V VRTINCU OMAME

Bodite prvi, da pregledate ta produkt

Cena brez DDV: 27,31 € Cena z DDV: 29,90 €

Dostopnost: Na zalogi

  • Opis
  • Informacije
  • Oznake
  • Mnenja
»Jan, v teh hlačah mi ne boš hodil v šolo! Mene bo sram, če je tebi vseeno. Takoj se preobleci!« V preluknjanih kavbojkah je stal pred svojo mamo, ki ni vedela, ali bi se jezila ali smejala. Ana je nemočna stala pred sinom v veri, da jo bo ubogal, Jan, njen sin edinec, je pa že zaprl vrata za seboj. Skozi kuhinjsko okno ga je videla, ko je zajahal kolo in jo odkuril v šolo. Ana je zmajala z glavo, sedla na rob stola in se za trenutek pomudila ob misli, da sinu ni več kos. Ob kavici je načrtovala, kako bi najbolje izkoristila dan, ki je pred njo. Njene misli so se ustavile na možu, ki sedaj že sedi v letalu, na Dunaju ga čaka modna revija. Dušan je že deset let poslovodja velike modne hiše, vse niti revije so v njegovih rokah, obkrožen je z manekenkami, pri izboru lepotic ima vedno zadnjo besedo. Sama sebi se čudi, da na ljubosumnost ni še nikoli pomislila, svojemu možu je vedno zaupala. Še smilil se ji je, ker mnogo noči prespi v hotelih, pogosto ji je zagotavljal, da po dolgih sestankih zaspi kot top. Tako si je mislila, da se človek vsega privadi, živela je v veri, da je vse lep in prav. Sedemnajsto leto teče, ko je spoznala svojega moža, bila je ljubezen na prvi pogled, v Dušanu je videla svojo srečo. Po poroki je zapustila službo pri knjižni založbi, ker je tako želel Dušan, in se vsa posvetila svoji družini, ob prostem času se ukvarja s tudi s pisateljevanjem. Dvajset njenih romanov stoji na polici, nanje je ponosna, knjige ji pestrijo in izpopolnjujejo življenje. Prvi roman je napisala že med študijem, pisanje jo osrečuje, čeprav se Dušan pogosto obreguje ob njeno pisanje s pripombo, naj že neha s pisarjenjem, naj se raje ukvarja s sinom, ki ji je zlezel čez glavo ali pa naj počne kaj bolj pametnega. Očitek, naj se raje ukvarja z Janom, jo je zbodel, prepričana je bila, da si glede družinskih skrbi nima kaj očitati. »Poba ti je zrasel čez glavo, nič dobrega ti ne kaže, če bo šlo tako naprej.« Ano so njegove besede nemalo pogrele, na koncu jezika je imela govor, pa se je zbala prepira, misleč, da mu jih bo že napela, ko bo zato bolj ugoden čas. Dušan je vso skrb in vzgojo prepustil samo njej, z lahkoto bi mu povedala, da večino prostega časa prespi, že dlje časa ima v sebi grenak občutek, da sta se s sinom popolnoma odtujila. Jan je še nikoli ni vprašal, kje hodi oče, ali kdaj bo prišel domov. Očitek, naj se več ukvarja s sinom, jo je zabolel. To je bila za Ano vzpodbuda, da je takoj drugi dan odšla v šolo, čeprav je doslej redno hodila na govorilne ure. Pa jo je profesor Jelen, učitelj slovenskega jezika, kot vedno potolažil, da je z Janom zadovoljen, še to ji je svetoval, naj fant več bere, pri spisju se vidi, da ima pomanjkljiv besedni zaklad. »Posebno zgovoren Jan ne bo nikoli, več naj bere, matematik je prvovrsten, med sošolci zelo priljubljen, prijateljev mu nikoli ne bo manjkalo. Spoštovana gospa Travnova, s svojim sinom ste lahko zadovoljni, lepo vzgojen fant je. Kdo pa je za vse?« Ana je šla s čisto vestjo domov, njen sin pisatelj nikoli ne bo, knjige mu že od nekdaj niso dišale, tudi glede domačega čtiva je šlo vedno bolj na trdo, največkrat je obnovo knjige prepisal od sošolke. Danes je četrtek, včeraj je bil likalni dan, po omarah bo pospravila, zvečer bo dokončala roman. Pri pisanju ji čas vse prehitro mineva, kadar Dušana ni doma, piše tudi do enih ponoči. »Lačen sem kot volk.« Jan vrže šolsko torbo za vrata dnevne sobe, z velikimi, vprašujočimi očmi se zagleda v Ano, ki postavi na mizo zvrhan krožnik enolončnice. Jan se je loti z velikim apetitom, Ana se mu smeji: »Kam se ti tako mudi, počasi jej, pozdraviti si pa tudi pozabil.« Jan gleda proti kuhinji: »Še bi jedel.« Ana iz kuhinje prinese veliko omleto: »To je nagrada za petico, pri zgodli sem jo dobil.« Ana ve, da ima njen sin rad močnate jedi. Jan jo od strani pogleda in vidi, da je mama Ana njegove petice vesela. Jan sedi v svoji sobi za računalnikom, Ana pomiva posodo, ko zasliši pred hišo žvižg, že ve, koliko je ura. Jan že sedi na kolesu, zadaj sošolec Peter, Ana odpre okno, rada bi mu rekla, da bo ena ura dovolj, onadva jo pa že kurita proti igrišču. Ana stoji pred odprto omaro in se zamisli nad njeno vsebino. Dušanova omara je polna lepih oblek, njena je na pol prazna, ne spomni se, kdaj si je kupila kaj novega. Dušan ji večkrat reče, naj se vendar ozre po modi, ona pa misli na vse drugo bolj kot na obleke. V Dušanovi omari je vse iz kvalitetnega blaga, obleke za vsako priložnost, tri so za posebno svečanost, tretje za službo. Posebno natančen je pri kravatah, te se morajo ujemati z obleko in srajco do potankosti v vseh niansah. Dušan je strasten kadilec, Ana izkoristi vsako lepo vreme, da njegove obleke zrači na balkonu. Vonj po cigaretah v omari je pomešan z dišavami, v kopalnici na polički stojijo stekleničke s parfumi priznanih blagovnih znamk, vse samo za moške, od najbolj diskretnega vonja in svežine, do drznih vonjav. Ana se zaveda svojega galantnega moža, ki se vrti v krogih visoke mode, v okrilju lepotic, polnih bleščečega sijaja. Temu primerno mora izgledati tudi njen mož. Na misel ji je prišla prijateljica Meta, lastnica znanega butika, samska gospa srednjih let, dama od nog do glave. »Čudim se,« je dejala zadnjikrat, ko je bila pri njej na kavi, »da te Dušan gleda takole neurejeno. Zamisli se v svojo garderobo, saj te še nikoli nisem videla v spodobnem kostumu.« Ana se je vedno znova čudila njenemu brezhibno urejenemu obrazu. Močno si je želela, da bi jo videla kdaj nenaličeno, pa te priložnosti ni nikoli imela. Skrbno izbrani kostimi in obleke se tesno prilegajo njenemu lepemu telesu, svetli ovratniki njenih bluz v raznih niansah delujejo sveže in prikupno, njene noge tičijo v salonarjih z visoko, tanko peto. Elegantna gospa, ni kaj! »Razumljivo je, da moraš biti v svojem poslu vzor elegance, jaz sem pa že pozabila, kdaj me je mož povabil na lepše. Redkokdaj grem sama v gledališče, filme pa tako in tako gledam po televiziji.« »Zapomni si, da mora biti žena tudi doma lepo urejena. Ljuba moja Ana, dobro ti hočem, samo pomisli, kako bi te Dušan pogledal naličeno in v elegantni obleki. Verjemi mi, da bi se znova zaljubil vate, že zaradi njega bi se morala potruditi. Novo kolekcijo oblačil sem dobila, marsikaj lepega bi se našlo tudi za tvojo postavo. Na tvojem mestu bi se bala za svojega moža, da bi se lepega dne ne zaljubil v kakšno izmed damic, ki plešejo okoli njega.« 10»Na kaj takega še pomislila nisem nikoli, svojemu možu popolnoma zaupam.« »To je sreča, ki ti jo od srca privoščim, oseba, kot si ti, bi si morala pa že malo več privoščiti.« »Moda ni bila nikoli moja strast, preproščina mi je zapisana v krvi, ob stari mami Emi in teti Poloni sem zrasla.« ∗∗∗ Dušan je zapeljal na parkirišče hotelske restavracije, trikrat potegnil glavniček po laseh, se pogledal v ogledalo in z nasmeškom na obrazu stopil iz avtomobila. Velika restavracija je bila polna ljudi, vse mize so bile zasedene. Dušan je stal na vhodu, njegove oči so plavale med mizami, iščoč osebo, s katero je bil zmenjen. V oddaljenem kotu je sedela, sama, pri majhni mizici. Čutil je hiter utrip svojega srca, naslonil se je na podboj vrat in jo opazoval. Z očmi je požiral to bitje, srečo svojega življenja, ki mu jo je usoda pripeljala na pot, ženska, ki mu je pomenila vse na svetu. Pred tremi leti sta se spoznala na modni reviji. Samo kratek pogled je zadostoval, da sta si čez dobro uro padla v objem, brez besed, ko sta vsak zase vedela, da sta našla tisto, zaradi česar je vredno živeti. Dušan jo je gledal, ko je pila kavo, vzela nato iz torbice ogledalo, si napudrala nos in ogledalo spet položila nazaj. Potem si je prižgala cigareto, Dušan je vedel, da drži v roki pozlačen vžigalnik, ki ji ga je podaril za rojstni dan. »Iščete mizo?«ga je vprašal natakar, ki je prišel mimo. »Ne, hvala, žena me čaka.« Natakar je pokimal, se mu nasmehnil in pogledal proti mizici, kjer je sedela mlada dama. Zorin pogled je bil usmerjen proti vhodu, takoj ga je zagledala: »Sem se že bala, da te ne bo.« Ugasnila je cigareto in mu ponudila roko, Dušan jo je poljubil, prisedel k njej in pogledal na uro: »Deset minut sem opazoval svojo drago, tamle pri vratih sem stal.« Oba sta se zasmejala, Dušan jo je stisnil k sebi: »Težko sem čakal, vsaka minuta, ko te čakam, je vedno predolga.« »Tudi meni so se ure vlekle kot jara kača.« »Trije čudoviti dnevi so pred nama, dobro jih bova izkoristila, komaj čakam.« Njeno roko je grel v svoji, njegove oči so ji božale obraz, ki se mu zdi vedno lepši, poseben šarm veje iz njega. Diskretno osenčene sivo modre oči bi gledal ure in ure, dva loka tankih obrvi še posebno poudarjata lepoto in sijaj njenega obraza. Polne, srčkaste ustnice zna Zora lepo poudariti z rož- natim rdečilom, Dušan bi jih nenehno poljubljal. Dolgi, do ramen segajoči, zlato rumeno pobarvani lasje, ji segajo do polovice hrbta. »Danes še nisem ničesar jedla, pošteno sem lačna.« Dušan je namignil natakarju, ki je pred vsakega je položil jedilni list, Zora je listala po njem, s prstom je krožila med jedmi in končno naročila: »Telečja pečenka s praženim krompirjem, zraven pa veliko solate. Pa govejo juho, seveda. To velja za oba, kajneda? Jaz bom pomarančni sok, zate pa cviček kot po navadi.« Dušan ji je z nasmehom pritrdil. »Kaj je počenjala moja najdražja dva dni, odkar se nisva videla?« »Nate sem mislila,« se mu je nagajivo smejala. Po kavici so prišle na vrsto cigarete, Dušan je ob vsaki priliki povedal, da bi se lažje odpovedal hrani kot cigaretam. Oba sta bila strastna kadilca, v tem oziru ga je Zora še prekašala. ∗∗∗ Razkošno stanovanje v veliki dvonadstropni hiši nasproti parka daje videz, da je lastnik te baharije nekdo z globokim žepom. Skrbno izbrano pohištvo je prišlo iz rok priznanega obrtnika, ki je znan po kvaliteti, njegov sloves sega daleč okoli. Na pol razgaljen leži Dušan na široki, udobni zakonski postelji v spalnici, ki mu je že dolgo znana, zadovoljen nasmešek mu igra na obrazu, ko se spominja nešteto sladkih uric, ki jih je preživel na tem mehkem ležišču, brez števila ljubezenskih igric, polno romantike in brezmejne sreče. Kaj vse lahko doživi človek na tem koščku mehkobe, če ima ob sebi žensko lepoto, ki je polna strasti in ljubezni, ki mu je vsa predana do zadnjega vlakna svojega telesa. Čemu in komu se mora zahvaliti, da je njegovo življenje ena sama velika sreča, ki mu je padla z neba, kar prišla je, sedaj je tu, njemu je na razpolago, ki jo sedaj uživa v polni meri. Zora se mudi v kuhinji, Dušan čaka, da mu bo nalila osvežujoče kave. Potem bo legla poleg njega, vsa predana se mu bo ovila okoli telesa, mehka in topla, nato se bosta ljubila do brez-končnih mej, potešena in zadovoljna, ko bosta brez moči objeta obležala in si končno zaželela samo še umirjenega spanca. Koliko šepetanja in sladkih besed bi lahko povedala postelja, če bi znala govoriti! Dušan se zagleda v lestenec, ki se bohoti s stropa, kaj takega si lahko privošči samo Zora, ki velja za eno izmed najbolje plačanih manekenk. Z rožnatim žametom tapecirane stene dajejo vtis toplote in ugodja, če stopiš s postelje, noge poščegetajo dragocene perzijske preproge. Po policah so razpostavljeni dragoceni predmeti, nekaj med njimi je tudi njegovih, vsak od njih ga spominja na prijetno zgodbo ob rojstnih dnevih, nekaj je takih, ki ji je prinesel iz drugih držav. Dobro se spominja dneva, ko ji je z Dunaja prinesel biserno ogrlico, ki je je bila Zora še prav posebno vesela. Kuhinjska vrata se na stežaj odpro, po kavi zadiši, Zora, oblečena v olivno zeleno jutranjo haljo, drži v roki pladenj z ročko in dve skodelici, poleg pa dva kosa torte. Dušan opazuje njeno vitko postavo, zavito v svilo, pod njo sluti mehko, ža- metno kožo, že vnaprej ve, kaj ga bo vprašala, neprijeten občutek ga zaobide, ko zasliši: »Rada bi vedela, na kakšen način si se spet izmuznil od doma?« »Po tihem sem si želel, da si danes na bova kvarila raz- položenja s takimi vprašanji.« »Dragi moj, zame je to vprašanje še kako pomembno.« Dušan je prižgal dve cigareti, eno je dal Zori. Za kratek čas sta oba molčala, globoko vdihovala cigaretni dim, nato je vzel Zorino roko v svojo, se igral z njenimi nežnimi prsti, s skrbno polakiranimi nohti. Vsak s svojimi mislimi sta bila zaposlena, drug za drugega sta vedela, da se njune misli sučejo okoli Dušanove žene Ane in sina Jana. »Mi ne misliš odgovoriti?« Zorin glas je bil zatikajoč: »Kar se moje žene tiče, ne imej nobenih skrbi. Toliko jo že poznaš, o njej sva že veliko govorila, da nima pojma o nama. Ana je zakopana v gospodinjstvo in svojo pisarijo, imam ob- čutek, da ji moja odsotnost prija, za pisateljevanje porabi veliko časa, vame še nikoli ni niti najmanj podvomila.« Smejal se je in ji gladil lase: »Ali ni škoda tvoje lepe glavice, da bi si delala skrbi zaradi nje. Ana živi v svojem svetu, nad ničemer se ne pritožuje, saj se tudi nima za kaj, ker ima denarja vedno za sproti. Res pa je, da je skromna, zase nezahtevna, boječi srnici je podobna, zaradi nje ne imej nobenih skrbi.« »Meni se smili, če se tebi ne.« »Ana je s svojim življenjem zadovoljna, svoje romane ima, jaz imam pa tebe.« »Kaj pa tvoj sin?« »Na Ano je navezan, mar mu je zame.« »Zjutraj te je žena verjetno vprašala, kam greš, to bi rada vedela, kaj si ji odgovoril.« »Zanjo sem sedaj na Dunaju, modno revijo orga- niziram.« Globoko vase je potegnil cigaretni dim, Zora ga je opazovala, koliko dima se bo vrnilo, Dušan je iz njega delal krogce, Zora ga je pri tem posnemala, nato ga je postrani pogledala: »Lagati pa znaš,« mu je oponesla. »Kaj drugega mi pa še preostane?« Skomignil je z rameni in jo vprašujoče pogledal. »Sama veš, kaj mi pomeniš, brez tebe sem manj kot nič.« »Kdo ve, kam naju bo pripeljala ljubezen, ki je zgrajena na laži.« »Še vprašaš, ločil se bom, v to bodi prepričana. Trdno verjamem, da Ana ne bo imela nič proti. Poba bo šel drugo leto v srednjo šolo, zanj bom poskrbel, kaj pa bo najstniku za očeta, taki mislijo samo na punce.« Za Zoro so njegove besede zalegle, slabe vesti se je znebila, preveč se je zavedala, kako globoko je zakoreninjena v njej ljubezen do Dušana. V trenutkih dvoma je že večkrat pomislila, da bi se z Dušanom razšla, pa jo je neugnana sila ljubezni vedno prignala nazaj do njega. Morala si je priznati, da tega oženjenega človeka ljubi bolj kot vse na svetu. Njena čustva so močnejša od pameti. »Pred nama sta še dva dneva ljubezni in sreče, zakaj bi jih kratila po nepotrebnem. Kmalu bo prišel čas, ko boš moja žena, saj drugače ne more biti.« Spet sta se zazibala v osrečujočo ljubezen, ko sta pozabila na vse okoli sebe, sama sta in srečna, kakor bi bila središče tega sveta. Na koncu vedno zmaga ljubezen,vse drugo je pozabljeno. Zora vzame iz tobačnice cigareto in jo ponudi Dušanu. Naslonjena na kavč z užitkom vlečeta vase dim, ki ga je polna soba, Zora piha v oblačke in dela kolobarčke. Dušan jo opazuje in se ji nasmiha, Zora prekriža nogi, halja zdrsne s kolen, da se pokažejo lepo oblikovana stegna. Dušan spremlja vsak njen gib, objame jo okoli ramen in jo stisne k sebi. Ona se mu nasloni na prsi, njena žametna koža vonja po skrbno zbranih, nežnih vonjavah, njuno srečo spremljajo zvoki čudovite glasbe. Dušan jo poljubi na lase, v oči jo pogleda in pravi: »Neskončno rad te imam.« ∗∗∗ Ana in Jan sta pravkar povečerjala, ko se Jan spomni, da mora napisati spis Moje sanje. »Pozno si se spomnil na nalogo, otroci bi morali biti ob tej uri že v postelji.« Janu se za malo zdi, da ga mama zmerja z otrokom. »Moje sanje, kakšen naslov, ta stari se je zmešalo.« »Se boš moral kar podvizati, brez naloge ne boš šel v šolo.« »Moje sanje,« protestira Jan, »kaj naj pa napišem, če se mi nikoli nič ne sanja.« »Se bo treba pa nekaj spomniti. Lahko napišeš o svojih sanjah za svojo prihodnost, na primer, kaj bi rad postal.« Jan se oddahne: »O tem bi se dalo pisati. Nogometaš bom postal in nič drugega.« »Potem pa napiši naslov Postal bom nogometaš.« Minilo je deset minut, pa še enkrat toliko, Jan pa še vedno ni vedel, kako bi začel. Ko Ana vidi, da je Jan v stiski, prisede k njemu : »Ves dan si bil na igrišču, napiši, kaj ste počeli.« Pa se je Janu le odprlo, cel list je popisal, da ni slabo, je dejala Ana, ko ga je prebrala, le vejice so manjkale. »To je tako, brez muje se še čevelj ne obuje,« pravi Ana, »sedaj pa hitro v kopalnico in spat. Prava muka te je zjutraj zbezati iz postelje.« Jan se je v kopalnici tuširal, Ana je pomila posodo in pospravila po kuhinji, ko se je vrnil Dušan. »Gotovo si lačen in utrujen, kako da ne, po treh dneh trdega dela.« Ana ga je ljubeče pogledala, za roko ga je prijela, tudi Dušan je stisnil njeno. »Obaro bom pogrela, nič mi nisi povedal, kdaj se boš vrnil« V obraz je pogledala svojega moža, utrujeno je izgledal: »Bled se mi zdiš, kako pa revija, seveda je bilo vse v redu, kot vedno, kajneda?« »Kavo bom spil, jedel ne bom.« Glede revije je bil tiho. Jan je prišel iz kopalnice, svojega očeta je pozdravil in se izmuznil v svojo sobo. »Nekaj pisanja mi še manjka, knjigo bi rada končala.« Dušan je pil kavo in zraven prigrizoval pito: »Če želiš, bom pa še jaz legla.« Ana je pogledala svojega moža, ker se je bala, da bi ga za kaj ne prikrajšala. »Zaradi mene lahko pišeš, jaz bom takoj zaspal.« Ana si je očitala, mož je tri dni garal, bi pa že zaslužil malo nežnosti.

Dodatne informacije

ISBN 978-961-246-597-1
Format A5
Vezava Trda
Avtor Nani Kušar Žibert
Država Slovenija
Jezik SLV
Število strani 164

Oznake produkta

Uporabite presledke, da ločite oznake. Za fraze uporabite enojne citate (').

Napišite vaše lastno mnenje

Loading...
Počakajte...