UPOR LAČNIH - 1.del (ZA DOSTOJANSTVO)

Bodite prvi, da pregledate ta produkt

Cena brez DDV: 22,74 € Cena z DDV: 24,90 €

Dostopnost: Na zalogi

  • Opis
  • Informacije
  • Oznake
  • Mnenja
Oče naroda modruje: »Lačna« elita je v podobnem položaju kot gospodarstvo. V prejšnjem sistemu je bila zatirana, a morala je fizično preživeti. Če je hotela preživeti, je morala biti TIHO in zato se ne izpostavlja nevarnostim in ne kritizira. Lepo ponižno KIMA. Vsi smo lepo pridni, vsak misli - lahko bom naredil svojo kariero, če bom tiho ali podpiral to, kar želijo vladajoče strukture. Dokler se bomo obnašali tako, NI REŠITVE. POSVETILO: 1.del Roman posvečam svojim vzornikom, ki so me prekalili v upornika! Posvečam ga tudi tistim, ki širijo »svoj kodeks moči in oblasti« in »trdijo«, da delajo »za dobro naroda«! In končno ljudstvu, da sodi in presodi, ocenjuje in oceni! Ta roman je ogledalo, ki zrcali, osvetljuje, išče in razkriva temne plati na-še družbe, prikazuje usode in junake, ki iščejo pot napredka; je odsev mojega pogleda na svet, ki me omejuje, je pogled na človeka, sočlove-ka, tirana in upornika. Zgodba je izmišljena, saj govori o žrtvah in krivi-cah, pokvarjenosti in lažeh, stremuštvu in pohlepu, korupciji in krimi-nalu. In je tudi resnična, saj razkriva prijaznost in ljubezen, dobroto in poštenost… Roman razbija tabuje romanopisja, filozofije, ideologije, politike in sociologije ter širi svobodo misli in dejanj. Zgodbo zapleta, prepleta, razrešuje in kaznuje. Je učitelj in učenec, dobrotnik in rabelj. Jemlje si pravico, da je sodnik in razsodnik… Pravijo, da je pravi moški tisti, ki zaplodi otroka, ustvari dom, zasadi drevo, napiše in izda knjigo. Meni manjka samo še knjiga - celo v dveh delih! Knjiga je tu… Zgodovina uči in sam trdim, da je "pravi človek" boje-vnik, vztrajni aktivist, ki se bori z "demoni oblasti", vidi in čuti krivice in tako neopazno, pa vendarle, spreminja svet na boljše. Trudim se biti "pravi človek"! Kaj pa ti, "moj sopotnik"? Sagadin Milan - Lew (SAGY. M. LEW) UVOD: Bili so časi, ko si moral molčati, ker si lahko zaradi »napačnih« besed postal sovražnik in so te odpeljali, zaprli, mučili, zakurili na grmadi, obesili ali ustrelili. In bili so časi, ko so vladale pomembne in vplivne osebnosti - kultni »velikani« in so bogati »gospodarji« izkoriščali »hlapce« v interesu oblasti in kapitala in »velikih idej« – še danes je podobno. So časi, ko imamo demokratično oblast, ko smo svobodni in enakopravni v svetu priložnosti in napredka, v svetu, kjer je kruha dovolj za vse, a je »demokratična oblast« izgubila kompas v poplavi lastnega egoizma in elitnih lobijev, zato postajamo lačni... Je čas, ko LJUDSTVO postaja uporno, misli mračne in lačen narod vedno bolj BIJE BITKO življenja, a še vedno molči … za vsakdanji kruh. V teh časih sredi Ljubljane stoji blok - »stara garnitura«, kjer nevidne sile iz ozadja na temeljih »zgrešene zgodovine« gradijo nov sistem … ZA KRUH, kjer je vsakdo potreben in koristen in v svoji bedi postane del povezane celote in v svoji žalosti in usodi v tej majhni skupnosti »spregleda in spregovori« - najde sebe in skupno prihodnost. Je čas, ko postajamo uporniki in »smo bojevniki« in vsakodnevno bijemo vojne življenja, da bi preživeli; iščemo svoj Kruh tudi zato, da bi si lahko pomagali - se povezovali, se dopolnjevali, si ustvarili človeku dostojno življenje… Spoznavamo, da LE MI SMO v tem boju, tem uporu lačnih vere, ki jo prinaša UPANJE in odpira vrata, vrača prihodnost, združuje in povezuje – "ZA DOSTOJANSTVO". I. Filozof piše: Ko zmanjkuje kruha in so ljudje v tej blaginji razvite družbe »lač-ni«, je nekaj hudo narobe. Takrat se dvigujejo uporniki – ljudje, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja, in gredo v boj, ne da bi se tega zavedali, vsak zase, skupaj, organizirano in se sprašujejo: Zakaj tako? Na eni strani bajni bogataši, nadkapitalisti, bogati politiki, finančniki in javno-zasebni zdravniki, elitni profesorji, premo-žni vodstveni kader, zdravniki, sodniki... Na drugi revni učitelji, poli-cisti, vojaki... in na repu mali obrtniki, osiromašeni delavci in kmetje ter obubožani upokojenci, študentje, nezaposleni, izgubljene genera-cije... vsi dajejo svoja življenja za vsakdanji kruh. KRUH – beseda večpomenka - hrepenenje revežev, prispodoba boljšega življenja, pojem blaginje, dobrina iz žita, ki jo je ustvaril člo-vek v pradavnini. Z blaginjo kruha se človek loči od živali, s svojo ge-nialnostjo in ustvarjalnostjo – s tem je človek nadvladal naravo, si jo prilagodil – tudi s tem, ko je zakuril ogenj in izumil kruh. Zgodovina človeštva iz pradavnine do danes je neprestani boj za napredek blaginje – za mnoge še danes »bitka za kruh« – biti sit in si ustvariti pogoje za človeško ustvarjalnost, delo, reprodukcijo in na-predek človeštva. Žal se je napredek človeštva vedno nagibal v nadvlado močne-jšega, razvitejšega, pametnejšega, bogatejšega nad šibkejšim, revnejšim in nadvlado izkoriščevalca nad izkoriščanim – za edino lač-nega naroda vredno dobrino… Oblastnik ali vladar se je vedno boga-til na tak način, da je revežu dajal kruha, izropal pa ga je svobode, dostojanstva in mu vedno ponujal več kruha za več poslušnosti, potr-pljenja in več izkoriščanja. Oblast je vedno na strani bogatejšega, ki obvladuje politiko in skrbi za finance svojega naroda, a vedno v last-nem interesu in interesu dobička. Le demokratične volitve so bile ve-dno tiste, ki so poskrbele za to, da so se morali gospodarstveniki in kapitalisti preko politikov obračati na ljudi, se potegovati za njihovo naklonjenost, in sicer tako, da so s političnimi programi revežem ob-ljubljali boljše čase. Ko so njihovi politični kandidati zasedli pomembne položaje, so svoje obljube obrnili v prid svojim finančnim dobrotnikom, ljudstvu pa razlagali, da je potrebno zategniti pasove in vztrajati – da smo na pravi poti! To nam prodajajo še danes, za volilni glas, ki obljublja boljšega kruha. Z napihnjenimi baloni »velikih besed in dejanj«, ki nimajo materialnega kritja, zadolžujejo narod brez lastne materialne in kazenske odgovornosti, sami pa za »uspešne« finančne poteze, ki jih »stanovsko« zagovarjajo tudi dobro plačani mednarodno priznani strokovnjaki, dobijo bogate plače in odpravnine. Ko se baloni razpo-čijo, pa modrujejo: gre za tvegane posle – kdor ne riskira ne profitira. Ceno pa vedno plačajo tisti, ki so vedno žrtve – narod (javni usluž-benci in potem vsi ostali). Denar je spet namenjen tistim, ki so nas potegnili v prepad krize – bankam in podjetjem, da bi naslednjič bolj pametno gospodarili in ohranili delovna mesta. Kapitalisti se med seboj pehajo za vedno večjim dobičkom, njim gre za prestiž, dobiček in pohlep. Vse to med ljudmi povzroča vedno večje razlike, vedno večje prepade – širi družbene razrede ali sloje, ustvarja kaste. Ujeti smo v te prepade, da preživimo družine – potol-čeni, pohlevni, zgarani, izmozgani, zlagani… Eni privilegirani »VIP« - brez odgovornosti napačnih odločitev, drugi podjarmljeni, razdani, iztrošeni, tretji bolni, brezvoljni – kaznovani za drobne napake. Smo moderni podložniki in hlapci zlaganih političnih in finančnih potez - za vsakdanji kruh. Oblastniki in kapitalisti si prisvajajo presežke v imenu »zaslug«, ki prostovoljnim delavcem in gasilcem, ki se razdajajo za svoj narod, ne pripadajo, dobijo le kos papirja in ustno pohvalo od ljudi s kravato, ki ne nasiti njihovih lačnih otrok. In tu so še mnogi … In taki so si zako-ne in predpise pisali in jih pišejo zase - tako, da njim pripadajo boga-te odpravnine, službeni avtomobili, telefoni, njih stroški, nado-mestila, … Revežu ne! Če ne bi bil revež, ne bi bil vodljiv, zato mora biti narod zasužnjen, da molči in vleče. Priznan mislec je izjavil: Tiran je lahko vladar le, če so dobri ljudje zvesti in molčijo! Neuko kmetstvo in delavstvo je kmalu spoznalo zgodovinsko resnico kapitala in se zavedalo svoje zgodovinske vloge in se začelo upirati. A oblast je vedno zaščitila sebe in kapital in iz takih ljudi naredila »iz-občence ali teroriste«, raje napisala nove zakone, plačala varuhe re-da, zaščitila »državo« (svoje interese) in z novimi davki, novo prisilo, zavarovala svoje korito. In dala vedeti: BOLJE HLAPEC, ŽIV IN SIT KOT SVOBODEN ČLOVEK PONIŽAN, PREGANJAN, LAČEN, ZAPRT ALI MRTEV! In tako skozi zgodovino naprej – z mnogimi družbenimi redi, z mnogimi idealizmi, z vojnami, bitkami, internacionalami, partijami, strankami… z velikimi kulti in njihovimi žrtvami – do danes. Žrtve raz-krivajo zlagane sisteme in voditelje. Diktatorji – pomembni za par-tijo, za stranko, za sindikat, za podjetja, vsi zasluge uspehov, ali »pri-rejenih uspehov«, pripisujejo sebi in skrbijo za svoj dolgi vodilni man-dat. Njihova vodilna vloga skozi desetletja dokazuje, da »svet« brez njih ne zmore ali pa morda to trdijo »njihovi«! Zlagani svet elitnežev, varuhov svojih korit in oaz! Kaj vse še ni slišal ali prebral naš mali pis-meni človek, ki je vsega vajen; in kje vse je že iskal rešitve vedoč, »da jih ne bo našel…« Revolucije so šle mimo, delavstvo si je z njimi tudi s krvjo priborilo pravice in jih ščitilo s svojimi sindikati. Sedaj jih kradejo v dobrobit državne blagajne, kot da so privilegij oblasti in jih le oblast lahko po-darja ali odvzema. Jemljejo tistim, ki jim je najlažje vzeti – revežem. Duh voditeljev – črnih, belih, rdečih, zelenih, lačnih in sitih, zlaganih in vsemogočnih oblastnikov nam obljublja boljši kruh. Tako stoletja! Naši ljudje so vztrajali in verjeli – od samostojnosti do danes – da nastaja nova Švica. Verjeli so nam tudi lačni »južni bratje« in prišli – za svoje družine - s trebuhom za kruhom, a smo jih pustili lačne in bose. Ni nam mar ne za naše ne zanje in za njihove družine. Politika se je spajdašila s finančno in gospodarsko mafijo in v skupnem interesu siromašila podjetja in praznila državno blagajno. Nihče nič ne ve, vsi so bogati in pošteni, a narod je na kolenih – lačen kruha in vrednot. Neposlušna in naivna žrtvena jagnjeta so postavili pred zid in plačevali drage komisije, katerih izbranci so »žrtvovali svoj čas« (izbranci naroda), da so se bogatili na račun »prostovoljstva« in niso nikoli nič odkrili. A narod je lačen – lačen kruha, ki se mu reče: enakost pred zakonom, kaznovalna politika, morala, poštenost, vrednote, načela, etika, integriteta… Izobraženci, ki so se šolali na račun narodne blagajne in polizali smetano, so za svoje lastne in strankarske interese, organizirano, načrtno, premišljeno in podlo vzeli slovenskemu narodu dostojanstvo in prihodnost. Ljudje smo jim verjeli, jih volili in jim zaupali državno blaginjo v interesu razvoja in napredka. Kmalu so pokazali svoje pra-ve obraze, podobne mnogim izprijenim pomembnim posameznikom svetovne elite, ki so prišli s praznim kovčkom in kravato, zasedli prestol na krmi državne barke, razprli mreže, vzeli žezlo in krono, peli samohvale svojim programom, kasneje pa s polnim kovčkom zapuš-čali potapljajočo ladjo in puščali naivne potnike brez čolnov in rešil-nih pasov sredi podivjanega oceana. Še danes nas vodijo ljudje, ki so menjali le barvo obleke in pripeli drugo značko - od volitev do volitev. Volk dlako menja, čuta nikoli! Peljejo nas po poti od reveža do Revčka – s kruhom v roki – kot zveste ovčke. Pridno jim sledimo in pobiramo drobtinice, se pehamo zanje, zanje prodajamo svoje zdravje in dajemo dušo hudiču…A njim ni mar za nas! Ob nas se počutijo pomembne in se na nas spomnijo na vsake štiri leta, ko se gredo demokratično gledališče - igrajo »pametne« kralje, mi pa naivne volilne »norčke«. Vest te svari: Ej, človek, ali ne vidiš, ni jim mar za tvoj prislužen kruh, ki iz leta v leto kopni kot sneg. Zate ga ni! Zate ne – ne zate otrok moj - revček, ne zate marljivi delavček in tvojo lačno družino, ne zate onemogli starček! Kriza je… Kar si prigaral boš moral prodati državi, da boš šolal otroke, da boš plačal zdravje, da boš preživel starost, da boš sit… Postal boš podnajemnik demokratičnemu kap-italistu, ki mu ljudstvo pomeni bogatenje… Ujet boš v primežu tujega kapitala, ki mu je v interesu superkapital, ki se skriva v monopolu globalizacije »pametnih« – novega svetovnega reda. Tako zahteva EU, taka je globalizacija, taki so časi – bodo rekli. Kapitalisti širijo svoj kapital v nerazviti svet in skrivajo »umazani« denar v finančnih oazah, izkoriščajo druge države in jih še bolj siromašijo, izkoriščajo njihov delavski razred in se okoriščajo z zlorabo otrok kot delavcev. Lastno državo in domače ljudi so v interesu bogatenja zapustili in v davčnih oazah »bogatijo« svoj kapital in v nerazvitem svetu širijo svoj imperij. Politika sveta podpira vse to in sprejema zakonodaje, ki bogatijo kapitaliste in »kapitalistično-demokratični« družbeni red. Zaradi njih se sesuvajo stara gospodarstva sveta, postajajo prazna, nekonkurenčna in odpuščajo delavstvo po razvitih celinah. »Elitni« pomembneži od direktorčka, župana, premiera, mednaro-dnih politikov do gospodov v Združenih narodih pa nič – le ogromno modrih besed. Izrabljajo volivce, a služijo kapitalu. A ne za kruh, tega imajo dovolj – za pohlep elit, položaj in moč. Ne rabimo miloščine! Smo za evolucijo sistema ali kulturno revo-lucijo. V imenu demokracije, kjer naš volilni glas nekaj velja, je potre-bno združiti volilne glasove proti politiki globalizacije razvitega sve-ta, monopolu bogatih, proti izkoriščanju, zatiranju in siromašenju de-lavskega in brezposelnega naroda... Družbo je potrebno preoblikovati s kulturno revolucijo! Človek to prebira in razmišlja: Ta ideja zre v temo in sanja o belem dnevu, išče upajoče, se oplaja, pa odmira, se širi in omahuje, strne misli in sledi dejanjem skozi čas... Humanizem veže človeka v nekaj več, mu vrača samozavest, daje upanje… iz roke v usta; ne nekomu, ki bo dal nekomu, ki je lačen - a bo na koncu pojedel sam ali razdelil med svoje… Humanizem ne ver-jame besedam, krasijo ga dejanja. Ljudje smo ustvarjalci, obvladamo veščine ljudske modrosti in umetnosti domače kuhe, gradnje, znamo ponuditi lačnemu kruha in žejnemu vode, znamo podpirati sebe, svo-bodno misleče… In znamo se organizirati. Humanizem smo mali lju-dje kot vodniki in svetovalci za mnoge obupane ljudi… Žal se resnica glasi: - GLOBOKO V SRCU SMO VSI POKVARJENI! VSI BI NAJRAJE ZA MALO DELA VELIKO DENARJA – TAKOJ! OBLAST IN POLOŽAJ TO IMATA – TO JE VPLIV IN ČAR POLITIKE, KI ZA DOBER DENAR PRIVABLJA LJUDI, DA SE ZA DENAR GREDO OBLAST IN IŠČEJO LE SVOJE KORISTI! Res je! Zgodovina govori o tem, da so bila vsa gibanja vedno zla; z velikimi ideali in besedami so osvajala ljudstva in ko so dosegla cil-je, so se z leti izjalovila v škodo ali pogubo lastnega naroda in v prid elite in njenih prisklednikov! Blaginja, oblast, moč in vpliv peljejo v oholost, vzvišenost in večvrednost! Ni je oblasti, ki bi sebe nadzoro-vala, se kaznovala in zapirala. Vedno je to zlorabljala zoper svoje kritične nasprotnike, neposlušne in nezveste posameznike in skupine, ki so hoteli razkriti njene nečednosti! Zanje je vedno našla »vzroke in kazni«. Tako je tudi danes, saj taka so zgodovinska dejstva! Naj »uporniki« bijejo bitke življenja - za upanje, za boljšo prihodnost. Boj ali bitko za preživetje – proti lakoti, ki jo posamezniki in družine danes bojujemo javno ali skriti nekje med nami, so poka-zatelji (ne)razvoja družbe! Ali nam znate pristopiti, se pogovoriti - ali zgolj le misliti nase? Zakaj nas ne povabite medse, v pogovorne oddaje, da povemo in pokažemo, kako živimo, kaj jemo, kaj si lahko za praznike privoščimo! In zakaj ne – ker ne obstajamo? Ali pa morda tudi mi nočemo tja, ker nas je sram – da smo siromašni hlapci sistema »demoralizirane de-mokracije«, pa vendarle obstajamo! Utišati glasne, odstraniti upor-ne, disciplinirati drugačne... - in svet bo spet lep in pravičen. Ne rabimo Rdečega križa, Karitasa, Unicefa…! Ne potrebujemo nenehne pomoči, da se smilimo sami sebi – vrnite nam čast in z njo dostojanstvo, sami znamo poskrbeti zase… dajte nam pogoje za delo in enake možnosti, pravičnost... Zakaj le govorite in pišete o tem, dejanj pa ni. Zakaj nekateri zaslužijo za sto delavcev in imajo po dve, tri službe, možnost neomejenega honorarnega zaslužka? Zakaj so njihove dnevne sejnine večje kot povprečne mesečne plače? Zakaj so njihove odpravnine in intelektualni projekti vredni zaslužka delavca skozi vse življenje! In vse to ne gre iz privatnega žepa... A za delavca ni ne dela ne denarja! Človek dela ekonomijo, a prioriteta ni človek, ampak ekonomija. In kdo in kje je potem Človek? Ja, oblastniki - zaradi »vaše strokovne zakonodaje«, ki to dopušča – da lahko financirate svoje politične načrte, elitne projekte, svoje privržence in skrite podpornike – smo tudi mi potrebni pomoči. Toliko kapitala za nič koristi – je to vaš »uspešen« projekt? Z njimi ste obogateli! Uspešna stroka! Ne, nihče vas ne obsoja, »znašli ste se« v sistemu »vaše demokracije«. Posamezniki že bijemo bitke svojega življenja. Te bitke … so okno na vašo – našo stran! Privoščite si to spoznanje o skrivnostih bede in modrosti življenja, ki se skrita v trpljenju vsakdana, ki traja že dolgo, že od nekdaj skrito in tiho poteka med strganimi in ponižnimi; a jo skrivamo, pa vendar vsakodnevno živimo, vemo zanjo, a je nočete videti – ste slepi, gluhi in nemi - to nas boli in zanjo je vredno strniti vrste. Srečno med nami - Vi uporniki lačni časti, dostojanstva in pra-vičnosti, ki izgubljate svoja življenja... Za Kruh! Tako je profesor Ignac pričel svojo filozofsko pripoved! Živel je v starem stanovanjskem bloku, večstanovanjski vili, tam v samem središču Ljubljane. To je bil prav poseben blok, prav posebnih ljudi, v katerem je živelo šest strank. Vsi so bili spomin na minule čase - kot ogenj, kot šest plamenic, nekaj samosvojega, a skupnega - kot mešanica usod in upanja, nekaj urbanega, spekter intelektualcev in delavcev, starih in mladih, bolnih in zdravih, premožnih in revnih… Tudi ideološko, versko, politično, kulturno, psihološko so bili vsi razdel-jeni, skriti v svoje svetove, svoja razmišljanja, a le malo prepleteni med seboj…Vsi so se držali le zase, hodili mimo, pokimavali in hiteli - vsak po svoje, odsotno, brezciljno – kot sosedje, ki jih deli železna zavesa, nepravična meja... Vse te ljudi je povezovala skrivnostna lastnica bloka, mrka, samo-svoja, a vedno lepo oblečena in urejena gospa – stara dama Matilda ali stara Mona, kot se je slišalo občasno. O njej se je govorilo marsikaj, o tem, da je bila nekoč hči kapitalista, potem sirota, nato prelepa štu-dentka-pocestnica, potem manekenka, ki je kot pajkovka omrežila več pomembnežev, nato lepotica-pedagoginja, ki je poročila starega partizana – narodnega heroja, da se je lahko vključila v visoko partijsko družbo in pridobila vpliv in še in še. Zgodbe so bile tako pisane in tako razpredene, kot njena mreža, ki jo je nevidno pletla med stanovalci. Ignacij – profesor, filozof - se je pred kratkim upokojil in po novem pokojninskem zakonu prejel slabo pokojnino. Po štiridesetih letih pre-danega profesorskega dela, kjer so ga stanovski kolegi zaradi naspro-tovanj priznani filozofiji, kritiki aktualnih družbenih sprememb, razis-kovanju komunizma in starih družbenih sistemov, naprednih in revo-lucionarnih idej, izločili iz akademskih krogov in ignorirali kot večnega oporečnika, se je upokojil. Čeprav je za svojo intelektualno življenje za-nemaril osebno življenje in je ostarel brez lastne družine, je vztrajal. Jezen je bil le, ker je razdajal tudi svoj prosti čas za univerzo in študen-te, po mnogih letih predanega dela pa si s pokojnino ni mogel privoš-čiti potovanj po svetu, o katerih je sanjal še kot študent. Njegovih študij in njegove filozofske smeri v akademskih krogih niso priznavali, ker jih ni podredil eliti. Prezrli so ga, preslišali, onemogočali so njegovo pot… Akademski gospodje so si priznanja delili kot karte, on pa je bil odrinjen na obrobje kot za poduk tistim, ki se ne pokoravajo ideologiji akademskega vrha. Počutil se je kot socialni tepček in desident. Že nekaj tednov je pisal svoje filozofsko delo »o današnji družbi«, kjer je vse svoje frustracije potegnil na plan. Prebiral je različne zvrsti litera-ture od zgodovine narodov in sindikatov, prešernovsko-cankarjevskih časov, delavskih gibanj, revolucij, ekonomskih kriz, vojn, velikih dik-tatorjev… Poln je bil neke notranje jeze, še posebno, ker je verjel v vla-davino »prava«, v pravično plačilo; saj je bil njegov oče pomemben komunist, strog ravnatelj, njegova mama učiteljica, njegov brat pa kulturni posebnež - upornik, ulični glasbenik, izgubljenec, klošar… Gojil je samosvojo filozofijo sveta, ki je pokala po šivih. Starša sta mu umrla, brat-brezdomec pa še vedno pohajkuje po Ljubljani in občasno tudi večjih slovenskih mestih - je svobodni kulturnik in ga le redko obišče; vse življenje je upornik vsega, kar ga poskuša omejevati in nadzirati. Ignacij in gospa Matilda sta imela poseben odnos, o katerem se je veliko govorilo, še več ugibalo. Bila sta kot dobra prijatelja; oba sta bila po duši aktivista, predana »velikim idejam malega naroda« in na stara leta tudi »svojim« ljudem. O tem pa sta le onadva vedela več; kaj se dogaja in kaj se pripravlja. Oba sta bila zaprisežena in trmasta idealista, ki ju je starost gnala naprej in sta želela ljudem vdahniti novo upanje. Matilda je bila teoretik, on praktik. Ona idealist, on aktivist. Ko je pozvonil hišni zvonec, je Ignac dobro vedel kdo prihaja. Imel je že skuhano kavico, pripravljeno po recepturi za staro damo Matildo. Usedla sta se v delovni prostor, v dnevno sobo, ki pa je zgledala kot zanemarjena, razmetana knjigarna. »Kako gre!« »Dobro! Napredujem!« je odgovoril Ignac. »Malo me odnaša, tako da nisem najbolj zadovoljen! A se trudim in vztrajam!« »Nič ne de!« je dejala gospa Matilda. »Bistvo je važno! Lahko pa bi poklical brata Oskarja, oporečnika in upornika in ga vključil v razmiš-ljanja. Pred dnevi sem ga srečala na Mestnem trgu, bil je urejen in uglajen – pravi gospod je postal! Ni si več podoben! Mislim, da mora živeti nekje blizu! – Sicer pa, kot sem dejala, bom tvojo knjigo finančno podprla! – Predramiti mora javnost - zato mislim, da bi potreboval Oskarja! On je človek ulice, upornik sistema – ljudski umetnik!« »Oskar je Oskar! Ko ga potrebuješ, ga ni! Ne pove, kje živi… Na nje-ga se ne moreš zanesti! V življenju še ničesar ni dokončal – zmanjka mu volje, potrpljenja – pa saj ga poznaš! Takšen pač je… Ker je bil odli-čnjak, ga je oče zrinil v gimnazijo in imel z njim velike načrte, čeprav je želel v glasbeno in furat' rock – in jo mukoma dokončal! In ko dva podobna ega začneta vojno, saj veš… nihče ne popusti - in nekoč mu je oče razbil kitaro in je bilo vsega konec – očeta zanj ni bilo. Odšel je, tudi na pogreb ni prišel! Mama je zelo trpela! Nočem se spominjati… - Če pa se bo zglasil in se mu bo zadeva zdela zanimiva, zakaj ne! Na telefon pa se mi ne oglaša, zato ga tudi ne kličem! Zame bo vedno brat, kakor koli že… « Gospa Matilda je prebrala uvod njegovega dela, ki ga je začasno poimenoval Manifest za lačni narod. Matildi se je naslov zdel nenava-den, neprimeren, nekaj revolucionarnega, ne filozofskega, a je svoj ko-mentar raje zamolčala. Je pa udaren! je pomislila. Vsebina jo je prevzela. Uvod je bil natanko tak, kot mu je predlagala. Bila je pozitivno presenečena in tega ni skrivala. »Začetek se mi zelo dopade – kritičen in oster!« je dejala. »In ta končnica... za Kruh, v velikim K – to je nekaj posebnega! Kruh – to je srž. To si je vredno zapomniti! Tako je – zadel si bistvo! Na oblasti so vsi pokvarjeni! Lenin je dal pobiti carsko družino, vse carju podvržene, njihove intelektualce in zagovornike ter se zgovarjal, da ga je tako vzgo-jil Marxov Kapital, Stalin je izstradal in pobil dvajset milijonov Ukrajin-cev, Trockega in vse, ki so razmišljali drugače, izumil je delavna tabo-rišča in po »kvotah« streljal »namišljene« nasprotnike režima – lastne sodelavce in osovražene ljudi, politike, sorodnike…; in Tito je kot agent Kominterne odstranil vse vplivne jugoslovanske komuniste, da je prilezel na oblast! Pred vojno in po vojni je po domovih vplivnih in premožnih veljakov in po rovih in grapah dal likvidirati na tisoče nedolžnih, ki so ali bi lahko nasprotovali komunistični revoluciji in s tem umazal vse tiste, ki so se borili in umrli za svobodo naroda …« »To ni moje razmišljanje! O tem nočem pisati!« »Pa bi lahko! A te razumem – vzgojeni smo v komunističnem duhu! Ta vzgoja je del nas! Tako pač je... za kruh! – Si s Perneti že stopil v stik!« »Žal še ne!« je odgovoril Ignac.«Ni bilo prave priložnosti! - Se mudi?« »Ne, niti ne!« je odvrnila gospa Matilda.« Malo jih bom pritisnila zaradi plačila najemnine! – Toliko, da vidim, kako živijo, kaj jih tare in kaj načrtujejo!« »Stara lisica si: Uporabljaš taktične metode! Tako najprej izveš vse, kar te zanima!« je dejal Ignac. »Povem ti, revni so in bodo v skrbeh! Kar hudo mi je, ko videvam njihovo ljubko deklico v taki bedi, pa mi ne pustiš pomagati!« »Pozabi! Vem, kaj delam! « »Vzgojno - učiteljske metode?« »Tudi!« »Ne strinjam se s teboj! Ljudem je potrebno pokazati drugo plat – dober in prijazen obraz, jim nuditi oporo in jim pomagati!« »Seveda, a vse ob svojem času in na drugačen način!« »Saj te razumem, a to bi jim lahko pokazala tudi drugače!« »Tudi! Ampak taka sem! – Zakaj otroka učimo hoditi!? Življenje je bitka! Ljudje se morajo naučiti delati in se boriti zase! Če jim nepres-tano pomagaš in jim daješ, se ne znajo bojevati, postajajo odvisni od tebe – postajajo hlapci. Pomagaš in daješ jim lahko vse življenje, a jih s tem ne rešiš! Ljudje moramo biti potrebni in koristni! Le tako smo lahko odločni, ponosni in svobodni! Tako pač je! – Vsakdo se mora truditi, da se čim prej dvigne in postavi na noge! Na svoje noge! Da se osamosvoji, osvobodi!« II. Metka je imela prijazno in skromno mamico Vesno in očeta Viktorja. Bili so čudovita, prijetna družina; v dobrem in slabem kot mušketirji. Pred meseci so se iz neke vlažne in mrzle podrtije preselili sem v ta stari blok, v to prečudovito na novo urejeno stanovanje, za zmerno ceno. Sam Bog se jih je usmilil! Stanovanje je imelo ohranjeno drago starinsko pohištvo, praktično razporejeno in bilo je prijetno opremljeno. Lastnico gospo Matildo so poznali kot staro in zoprno gos-po, ki naj ne bi marala nikogar. Z nikomer ni hotela veliko govoriti, z zamudniki pa je bila vedno stroga in nepopustljiva. Ljudje so govorili, da je jezna na ves svet, denarja pa ji nikoli ni dovolj. Slišati je bilo, da sta z zgornjim Ignacem ljubimca, ker se le pri njem največ zadržuje in občasno tudi prespi. Prejšnjega najemnika naj bi spodila, ker ji ni pla-čal dveh najemnin in ker ji je svoje upal povedati v obraz. Eni pa pra-vijo, da je bil pokvarjen, pijanec in bi ga morala nagnati že prej. Drugi stanovalci v bloku so bili prijazni in so Metki včasih dali kak-šno sladkarijo. Mama Vesna se je zaradi tega zelo jezila, saj so bili vsi stanovalci – po njeno – malo zaostali in čudaški. Oči Viktor je Metko vedno zagovarjal in se jezil na Vesno, da je zaradi slabih izkušenj v rejništvu postala črnogleda in panična. Trdil je, da na svetu obstaja več dobrih kot slabih ljudi, le pogovarjati se je potrebno z njimi. Vesna je imela drugačne izkušnje. Na tem svetu ni imela nikogar, na katerega bi se lahko v mladosti naslonila in zanesla. Vse življenje se je borila za svoj kruh in vedno znova so jo ljudje razočarali. Hčerki Metki se je zdela kot stara gospa Matilda – zagrenjena, tečna, jezna… mami se je le redko smejala, vedno je le tarnala: »Ko bi imeli vsaj za kruh….« ali nekaj podobnega. Metka je bila bistra deklica, živa, vedno nasmejana. V vrtcu so jo vsi vzljubili in njena vzgojiteljica Anja jo je klicala »moj sonček«. Tako zelo se ji je priljubila, da ji je prinašala sladkarije, igrače, oblačila in tudi obutev. Vsi so vedeli, da je v družini revščina, tudi lakota… A o tem se ni javno govorilo. Ker starša po dobrem mesecu nista zmogla več pla-čevati, je Metka ostala doma. To je vse hudo potrlo, najbolj Metko, a ni šlo drugače. Metka je bila večkrat doma sama, a ji nikoli ni bilo dolgčas. Znala se je zamotiti, se igrati, gledati televizijo, prebirati otroške slikanice, bar-vati… Rada je risala, prerisovala, pela ali se pogovarjala s svojimi igrač-kami. Bila je posebna, kot vsi ustvarjalni otroci. Velikokrat ji je bilo hu-do, ko se je spomnila na vzgojiteljico Anjo, saj je pogrešala njeno bližino, njen nežen objem in njen topel glas. Ko je bila doma s starši, je bilo vedno napeto in so šli le na kratek sprehod po stari Ljubljani, saj za kaj drugega ni bilo denarja. Ko je oči Viktor samo pomislil, da bi kupil star avto, se je mami razburila: »Saj še za kruh nimamo!« Ta kruh in kruh ji je za vedno ostal v glavi… Sovražila ga je. Zaradi kruha niso mogli na izlet, ne na morje, ne po nakupih… Ni mogla razumeti zakaj je »kruh« tako pomemben, da drugi lahko hodijo na potovanja, oni pa zaradi njega ne morejo nikamor. Zakaj?

Dodatne informacije

ISBN 978-961-246-604-6
Format A5
Vezava Broširana, Trda
Avtor Mile Sagi
Država Slovenija
Jezik Ne
Število strani 241

Oznake produkta

Uporabite presledke, da ločite oznake. Za fraze uporabite enojne citate (').

Napišite vaše lastno mnenje

Loading...
Počakajte...