DEROČA REKA

Bodite prvi, da pregledate ta produkt

Cena brez DDV: 30,05 € Cena z DDV: 32,90 €

Dostopnost: Na zalogi

  • Opis
  • Informacije
  • Oznake
  • Mnenja
Razmišljanje Življenje je pesem, če jo hočeš zapeti. Lahko je ples, če želiš plesati. Ali pa komedija, če ga ne razumeš. In tragedija, če se ne ozreš za seboj… Lahko iz njega narediš pekel, če ne maraš sonca, a nimaš nobene pravice potegniti za seboj tistih, ki ljubijo sonce! Jutro je. Pa kakšno! Takšno pozno pomladansko, ki se je prebu-dilo v žarečem se nebu, kakor da je kdo že navsezgodaj zakuril nebo, pa je lepo zagorelo brez dima in saj. Samo čist plamen. Ogenj, skozi katerega plamene se sramežljivo prebija modrina neba, košček za koščkom, ki se je komaj da opaziti skozi goreče plamenice. Na tisoče gorečih plamenic je obsijalo nebo, ki požirajo temino noči. Iz-ginjajoča temina v plamenih ognja, skozi katere se prebija nedolžna modrina porajajočega se novega dne. Gosta orošena travnata pre-proga pa kliče ven iz tople postelje v to žareče, a sveže jutro. Kliče zaspane noge, da pridejo ven na sproščeno masažo z biseri jutranje rose. Bose seveda. Sproščujoči dotik osvežujočih biserov rose; to ža-reče nebo, prepleteno z nedolžno modrino komaj rojenega, ali pa prebujenega dojenčka; petelinja budnica v daljavi, lajež psov in deh-teči vonj žlahtnih vrtnic. Gracioznost, nedolžnost in čarobnost nara-ve so me prevzele in v meni prebudile zaspana čustva. Spomini kot vihravo padajoči slapovi bogati z vodo se pretakajo pred mojimi očmi. Bistri in kristalno čisti, ki se z vso silo spuščajo s pečin v glo-bine in se tu razpršijo v tisoče in tisoče vodnih kapelj. Vsaka kaplja vsebuje delček mojega življenja, a ne samo mojega, in prav vsaka pripoveduje svojo življenjsko zgodbo. Prav iz vsake bi se lahko ne-kdo učil, kakor iz vsakega šolskega učbenika, in pripravil na odgo-vorno vlogo na deskah življenjskega odra. Vsaka kaplja zase pripo-veduje neko zgodbo, katere epilog je nek napotek iz življenja za življenje. Vendar nas nihče ne pripravi na vlogo, ki nam je dodeljena na življenjski sceni. Nobenega od nas. Skoraj. Pri primerni starosti nas pošiljajo v šolo, da nas opismenijo in nas usposobijo za nek po-klic. Eni se zadovoljimo z osnovno šolo, drugi s srednjo, tretji z višjo, visoko, univerzitetno, magisterijem ali doktoratom in začno oprav-ljati ta, ali oni poklic. Eni bolj, drugi pa manj uspešno. So pa tudi tak-šni, ki jim bolj leži status večnega študenta, in takšni, ki se sploh ne morejo odločiti, kaj bi sploh lahko počeli v svojem življenju in s svojim življenjem, pa čakajo, da se jim prikaže neko božje znamenje. Toda to, da smo uspeli končati neko srednjo, višjo ali visoko šolo, fakulteto, magistrirali, ali doktorirali, nam lahko zagotavlja samo to, da uspešno opravljamo izbrani poklic, v odvisnosti od drugih ose-bnostnih značilnostih, ne zagotavlja pa nam tega, da bomo srečni, ali uspešni v svojem zasebnem življenju, ker nas v nobeni šoli ne uspo-sabljajo v tem smislu. Nobene šole ni, v kateri bi nas pripravili za življenje, zlasti družinsko življenje, in ne le za poklic. Enostavno nas vržejo v življenjsko reko, da se kobacamo po njenih valovih kakor vemo in znamo. Seveda nas, ene bolj – druge pa manj, naučijo, kaj smemo in česar ne smemo, kaj nam bo družba tolerirala in česar ne, a nas ni in nas ne bo nihče naučil tega, iz kakšnega testa smo nare-jeni in kako bo tisto, kar so naši predniki dodali v testo, iz katerega smo nastali, vplivalo zlasti na naš duševni razvoj. A vsem je dobro znano, da je kvaliteta vsakega testa odvisna ravno od sestavin, iz ka-terega je narejeno, kot tudi od vseh tistih namenoma ali zgolj naklju-čno dodanih aditivov. Če bi naši predniki vedeli, kaj lahko dodajo in česar ne smejo, da nastane voljno testo, ki se ga bo dalo lepo gnesti in bo potem lepo vzhajalo ter postalo okusno, bi morda bilo vse dru-gače. Vendar tudi njih niso tega naučili, ker tudi te niso njihovi pre-dniki naučili ničesar, kar bi jim pomagalo, da se osvobodijo težavnih in obremenjujočih vedenjskih vzorcev. Zato znajo samo to, kar so vi-deli in kar so jim vcepili njihovi predniki. Potem smo tu takšni, kot so nas zamesili in spekli, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, ki so posledica vseh tistih nujnih, nepotrebnih in celo škodljivih dodanih aditivov. Od tega pa je potem odvisno, kateri poklic bomo izbrali, na kakšnega partnerja se bomo navezali, v kakšni družbi se bomo gibali in iz kakšnega testa bomo potem mi zamesili in naredili svoje po-tomce. Znano je, da se slab vzorec rad cepi na enako slabega, ali še slabšega, dober pa na dobrega. Srečnežem se uspe soočit in se z lastnimi slabostmi in strahovi in se jih potem znebiti. Vendar je več tistih, ki jim nikoli ne uspe ugotoviti, kaj je tisto grdo, kar vidijo v ogledalu pred seboj. Nekje globoko v lastni podzavesti čutijo, da to, kar vidijo, ni dobro, vendar na zavedni ravni tega prav dobro ne do-jemajo. Nemalo ljudi za lastne slabe in celo nesprejemljive vedenjske vzorce krivijo druge, če se jim uspe zavedati se, da so ti socialno od-klonilni, ali celo nesprejemljivi. Nemalokrat sem slišala, kako bru-talen nasilnež opravičuje sebe z besedami: »To sem, za kakršnega ste me naredili. Nisem kriv, da sem takšen, kakršen sem. Sami sebi pri-pišite posledice mojih dejanj«. Seveda je to v največji meri tudi res. Kot sem že omenila, za marsikaj, kar pozneje počenjamo s svojim življenjem in v svojem življenju, so krivi tisti aditivi, ki so bili dodani testu, iz katerega smo narejeni. Zato nihče od nas nima pravice pos-ploševati zadeve in nekoga kar tako obsojati, ne da bi pred tem po-mislil, zakaj je nekdo asocialen, nasilen in brutalen, zakaj zlorablja svoje bližnje, zakaj se spravlja na nedolžne in slabotne, in mu posku-šal pomagati, da izstopi iz začaranega kroga, spozna svoje slabosti in lastne strahove ter se spoprime z njimi in jih premaga. Če bomo sprejeli to življenjsko filozofijo, bo lahko ta naš ljubi svet dosti lepši. Sovraštvo rodi sovraštvo, nasilje rodi nasilje, iz slabega lahko nasta-ne le slabo. Le ljubezen lahko rodi ljubezen in dobrota dobroto. Iz zastrupljenega srca lahko bruha le strup. Ljubezen pa je sonce tega sveta, ki širi svoje žarke in greje srca drugih ljudi. Tista prava univer-zalna vesoljna ljubezen in ne le ljubezen med dvema človekoma, ki se spolno privlačita. To čudovito rdeče žareče nebo, skozi katerega se sramežljivo pre-bija modrina; ta debela travnata preproga, prepojena s prečudoviti-mi biseri rose; ti komaj prebujeni dehteči in opojno dišeči popki vr-tnic; čebljanje, žvrgolenje in petje ptic v razkošnih drevesnih kroš-njah, okrašenih z zapeljivimi cvetovi, ki mamijo ose, čebele, čmrlje in celo sršene, da jih pobožajo in poljubljajo; pisani metulji v letu, ter vsa prečudovita narava, so v meni, kot sem že omenila, prebudili si-lovita čustva, ki me ženejo, da razgrnem svoje življenje očem najširše javnosti, kakor odprto knjigo, iz katere bo morda nekdo lahko črpal spoznanje, kako se ne sme in kako se mora obnašati, da spremeni tiste negativne vzorce obnašanja, ki mu grenijo, ali pa mu lahko grenijo življenje. Če bo le nekaj ljudi spoznalo, da so takšni, kot so, zato, ker so narejeni iz testa, v katero so njihovi predniki dodali tisto, česar ne bi smeli, pa bodo spremenili narobne vedenjske vzorce, bo moj namen dosežen. Ta par ljudi bo potem lahko, spreminjajoč sebe, z lastnim spremenjenim vzorom spremenil druge in ti drugi druge, vse dokler ves svet ne bo postal boljši. In svet bo postal lepši v tej prečudoviti naravi, ki nas obdaja, pa je ne vidimo, ker smo zasleplje-ni z bolečino, ki je bila dodana testu, iz katerega smo narejeni. In ne le, da je ne vidimo, temveč je v svoji prizadetosti še uničujemo, na-mesto, da bi jo občudovali in jo častili z vsemi častmi ter ji prinašali darove, v zahvalo za vse tisto, s čimer nas obdaja. Kajti sreča je tu ob nas in največkrat hodi vštric z nami, a mi je ne vidimo. Iščemo jo in iščemo, hudujemo se nad svojo zlo usodo, če pa se le zavemo, da smo jo našli, ne znamo, kaj z njo početi. Nemalokrat nismo niti sposobni presoditi, kaj je to sreča in kako srečni smo v resnici. Tisti, ki je dolgo živel v temini noči, ne more takoj vzljubiti lepote sončne-ga dne. Tega svetloba in toplina motita, dokler se nanjo ne navadi in ne dojame, kako lepa je. Solzne oči ne morejo uzreti lepote mavrice. Seveda so obstajali in še vedno obstajajo psihiatri, psihologi in razni drugi terapevti, ki naj bi pomagali ljudem prebroditi stiske, v katere so se znašli, a kaj, ko so bile in so še ravno stiske tabu. Psihiatri vendar zdravijo norce in kdo si sam upa priznati, da je nor? Psihologi se ukvarjajo z 'mentalno prizadetimi' in kdo bo hotel, da se razve, da je 'mentalno prizadet'? Tudi terapevti zdravijo bolne in ne zdravih. Kako potem priznati, da si bolan, če si ne znaš urediti lastnega življenja in ne znaš biti srečen v danih okoliščinah? Tudi ustrezne literature se je dalo in se še vedno da dobiti, a kaj, ko je laiku težko teorijo spraviti v prakso. Že Stari Rimljani so imeli rek, da je teorija brez prakse, kakor voz brez osi. II. POGLAVJE Kdo sem... Ne glejte v moj obraz in si ne ustvarjajte vtisa o meni na podlagi tega, kar boste videli. Ne boste vedeli, ali nimam morda maske, ali sem se podvrgla plastični operaciji, ali so me morda obdelale spretne roke nadarjene vizažistke, če boste menili, da je moj obraz lep… Poglejte v moje srce in mojo dušo. Srce in duša ne preneseta kozmetičnih popravkov! Najprej moram povedati nekaj o sebi. Sem popolnoma nava-dna punca, ki je ni nihče vprašal, ali se želi roditi takšna, kakšna je, in sedaj sem tu takšna, kakšna pač sem. Torej - da vam najprej opi-šem sebe, še predem vam začnem pripovedovati svojo življenjsko zgodbo korak za korakom. Sem nižje rasti, pa sem doživela celo to, da me je ena od znank nekoč vprašala, če me ni sram, ker sem tako majhna. Kot da sem sama kriva, ker sem se rodila takšna, saj me ni nihče niti vprašal, ali se sploh želim roditi. Če bi me, verjetno bi rekla - ne! Pa ne samo takšna, kot sem, pač pa nasploh. Nikoli in nikdar, prav zares. Ta svet je dejansko čudovit in lep, vendar ne za osebo, ki so jo samo kepali z ledenimi kepami in se ji je tudi srce spremenilo v čisto navadno ledeno kepo. In kaj naj sedaj naredim s seboj, če me je res sram, ker sem nižje rasti? Ali naj grem k zdra-vniku in mu rečem naj mi vbrizga v mojo 'atrofirano' hipofizo kak-šen rastni hormon, da še malo zrastem? Naj grem iskat darovalca in zahtevam, da mi podaljšajo vsaj noge? Ali pa naj si dam ože okoli vratu in se obesim na prvo vejo drevesa, na katerega bom najprej naletela. Pa da se razumemo, nisem ravno liliputanka ali morda celo škrat. Kot sem že povedala, sem samo malo nižje rasti od tistega, kar se smatra za poprečno, a kaj je poprečno, je osebno dojemanje vsakega od nas. To vem. Za tistega, ki je višji od meter osemdeset, je meter dva in sedemdeset malo nižja rast. Za Kitajce je v poprečju popolno normalna višina že meter in petdeset, če ne še nižja. V mojem življenjskem okolju je moja višina očitno obsojanja vredna. Kaj pa jaz z obsojanjem? Če bi živela na Kitajskem, bi mor-da bila s svojo višino prav privlačno dekle in prav nihče ne bi imel nobene pripombe v zvezi z mojo višino, a žal ne živim na Kitaj-skem. Sem pa zato vitka, z bolj izrazitimi boki v odnosu na rame-na, ravno prav prsata in pravilno oblikovanih nog. Imam dolge na-ravno skodrane temno kostanjeve sijoče lase. Menim, da imam ma-lo prevelik nos za obliko svojega obraza, previsoko čelo in morda malo preveč čutne ustnice za moj strog in preresen videz glede na moja rosno mlada leta. Nekateri pravijo, da imam pravilne in mile poteze obraza - drugi pa, da jih imam odbijajoče. Dobro je, da vsaj nekateri menijo drugače od teh drugih. Oči imam temno rjave. Morda malo premajhne za moj okus. Jaz bi zelo rada imela tiste velike volovske oči, ki jih je tako lepo za vse čase opeval Tolstoj. Ali pa velike mandljaste in vijolične barve, kot jih je imela Elizabeth Taylor. Zato pa imam še kar dolge trepalnice in pravilne obrazne poteze, če to sploh kaj šteje. A očitno ne šteje. Že pri meni, saj sem prepričana, da je moj nos predolg in da je moje čelo previsoko. Kaj pa naj naredim s tem svojim problemom? Kdo bi mi lahko zožil čelo, da bi bilo splošno sprejemljivo, ali pa stanjšal ustnice? Nos si morda lahko dam malo zmanjšati, a kaj če se bo plastična operacija ponesrečila in bom namesto sedaj malo daljšega imela 'papriko ba-buro' na sredini obraza…? Bom potem družbi bolj sprejemljiva, me bodo še bolj žalili, ali pa se bom ljudem samo še smilila? Imam pa, če kdo verjame, ali pa ne, ogromno vrelo ljubeče srce, v katerem je veliko prostora za vse zavržene, osamljene, premraže-ne, zlorabljene, osovražene, neljubljene in izgubljene v labirintu tega sveta in labirintu življenja, ki želijo vstopiti vanj in se pogreti, pa tudi čisto in plemenito dušo. Pa kaj zato, boste rekli. To se ne vidi na prvi pogled in nihče prav zares ne pada na te fore na prvi pogled. Na prvi pogled se lahko zaljubiš samo v tisto zunanje, kar se vidi takoj. Tisto, kar opaziš takoj, te očara in obnori. Kar pa je očem skrito, nas ne more ne prevzeti in ne obnoreti. O svojih teles-nih karakteristikah nimam prav lepega mnenja. Zavedam se edino lepote svojega srca in svoje duše in to lepoto negujem. Sem pa ure-jena in vedno elegantno oblečena. Včasih sem menila, da to sploh ni pomembno in da zadostuje že to, da si umiješ obraz s čisto jutranjo roso, vendar sem ugotovila, da temu ni tako. Potem sem temeljito spremenila svoj videz in se naličila na tako imenovani sodoben in moderen način. Moje osebno skromno mnenje je, da to nisem bila več jaz, pač pa navadna maska. Vendar kaj, ko pa moje skromno mnenje ne šteje in so drugi šele takrat, ko sem se našemila do nerazpoznavnosti, ugotovili, da sploh obstajam. Šele takrat so me opazili in me sprejeli. Ja, tako je to v tem našem preljubem sve-tu! Na prvi pogled je razpoznavna samo fizična lepota in le tej se večina ljudi klanja, četudi je še tako prazna, butasta in neumna. Nobena neumnost se ne vidi na prvi pogled, enako kot se ne vidi niti pamet. Če kdo ima srečo in se je rodil fizično lep, ta lahko v življenju še daleč pride. Seveda, če je še pameten za povrh, to še kako prav pride. To je še kakšen plus - plus na kub, če kdo razume, kaj sem s tem hotela reči. Če pa nisi te sreče in si se rodil samo malo bolj pameten, ne pa tudi lep, potem moraš vložiti zelo, zelo veliko truda, da nekam prilezeš, pa še takrat si deležen zavisti, medtem ko lepim nihče ne zavida na temu, kaj so dosegli v živ-ljenju. To jim privoščijo, saj si lepota to tudi zasluži. Zavidajo jim samo na lepoti. Vendar ne v tistem slabšalnem smislu: »Zakaj neki mora biti ta tako lep oziroma lepa?« se po navadi nihče ne sprašuje, temveč, »Zakaj tudi jaz nisem enako lep…?« Če pa si po večinskem mnenju v fizičnem smislu grd, potem moraš biti res genij, da lahko prideš nekam, v nasprotnem primeru lahko ždiš v kakšni luknji, ka-kor vsaka majhna siva miš, razen če ti znanje vidno štrli iz ušes. Pa da kdo ne pomisli, kako sem prepričana, da sem zelo pa-metna. Ne, to pa res ne, saj je moja samopodoba precej pri tleh. Morda niti samo pri tleh ni. Če kdo na podlagi tega, kar sem v teh uvodnih vrsticah napisala, meni, da sem duhovita in to, o čem pi-šem, pišem iz tega razloga, se krepko moti. Za duhovitost sem pre-resna, ker me je kot takšno kalilo življenje. In zakaj je moja samopo-doba tako pri tleh, se bo morda kdo spraševal. Pa najprej zato, ker sem rojena kot punčka in ne fantek. Za fantke ni pomembno kakšni so, samo da so moški. Vseeno je kaj bo – samo, da je zdravo. To re-klo nikakor ne drži, če gre za punčke. Vsaj v času mojega rojstva je bilo tako in verjamem da bo tako še nekaj časa tudi na naših prostorih, ki se štejejo bolj kot deli zahodne civilizacije in ne tam neke zaostale vzhodnjaške, če ne azijske ali pa afriške. In ne le v muslimanskem svetu. Fant je tisti, ki bo prevzel družinsko ime in bo nadaljeval svoj rod, pa četudi mu bo morda žena podtaknila kukavičje jajce, samo da lahko prenese družinsko ime z roda na rod. Dekle tega ne more, četudi bo obdržalo svoj rojstni priimek tudi po poroki, ali ne daj bog, če živi sama kot emancipirana femi-nistka. Dekle bo ob poroki vzelo možev priimek in bo s tem zago-tovilo, da se nadaljuje rod nekega drugega moškega – njenega mo-ža. Če bo svojemu priimku dodala še moževega, ali celo obdržala samo svoj rojstni priimek, se bodo otroci zagotovo pisali po očetu. Četudi se bo moški priženil v hišo, kjer imajo le hčerko, bo nada-ljeval svoj rod in ne rod družine, v katero se je priženil, saj na naših prostorih ni navada, da moški vzame ženino družinsko ime, ozi-roma njen priimek, in se odpove lastnemu, medtem ko se za ženo to razume samo po sebi. Če pa žensko obdrži svoj rojstni priimek tudi po poroki, potem seve kaj je. Feministka, kakopak, ki je lahko deležna zbadljivk in tudi grdih pogledov moževe družine. Da mo-ževemu priimku doda še svojega, ki ga je pridobila ob rojstvu, to nekako že gre, saj živimo v sodobnem svetu, mar ne? A glede ot-rok, tu ni nobenega vprašanja. Splošno uveljavljeno pravilo na teh naših prostorih je, da se lahko otroci pišejo samo po očetu, če je mati poročena seveda. Pravnikom je seveda prepuščeno, da se kre-gajo okoli tega, čigav je plod: ali je tistega, čigavo seme je posejano na njivi, ali pa tistega, ki je lastnik njive. S solastnino bi lahko soglašali, če bi lahko bili enotni glede tega, da je vrednost semena enaka vrednosti zemlje. A tu je očitno, žal, pomembno le seme in le seme kotira zelo visoko, medtem ko zemlja ne prav dosti. In kje sem se rodila? Za razumevanje je pomembno le to, da sem se rodila nekje v osrčju Balkana, na stičišču nešteto že izgi-nulih in še obstoječih kultur. Morda zato tudi ta del prišteva sebe k Zahodu. Zato naj me nihče ne vpraša po narodnosti, ker sam bog ve čigava kri se vse pretaka po mojih venah. Čigava vse kri se je pretakala po venah mojih prednikov in iz njihovih ven pretočila v moje. Če me kdo vpraša po narodovi pripadnosti, lahko z gotovos-tjo rečem le to, da sem pripadnica človeške rase in da sem po narodnosti Človek. Samo k tej narodnosti in k tej rasi prištevam sebe. In kot pripadnica človeštva, imam hudega moralnega mačka. To je tudi drugi razlog za to, da je moja samopodoba tako pri tleh. To svojo pritlehno samopodobo skrivam tudi sedaj in sem jo zme-raj skrivala pod vedno elegantno obleko. Zato tudi nikoli, niti sedaj v teh modernih časih - ko so ženske, razen na razkošnih sprejemih in balih, skoraj pozabile čemu služijo krila in obleke - ne nosim hlač, četudi se zdim nekaterim še kako smešna, ko s pohodnimi palicami tacam po gozdu ali hribu v krilu ali obleki. In ne kakšni bolj športni obleki ali krilu, temveč spodobno elegantni in v sanda-lih s polno peto. Le če grem v tiste ta resne hribe, si moram obuti gojzarje ali kakšne planinske čevlje. V planinskih čevljih in bolj elegantnem krilu ali obleki, sem verjetno prava pravcata atrakcija. Morda kdo kdaj posumi, da snemajo kakšno komedijo in jaz igram katero od bolj pomembnih vlog v njej. Tega se zavedam, a hlač ne morem in ne morem navleči nase, kaj pa šele kakšno trenirko. Pa saj tudi sicer so hlače samo za moške. Tako so mi vedno govorili in tako so me učili. Hlače nosijo samo možače, mi je mama vedno go-vorila. Tiste, za katere ne veš, ali so moškega, ali pa ženskega spo-la. Res je, da so se časi krepko spremenili in se še vedno spreminja-jo, s tem pa tudi navade. Vendar sem jaz dokončno skovana v tistih starih časih in sem za vekomaj ostala pri krilih in elegantnih toale-tah. Moji možgani se niso spremenili in niso v korak s časom. V tem pogledu sem ostala krepko za časom, ker so moji možgani že takrat zakrneli in se niso razvili naprej – niso napredovali v tem smislu. Tudi ves čas trajanja mojega šolanja in na urah telesne vzgoje, sem hodila samo v krilu ali obleki. Verjamem, da je bilo zelo smešno videti me kako se kobacam na krogih in bradlji v krilu malo nad gležnji. Vendar mi moj učitelji telovadbe v osnovni in tudi pozneje v srednji šoli niso nikoli težil s tem, da bi morala imeti hlače na sebi ob uri telovadbe. Ali dres, ki se je pozneje uveljavil, kot obvezen telovadni pripomoček. Morda je kaj takega kdo kdaj imel v mislih, dokler ni spoznal moje mame in njenih nazorov. Vsak malo bolj bister je lahko hitro ugotovil, da bi bila jaz hudo fizično kaznovana, če bi vztrajal pri spremembi. Biti bela vrana med črnimi, ali pa deležna takšne, ali pa drugačne kazni, oziroma torture, pri meni ni bila nikoli dilema. Vsako dilemo je zatrla avto-riteta in moja najvišja avtoriteta je bila moja mama. Tega so se hitro zavedali vsi moji učitelji in profesorji telovadbe, pa so mi izjemoma dovolili, da si podvežem konca krila spodaj na sredini, tako da krilo varuje mojo spodobnost, a me vseeno ne ovira prav hudo. V tako podvezanem krilu sem tekala – tudi čez ovire, delala vaje na drogu, bradlji in krogih, delala sklece in špago, kot tudi vse tisto, kar so počela vsa ostala dekleta v hlačah in dresih. Plavanje sem pa vedno 'špricala' in mama mi je vedno z veseljem opravičevala odsotnost. V podvezanem krilu in elegantni bluzi se ni dalo pla-vati, a da kažem svoje telo vsem, e to bi bil najhujši greh – greh nad vsemi grehi, kot bi se reklo in kot je zatrjevala moja mama. Tega greha me je obvarovala moja globoko verna in strogo moralna ma-ma, tako da se nisem nikoli naučila plavati. Plavati me je naučila šele moja osemletna hči nekoč na Jadranu, ko se mi je uspelo soočiti s to težavo in se osvoboditi strahu in sramu. To mi je uspelo, ker sem bila več kot tisoč kilometrov daleč od oči svoje mame. Seveda je najprej bilo zelo hudo. Po eni strani mi je bilo hudo priznati, da kot zrela intelektualka z univerzitetno izobrazbo ne znam plavati in si tudi ne upam sleči svojih cunj, ki so zakrivale moje 'grešno' telo in skočiti v kopalke, ki so me razkrivale do nespodobnosti – jasno, po nazorih moje mame. Opozorilo o nespodobnosti mi je kljuvalo možgane. Hči svoje matere v meni pa je jokala in stokala, ker prošnje niso pomagale, dokler nisem pre-magala tistega kljuvajočega opozorila. Ko sem premagala najhujše, se je pojavil strah pred vodo in sram, zaradi tega, ker bom morala svoji mali punčki priznati, da ne znam plavati. Njej, ki se je naučila plavati že pri treh-štirih letih. In to tako dobro, da si je upala te-kmovati z očetom, res odličnim plavalcem. Pa ne le to, tudi pota-pljala se je zelo rada, kar je mene spravljalo v obup, zlasti ko se potem, ko se je enkrat potopila, celo večnost ni pojavila na površje. Ko sem se zavedala, da se moram spoprijeti s strahom, mi je bilo takoj jasno, da moram na enak način opraviti tudi s sramom. Pa sem ji na najbolj enostaven način povedala, da ne znam plavati, ker nisem imela nobene priložnosti, da bi se naučila. In ona mi je s svojo enostavno otroško pametjo priskočila na pomoč, ponosna in srečna, da lahko ona mene uči in da tudi ona zna nekaj več kot jaz. Da zna nekaj več, kot nekdo, ki je odrasel. Če sedaj dobro razmislim, morda ravno zato, ker so bili tisti časi hudi in je malo smeha prišlo prav za popestritev še tako hude ure, me to, da sem res črna vrana med belimi, ali pa edina bela vrana med črnimi in zato čudna in čudaška, ni spravljalo v obup. Niti ko so se sošolci krohotali in smejali na ves glas, da so se jim trebuhi vidno tresli in solze lile po obrazih od divjega smeha. Četudi sem se dobro zavedala, da gre za smeh na moj račun. Dežela se je ko-maj izvila iz primeža vojne in za silo obnovila tisto najnujnejše, kar je omogočilo prebivalstvu vsaj kolikor-toliko spodobno življenje, in kot sem že omenila, malo smeha je vsakemu prav prišlo in koga briga na čigav račun. Zavedala pa sem se, da moji sošolci niso bili zlobni in so v bistvu razumeli mojo stisko. Vsak od nas je v tistem času podoživljal neko svojo stisko ter travmo in vsak od nas je kdaj bil tarča, zaradi kakšne komične situacije. Če je nekaj tako smešno, da bi se lahko samo še razpočil, če bi se prisilil k resnosti, potem smejočemu ni kaj zameriti. Bolje to, kakor se delati finega in se potem človeku smejati za hrbtom. Vendar je še bolj, kot pri orodni telovadbi, bila hecna moja vad-ba prevalov. Pri prevalu naprej je še nekako šlo, preval nazaj v dalj-šem krilu pa bi bil verjetno za umret od smeha, če se ne bi domisli-la in si konca krila pri nogah ne bi spela z varnostno iglo, ali kot sem že omenila, zvezala konca z ene in druge strani na sredi v vo-zel. Tudi tako je bilo smešno za zjokat se, vendar vseeno ne za umret od smeha. A moja mama mi ni imela kaj za očitat. Moja spo-dobnost je bila neomadeževana in to je bilo najbolj pomembno. Vest moje mame je bila glede tega čista. Njena hči je bila ubogljiva, spoštljiva, moralna in spodobna in nihče ji ni mogel glede tega ničesar očitati. Da se ve, kdo lahko nase natakne hlače in kdo je obsojen na krila. V vsakem patriarhalnem domu je lahko bil samo eden gospodar in samo ta je nosil hlače, pa tudi vsak njegov nasle-dnik, a naslednik gospodarja je lahko bil samo njegov sin. A nika-kor, nikdar in nikoli hči. Če gospodar ni imel sina in je imel le hčer, ali več hčera, se je h hiši priženil zet, a ta ni imel istega položaja, kot bi ga imel sin. Tako so me učili in mi to umnost zabili v glavo z zelo dolgim jeklenim žebljem. Ja! Simboli moškosti so bili v moji mladosti kratki lasje, hlače zli-kane na rob, srajca z manšetnimi gumbi, kapa s ščitnikom, ali pa polsteni klobuk z manjšim obodom in nepogrešljivi suknjič. Noben greh ni bila niti gologlavost, kljub vsej moški eleganci, vendar so nekateri moški menili, da so z naglavnim pokrivalom bolj 'šik'. Par-fumi, vodice za po britju, razne maže in druge bedarije niso bili za moške. Bili so celo takšni, ki so menili, da je odraz prave moškosti, med ostalim, tudi vonj po potu, četudi včasih zoprno kislem, pa niti pomislili niso nikoli na kakšen deodorans. Dolgi lasje – kratka pamet, to je bilo aktualno reklo tistega časa in je bil sinonim žen-skosti. Zato so moški imeli kratke lase, ženske pa praviloma dolge. Da se ve na daleč kdo je kdo in kdo je kratke pameti. Hlače so pa pomenile tudi moč, torej prvo in zadnjo besedo v hiši in to je lahko imel samo moški. Če bi nosila v isti hiši hlače in mož in žena, čigava bi potem obveljala, me je mnogokrat spraševala moja ma-ma. Če je več gospodarjev pri isti hiši, tu ne more biti nikoli nobenega bogastva ali napredka, je znala modrovati. Res je, da ljudska modrost pravi, kako nosi žena tri hišne vogale, vendar nosi moški vedno tisti tretji vogal in ženo z vsemi tistimi tremi vogali za povrh. Klobuk so lahko nosile tudi ženske, vendar nikakor eno-stavnega, samo z obodom, kot so ga nosili moški, pač pa nakitene-ga s perjem, rožami in umetnim sadjem, tako da so nekatere žen-ske bile prej podobne kakšnim pisanim ptičem v gnezdu - iz dalj-nih eksotičnih krajev -, kot pa človeškim bitjem. Verjamem, da so si takšno modo izmislili moški, da bi se na daleč videlo v katero kate-gorijo spadajo ženske. Seveda je to veljalo bolj za tiste, ki so jih šte-li, ali pa so se same štele med dame. One druge so morale imeti celo zakrite lase z ruto, zvezano pod brado. Dame in mestne gos-podične so resda zavrgle rute in kljubovale z lepoto svojih las, a zaradi tega še vedno niso bile enakopravne moškim. Če sem si še tako dopovedovala, da to nima kaj dosti opraviti z neenako obravnavo spolov in žensko izključenostjo iz nekaterih sfer socialnih komunikacij, pa temu ni bilo tako. Ta aditiv v testu, iz katerega sem narejena, je krepko vplival na mojo duševnost. Razumljivo je, da sem zaradi tega še kako bila obremenjena s kom-pleksi, ki so tudi vplivali na mojo nizko samopodobo. Ker nikoli nisem hotela biti podobna pisani papigi, klobuka ali kakšnega drugega pokrivala za glavo, kljub vsej svoji eleganci in razvitemu čutu za eleganco, nisem marala in ga nikoli nisem imela. Seveda so klobuke nosile, kot sem že omenila, manj-več samo dame, ali pa one, ki so se imele za to. Sama, kot sem že omenila, nisem nosila nikoli nobenih naglavnih pokrival in tudi sedaj jih ne nosim. Klobukov in kap ne zato, ker se mi je vedno zdelo, da bi bila podobna papigi čopki, z ruto pa kakšni stari kmečki ženici. Pa brez zamere. Kmete spoštujem, še bolj pa stare ženice. Stare, zlasti kmečke ženice, so nemalokrat pravi zaklad modrosti in pozablje-nih znanj. Moja univerzitetna izobrazba mi omogoča, da delam tisto, čemur sem bolj nagnjena in kar mi leži, oziroma kar imam resnično rada. Vendar zaradi lastne izobrazbe, kljub temu, da sem resnično knjižni molj, mi ni nikoli padlo na pamet, da vem kaj več od katerega od kmetov ali ljudi z nižjo izobrazbo od moje. Le v to sem bila prepričana, da vsakdo od nas obvladuje neke druge veš-čine in ima znanja z nekega drugega področja, razen poklicnih ko-legov seveda, ki obvladujejo isto področje kot jaz, ali pa tudi ne. Kmet ve veliko o globokem oranju, o razmiku med sadikami, o gnojenju, cepljenju sadnega drevja in okrasnega grmičevja, o živi-noreji in skotitvi živali in vsem tistem, kar spada med kmečka opravila, o čemer jaz osebno ne vem kaj dosti, ali pa o nekaterih stvareh popolnoma nič. Zato spoštujem vsak poklic in osebno me-nim, da bi se veliko nas moralo klanjati tistim snažilkam, ki čistijo sanitarije in vso umazanijo za nami, ter jih spoštovati in jih ne zaničevati. Res ne zaničujem nobenega, ker je zame vsak človek – ČLOVEK, dokler se ne izkaže nasprotno, kajti se včasih izkaže tudi to, da si nekdo ne zasluži te titule, in je vsak poklic časten, če se pošteno opravlja. Zaničevanje si zasluži le norčevanje iz kakšnega dela, ali človeka. Zakaj pa imam moralnega mačka zato, ker sem človek, se bo marsikdo vprašal. Pa bom povedala po pravici in po resnici - tako, kot čutim. Le človek smatra sebe za najbolj superiorno žival na tem svetu, ki z vso pravico lahko obvladuje vse druge, jih uničuje tudi takrat, ko ni ogrožen, ni lačen, ali sestradan, in ni nobene druge potrebe za uničenjem. Tudi veliko živali je mesojedih. Vendar živa-li plenijo druge samo toliko, kot jim zadostuje, da si potešijo lakoto. Le človek pleni tudi takrat, ko je prenažrt in ni nobene potrebe več za tem, da bi še naprej plenil. Samo človeku ni nobenega plena nikoli dovolj. Živali niso začele nobene svetovne vojne in nikjer jo niso niti sprožile ali zanetile. Tega je sposoben le človek. Žival ne obrca gobe samo zato, ker ni užitna ali pa mu ni všeč. Če ni ogro-žena, oziroma se ne čuti ogroženo, ali pa mesojeda žival ni lačna, žival pusti vse druge pri miru in živi z drugimi v sožitju. Pusti jim živeti, tako kot jim ustreza. Ne žene drugih živali, da naj živijo po njenih nazorih. Tega je sposoben samo človek. Reklo, da je bog naj-prej sebi naredil brado, si je izmislil človek, da bi lahko opravičil lastni egoizem. Demokracije nas učijo ljudstva, ki so pregnala druga ljudstva z njihove zemlje v rezervate, ali pa pripadnikom drugih ljudstev in celo drugim razredom lastnega ljudstva niso pri-znavala in celo še danes ne priznavajo nobenih pravic. Samo člo-vek lahko upleni drugega človeka zato, da bi se z njim oziroma na njegov račun okoristil, bodisi tako, da ga sili v prodajo lastnega telesa, da ga sili v delo za njegov račun ali pa samo zato, da bi mu odvzel življenjsko pomembne organe za prodajo v presaditvene namene. Nobena žival, razen človeka, ne zlorablja farmacije in si ne iz-mišlja zdravil za izmišljene bolezni zato, da bi obogatela. Nobena druga žival tega ne počne in nobena žival ne zna biti tako kruta, kot to zna človek. Žival ne uničuje in ne onesnažuje narave, ker živi v sožitju z njo. Mesojeda žival pusti ostanke trupla uplenjene živali, potem ko se je najedla, da se z njimi nahranijo še druge. Človeku pa v večini primerov ni nikoli ničesar zadosti, pač pa gra-bi, kot da bo vsak posameznik njegovega rodu in vseh njegovih bo-dočih rodov živel vsaj par sto let. Poleg tega, žival te ali napada, če je ogrožena ali pa hudo lačna, ali te pa pusti pri miru. Lahko te ima rada in ti se samo zaradi tega prilizuje, ali pa je do tebe popol-noma indiferentna. Človek pa nemalokrat zagreni življenje živali samo iz lastnega užitka in razposajenosti, včasih jo pa samo iz teh razlogov spravi ob življenje. Kaj pa je lov za zabavo, če ni ravno to, o čemer govorim? In kaj je športni ribolov? Zaradi vsega tega imam moralnega mačka, da pripadam človeški vrsti, kljub temu, da se dobro zavedam svoje nemoči, da bi kakorkoli spremenila na tem področju. Menim pa, da če bom govorila o tem, to le nekoga zasrbi za ušesom, pa se zamisli nad tem in spozna, da to res ne ustreza tituli ČLOVEK. Kot sem že napisala. Moj obraz je preresen za moja leta. Ne znam se smejati. Če sem še tako poskušala, da bi se smejala, sem ugotovila, da je ves moj obraz postal ena sama presneto grda grimasa. Moj nasmejani obraz je deloval tako, kot da se spakujem. In sem se prenehala truditi s tem, da bi se nasmejala. Pa tako sem si želela, da bi se smejala od srca. Da bi se krohotala na ves glas, kot vsi moji vrstniki, a da pri tem ne bi bila videti kakor spaka. Tako sem si želela ljudem ob sebi podariti iskren in topel nasmeh, saj pravijo, da je le iskren topel nasmeh največje darilo, ki ga človek lahko podari sočloveku, zlasti tistemu osamljenemu in zlasti osta-relemu in bolnemu. Pa tudi nedolžnemu otroku. Smeh je tudi zelo zdravilen, pravijo. Grimase jim pa nisem mogla podarjati. Tudi spakovati jim se nisem želela. Moj nasmeh je bil vedno pristen in iz srca topel, vendar kaj, ko pa je bil tako grd, da je še mene sprele-taval srh, če sem slučajno ujela kakšnega od svojih nasmehov v steklu okna ali ogledalu. Zato sem ob še tako zanimivi debati, v še tako razposajeni in razigrani družbi in tudi takrat, ko so ljudje pri-povedovali zelo smešne šale, delovala hladno in smrtno resno. Zaradi tega je večina ljudi že ob prvem srečanju z menoj ustvarila mnenje o meni, da sem nečimrna in neupravičeno vzvišena, da imam zelo visoko mnenje o sebi in zaničujem vse, za katere men-im, da so nekaj manj kot sem sama, zlasti tiste, ki so manj izobraže-ni kot sem sama. Pa ni tako in tudi nikoli ni bilo in ne bo. Res je, da sem sama univerzitetno izobražena in da sem dejan-sko bolj razgledana od poprečja, vendar samo iz razloga, ker sem knjižni molj in ne zato, ker bi bila prepričana, da sem kaj več od drugih in zmorem kaj več od njih. Knjižni molj pa sem postala ravno zaradi moje nizke samopodobe, kajti z vsako drobtinico zna-nja sem nadomeščala in še vedno nadomeščam moje manjvredno-stne komplekse. Prepričala sem sebe, da zlasti zame velja tisto, da čim več znaš, tem več veljaš, če že nisi obdarjen s tistim, s čemer je obdarjena večina. Glede drugih ljudi pa mi je pomembno tisto, kar imajo v srcu in ne na papirju, saj sem velikokrat srečevala ljudi z univerzitetno izobrazbo, magisterijem in doktoratom, ki pa se, razen na svojo stroko, niso spoznali na ničesar več, niso vedeli ni-česar o nobeni drugi stvari, torej niso bili niti malo splošno razgle-dani. Področje, ki ga je zajemala njihova stroka, so poznali do obisti - vse ostalo pa je za njih bila ena sama tabula raza. Velikokrat so pa to bili napihnjenci, ki so pričakovali od vseh, ki se jim znajdejo v bližini, da se jim klanjajo globoko do tal - samo zaradi titule, katero so pridobili. Ti so praviloma pričakovali, da se jim na stežaj odpro vsa vrata s ključem njihove nečimrnosti. Velikokrat celo, da jih pred odprtimi vrati pričaka debela rdeča preproga, takoj za vrati pa četica vzhičenih ljudi, ki jih je počastil s svojim prihodom. Po navadi so ti še zaničevali vse druge poklice in poveličevali samo svojega. Srečala sem doktorja fizike, ki je bil prepričan, da si uni-verzitetni diplomirani inženir kemije ne zasluži niti stiska njegove roke, kaj šele kaj več od tega. In to na pragu enaindvajsetega sto-letja. Sebe je štel med velike ljudi – med velikane ljudstva. V krogu velikih ljudi pa mali ljudje niso imeli kaj iskati. In nek navaden univerzitetni diplomirani inženir kemije v njegovi družbi ni imel kaj iskati, pa si zato ni zaslužil niti pozdrava, ali navadnega stiska roke. Ta ga je lahko le od daleč samo občudoval in se mu klanjal. Tudi jaz sem delila ljudi, vendar ne na male in velike. Ne na tiste s titulo in tiste brez nje. Ne na tiste, ki imajo kaj pod palcem in tiste, ki premorejo samo skromno najemniško bivališče. Tudi ne na tiste, ki so obsedeni z vero in ateiste; na tiste, ki pripadajo temu ali onemu narodu, tej ali oni rasi, temveč na dobre ljudi, s toplim in plemenitim srcem in tiste, ki to niso. In v krog teh drugih nisem želela biti. Teh sem se, če se je le dalo, izogibala, četudi so jih drugi imeli za velike ljudi, pa so jih pozdravljali nadaleč in se jim klanjali do tal, in ne glede na njihov status v družbi, ali na njihovo titulo. Zame je bil resnično velik človek tisti, ki se je kakor Fenix izvil iz pepela in iz pepela ničevosti naredil nekaj vrednega. Tisti, ki je z nadčloveškimi napori prišel do nekega poklica in se je potem samoizobraževal, tako da mu nobeno področje znanosti ni bilo vsaj malo znano, je imel v mojih očeh visoko vrednost. Edino takšen človek bi si zaslužil, da se mu klanjam do tal. Imam prijatelja, ki mu ni bilo dano končati kaj več kot poklicno šolo, ker izhaja iz revne družine z velikim številom otrok, vendar se z njim lahko pogovarjam tako o zadevah iz mojega poklicnega področja, kot o književnosti, glasbi, filmu, zgodovini, geografiji in še marsičem, o čemer se velikokrat ne morem pogovarjati z marsikaterim od mo-jih poklicnih kolegov, tako da nam nemalokrat ostaja le možnost pogovora o vremenu in vtisih s kakšne zabave, izleta, potovanja, ali kaj podobnega, če nam ni do strokovnih razglabljanj in filozo-firanj z lastnega poklicnega področja. Priznam, meni praviloma ni bilo do takšnih debat, kajti mi ni bilo do neskromnega modrovanja in bojevanja na bojišču, kjer je le nabrušen jezik edino učinkovito orožje. Torej je lahko zmagovalec le tisti, ki hudo rani, ali onespo-sobi nasprotnika. Zato nisem nikoli bila za takšne debate, pač pa samo za tiste, ko je bilo treba kakšno stvar pojasniti, da bi se lahko bolje razumela. Več glav tudi drugače razume neko stvar in ne le več ve. Srečala sem tako v življenju več ljudi čistega in preprostega srca s srednjo in poklicno izobrazbo in celo tiste, ki so imeli dokončano samo osnovno šolo ali le nekaj razredov osnovne šole, s katerimi se je človek lahko pogovarjal o čisto vsem, ker so bili splošno zelo, zelo razgledani. Pa tudi takšne, ki so bili doktorji znanosti, zelo us-pešni na področju svojega dela in zelo splošno razgledani, vendar so ostali preprosti in človeški, tako da niso nikoli izpostavljali svoje titule. Niti na vratih svojega doma niso imeli tistega: prof. dr., mag. univ. dipl ing., ali kaj podobnega. Tudi predstavljali so se samo s svojim imenom. Nekateri med njimi so svojemu videzu posvečali več pozornosti, drugi pa sploh nič, tako da bi jih kakšna mala dušica lahko prej štela med klošarje, kot med vrh strokovne elite, kamor so res spadali, nikakor pa ne med genije. Pa so bili geniji. In so predstavljali sam vrh piramide strokovne elite. Ti so spoštovali prav vsakega človeka samo zato, ker je Človek. Ti so imeli radi živali, druge ljudi so pa globoko spoštovali in jih obravnavali kot sebi enake, ne glede na to, kdo so in kaj so bili ali so. Tudi tiste, ki bi si zaslužili prej zaničevanje, kot pa spoštovanje, ker se niso bili sposobni spustiti se na njihov nivo. Bili so prepričani, da bi padli pod njihov nivo, če bi se spustili na njihov nivo malih duš. Zato sem zelo zgodaj ugotovila, da veličina ni v veličini, pač pa v globini in si prizadevala poglobiti svojo osebnost do samega dna. Vendar kot sem že zapisala, sem zgodaj ugotovila tudi to, da vsak od nas ve nekaj, česar nekdo drug ne ve, ne glede na stopnjo izobrazbe kateregakoli od nas in njih. Življenje je pa prekratko, da bi lahko posameznik posrkal vso znanje tega sveta. Tako sem zelo zgodaj dobila potrditev tistega, kar je nekdo že zdavnaj ugotovil, da nihče od nas zase ne more za življenja trditi, da zna toliko, da se mu ni treba več učiti. Kulminacijo lastnega znanja smo dosegli, ozi-roma dosežemo v času umiranja. Zato menim, da se nihče od nas ne sme napihovati zato, ker meni, da zna nekaj več kot nekdo drug. Ker pa o nobenem človeku, dokler ga dodobra ne spoznamo, ne moremo vedeti, če kaže masko, ali pa svoj pravi obraz, o nobe-nem si ne smemo ustvariti slike že na osnovi tistega, kar lahko ugotovimo že ob prvem bežnem srečanju z njim. Zase dobro vem, da se krijem za to hladno in preračunljivo masko zato, ker imam v resnici veliko, toplo, vendar preobčutljivo srce in se bojim, da če ga ljudem ponudim na svoji topli dlani, ne prileti mrčes in mi ga rani, tako kot se mi je to že dogajalo nešte-tokrat. Še bolj se bojim zavrnitve, ker ni hujšega udarca od tega, ko četudi si sam anemičen, ponudiš tistemu z levkemijo vrč lastne krvi, da si opomore, pa te ta zavrne samo zato, ker mu nisi pogo-du. Ker nisi lep, ker si druge narodnosti, ker nisi njegovega stanu, ker nisi… Ker si drugačen, kot bi si on želel, da si, pa bo raje tvegal, da umre, kot da bi prejel kaj od tebe, četudi bi mu to rešilo živ-ljenje. Sama sem doživela na lastni koži mnogo takšnih zavrnitev, ko sem z odprtim srcem hotela komu pomagati brez kakršnegakoli slabega namena ali pričakovanja, in dobro vem, kakšne brazgotine pušča potem pekoča bolečina zavrnitve. Zato sem vsa svoja čustva trdno zaklenila v svojem srcu in svoje srce konzervirala z debelo ledeno skorjo, na obraz pa si nadela ledeno masko. Z masko na obrazu se pa ne moreš smejati. Zlasti če je ta iz ledu. Tega pa nisem hotela in si tega nisem želela niti v najbolj morečih sanjah, a se je zgodilo. Napadi so povzročili obrambo in moj telesni ustroj je zgradil ta obrambni sistem, mimo mojih zavestnih hotenj.

Dodatne informacije

ISBN 978-961-246-608-4
Format A5
Vezava Trda
Avtor Dani Markova
Država Slovenija
Jezik SLV
Število strani 287

Oznake produkta

Uporabite presledke, da ločite oznake. Za fraze uporabite enojne citate (').

Napišite vaše lastno mnenje

Loading...
Počakajte...