze uporabite enojne citate (').

Napišite vaše lastno mnenje

Loading...
Počakajte...