EVA

Bodite prvi, da pregledate ta produkt

Cena brez DDV: 25,48 € Cena z DDV: 27,90 €

Dostopnost: Na zalogi

  • Opis
  • Informacije
  • Oznake
  • Mnenja
Mesečevi žarki so razsvetljevali sobico v hiši na robu Ljubljane, v zvoniku trnovske cerkve je odbila ura ena po polnoči, ko se je Eva zbudila iz globokega sna. Takoj je pomislila na včerajšnji ples in na svojo sestro Tino, ki je spala na nasprotni strani sobe pod oknom. »Tina, ne moreš spati?« Sestrino obračanje na postelji je vznemirilo tudi Evo. Ker ni dobila odgovora, je skočila s postelje in zlezla pod odejo k Tini. »Si imela težke sanje, se slabo počutiš, povej mi, kaj je narobe?« Eva jo je objela in se začudila: »Jočeš, čemu si žalostna, reci, kaj je s teboj?« »Nič mi ni, hude sanje sem imela.« »Stisni se k meni, na sanje pa pozabi. Umiri se in lepo zaspi.« Eva je čutila sestrin drget, na sinočnji ples je pomislila, takoj ji je bilo jasno kot beli dan, kje tiči zajec. »Tina, kar povej, včerajšnji ples se ti je zameril.« Vse zavore v Tini so popustile, kakor bi popustil jez v potoku, se je usulo iz nje: »Kako bi se pa ti počutila, če bi te nihče ne pogledal, za grdega račka sem se imela, za peto kolo, kakor bi bila zrak. Vsi so bili zaverovani vate, plesalci so se drenjali okoli tebe.« Eva se je počutila krivo. Res je imela plesalcev na pretek, v vsem tem vrvežu je pozabila na Tino, sedaj jo razume, kako nesrečno se je počutila. »Oprosti, šele sedaj vem.« »Zaradi mene se nimaš kaj obtoževati. Lahko si srečna, da silepa, mene je narava prikrajšala zanjo.« Eva se je grenko nasmehnila, na čelo je poljubila Tino in jo še močneje stisnila k sebi. »Navsezadnje se mi zato ne bi bilo treba cmeriti,« je dejala Tina, »saj sem se že privadila temu, da sem vedno v tvoji senci. Če greva po cesti, te vsak pogleda, jaz si lahko mislim svoje. Ti si boš zlahka izbrala moža, mene pa čaka vloge stare tete. Pomagaj si, če si moreš. S tem se bom morala, hočeš, nočeš, sprijazniti. Za pestrno bom pri hiši, na tvoje otroke bom pazila in jim pripovedovala pravljice.« Grenko se je nasmehnila. Eva je bila presenečena nad Tino, zamislila se je vanjo, prvič v življenju se ji je razkrila. »Oprosti, Eva, vem, da pretiravam, po nepotrebnem te vznemirjam.« »Ljuba moja Tina, kdo ve, kaj naju čaka v življenju, ki je nepredvidljivo, saj še za minuto za naprej ne moreš vedeti, kaj se bo zgodilo.« »Ko sem se rodila, sem bila nebogljena in drobcena, da so me položili v inkubator, še dobro, da sem ostala živa. Pol manj me je kakor tebe. Ob tvoji pojavi se vsak zamisli, lepo si raščena, vsi te imajo za pametno, kaj pa jaz? Dosti več časa prečepim ob knjigah, v spričevalu imam trojke, ti pa petice. Tvoja beseda v šoli nekaj velja, navadila sem se, da ob svoji veliki sestri vedno utihnem.« »Tina, zavedaj se, da pretiravaš, danes prvič slišim, kako se počutiš ob meni. Moram ti priznati, da sem zelo žalostna.« »Bog ne daj, da bi se počutila krivo zaradi mene, narava naju je ustvarila taki, kakršni sva, jaz sem ponosna nate, kdo pa ne bi bil.« Mama Ivana je naslednji dan vse vedela, o čem sta se njeni dvojčici ponoči pogovarjali. Evino pripovedovanje je tudi mamo prizadelo, prvi trenutek, ko sta bili s Tino sami, je izkoristila za pomenek s hčerjo: »Kako neki si prišla na tako misel, da nisi lepa? Oba z očetom vaju imava enako rada. Vsak človek je po svoje lep. Si se že kdaj zagledala v svoje lepe zeleno modre oči? Ko sta šli z Evo na Triglav, si pripovedovala o lepoti Sedmerih jezer, takrat sem jih primerjala s tvojim očmi. Ali si že kdaj slišala, da so lepi lasje vsaki ženski v ponos? Narava je dala vsakemu nekaj lepega, brez napake pa ni nobeno še tako izklesano telo. Se ne zavedaš svojih bujni h las pšenične barve? Moti te, ker si manjša od Eve. Ko sem bila tvojih let, sem rada prebirala revije s filmskimi lepoticami. Veliko je med njimi takih, ki so še manjše od tebe. Pa še to si zapomni, da je vsak mlad človek po svoje lep. Zame je bolj pomembna notranja lepota od zunanje, ki z leti skopni, notranja pa zori in postane še lepša in bogatejša. Tako je to, moja draga Tina.« Tina se s svojo mamo povsem strinja, toda fantje se zaljubijo v zunanjo lepoto. Svoji mami ne oporeka, morala je priznati, mami je za njene besede hvaležna. Zaveda se, da živi v srečni družini, svoje starše ima nad vse rada. Ob koncu šolskega leta prinese dobro spričevalo, Eva odlično, oče pa reče: »Obe sta pridni.« Oče ne ve, da je zrasel v Tininih očeh, mama Ivana večkrat pove: »Mladi ljudje s svojo zunanjostjo niso nikoli zadovoljni. Nagajajo jim dolge noge in roke, nesrečni so, če zjutraj zagledajo mozolj na bradi, namesto črnih oči bi imeli radi modre ali zelene. To so večni problemi mladih, ki mislijo, da se svet vrti zaradi njih.« *** Sobota dopoldan je, Tina in Eva sta sami doma, oče in mama sta v službi. Oče Travnik je direktor trgovskega podjetja, mama Ivana je novinarka, domov pride, kadar pride, tem razme- ram sta se hčerki že dolgo nazaj prilagodili. Ob koncu tedna je pri hiši veliko dela, na to sta se Tina in Eva že navadili, kuhanje in pospravljanje imata v krvi. Eva skrbi za gospodinjstvo, Tina je odgovorna za pospravljanje. Eva se je pravkar vrnila iz trgovine, opasa si predpasnik in že hiti z zajtrkom. Ko pride Tina iz kopalnice, iz kuhinje že prihajajo prijetne vonjave: »Ocvrta jetrca, Eva, se zavedaš, da si me spravila v dobro voljo.« Iz sobe se že sliši sesalec, kuhinja je v polnem teku, ko prideta starša iz službe, mora biti vse nared. »Kaj bo za kosilo, upam, da ne bodo vampi,« pomoli Tina glavo v kuhinjo. »Nekaj dobrega bom skuhala, na poti iz trgovine mi je padla ideja v glavo. Naj bo presenečenje. Ti pa do kosila vse pospravi, popoldne se bova učili. V ponedeljek pišemo kontrolno iz kemije.« Ko se vrne domov mama Ivana, je miza že pripravljena. Tina in Eva sta božji dar, si misli. »Kako se prileže človeku, ki pride iz službe utrujen in sede za pogrnjeno mizo! » Garažna vrata zaškripljejo, to je znak, da je tudi oče Karel doma. »Lepo diši,« pravi oče Karel, »katera je bila najbolj pridna?« Tako vpraša vsakokrat namesto pozdrava. »Lačna nisem, zato pa toliko bolj radovedna, kaj bo danes na mizi,« se smeje Tina in odkriva lonce. Zelenjavna juha, marelični cmoki s smetanovo omako, za sladico pa jabolčni ocvrtki. »Takega kosila bi bili še angelčki veseli, kaj rečeš na to, Ivana?« se smeje oče Karel svoji ženi po kosilu in že drži v roki časopis, sede na kavč, se pokrije z njim in v trenutku zaspi. Ženske natančno vedo, kaj morajo storiti, da je v eni uri kuhinja pospravljena in očiščena. Mama Ivana znosi posodo v kuhinjo, medtem ko jo Eva zlaga v pomivalni stroj, pomije in zbriše steklenino in jo zlaga v omaro. Tina pomije mizo, jo pregrne s prtom, z vrta prinese cvetje in ga namesti v vazo. Sedaj pride na vrsto kavica. Vonj zbudi očeta Karla, ki ga privabi iz dnevne sobe. Eva jo že naliva v skodelice, na ovalnem krožniku se že ponujajo čokoladne sladice. Zasliši se srkanje, na vrsto pride kramljanje. Vsak ima priliko povedati svoje, če je kaj veselega, je še najbolj dobrodošlo. Vsi vedo, da je dan brez smeha izgubljen. Ker pa življenje ni posejano z rožicami, je treba povedati tudi tisto, kje koga žuli čevelj. Tudi problemi, majhni in veliki, se rešujejo, ker več glav več ve. Tako teče življenje pri Travnikovih, v ljubezni, v slogi in v miru božjem. Mama Ivana prime za roko svojega moža: »Kratek sprehod bi se mi prilegel, tudi tebi ne bi škodil, kaj porečeš na to?« »Z veseljem se ti bom pridružil, draga, dobro bi bilo razgibati stare kosti, od sedenja sem ves trd.« Oče Karel vstane in se pretegne, »toliko počakaj, da se preoblečem, dobro si se spomnila, sprehodov bi si morala večkrat privoščiti.« Eva in Tina sta sedeli v kabinetu, Tina je premlevala kemijske formule, Eva je listala po knjigi, ko je na vhodnih vratih pozvonilo. Sošolka Polona se je prismejala v hišo: »Zunaj sije sonce, vidve pa buljita v knjige, pa sredi sobotnega dne, punci, punci, kaj vama pa je?« Z višine pol metra skoči Polona na kavč in prekriža nogi. »Jutri bom stara osemnajst let, žurirali bomo, zvečer vaju vabim, velja?« Naredila je velike oči, pogledala Evo, nato Tino. »Jan in Miha prideta, veselje bo na višku, to vama zagotavljam. Zakaj me gledata tako začudeno?« Polona je bila leto starejša od Eve in Tine, letos razred ponavlja, ker učenje jemlje z levo roko. Ko ji teče voda v grlo, ji pomagajo inštruktorji, da se z dvojkami prerine iz razreda v razred, zato sta jo letos Tina in Eva ujeli. Polona živi po vzoru, da je življenje prekratko, da bi se po neumnem žrla za vsako malenkost. »Sami bomo, stara dva sta šla vsak po svoje.« Eva je prikimala. Polona nima dlake na jeziku, zato je vsem znano, kako se živi pri Novakovih. Da ima njen oče drugo, že vrabci čivkajo, mama mu tudi ni dolžna, pa sta si bot. »Če je njima prav, je meni tudi, zaradi mene naj počneta, kar se jima zljubi.« Sodeč po lepi hiši in po dveh prestižnih avtomobilih jim denarja ne manjka. Oče je v službi v banki, poleg tega prekupčuje z avtomobil.. Bankirjem nihče ne pride do živega, mama je računovodkinja in direktorjeva ljubica. Tako je pri Novakovih, vsak živi, kakor se mu zahoče, vsak je s seboj zadovoljen. »Mi smo moderna družina,« se smeje Polona in pove: »Ne morem si predstavljati, kako bi bilo pri naši hiši, če ne bi za nas skrbela teta Marjana,« Polona se zavrti na peti, »s teto se lepo razumeva, rajši jo imam kot svojo mamo. Marjana je že večkrat mislila oditi, ker se ji sosedje čudijo, kako lahko vzdrži v tako grešni hiši. Jaz pa vem, da vztraja pri nas samo zaradi mene.« Očitno je, da se Polona zaradi tega ne vznemirja, polna je smeha in dobre volje. Tini se zdi malo prismuknjena, Eva jo z nasmeškom prenaša. Poloni besed nikoli ne zmanjka, za sošolke velja kot čenča, še najmanj, da bi se Polona zato vznemirjala. »Marjana je poskrbela, da nam jedače in pijače ne bo manjkalo. Komaj čakam večera, naplesala bi se rada za vse nazaj.« *** Iz Novakove hiše se je slišala vesela glasba, ko sta pred glavnimi vrati stali Tina in Eva s šopkom nageljnov in škatlo bombonov. Polona je na široko odprla vrata, s smehom je sprejela svoji sošolki, ko sta vstopili. Polonin obraz je pričal, da ni skoparila z ličili. Evi je šlo na smeh, ker ji je prišel na misel film, kako se indijanski bojevniki namažejo z barvami, predno grejo v boj proti belcem. Tesno prilegajoče, rdeče krilce je zakrivalo njeno zadnjico, globoko dekoltirana bela bluzica z volančki je na njej delovala zelo ljubko. Ko sta ji Tina in Eva čestitali za rojstni dan, s pohvalo glede videza nista skoparili: »Srčkano bluzo imaš, lepa si.« »Izvolita, Miha in Jan že nestrpno čakata.« Do konca navita glasba je odmevala po hiši, ko si je Eva zamašila ušesa, jo je Polona za spoznanje utišala. Polonin smeh se je mešal z muziko, miza je bila bogato obložena s hrano in pijačo. »Po mili volji si postrezite, sami smo, nihče nas ne bo motil. Marjana je odšla po svojih opravkih.« V rdeče salonarje z vrtoglavo peto obuta se je Polona zavrtela po sobi v ritmu glasbe, zakrilila z rokami in svečano dejala: »Dame volijo!« Za roke je potegnila Jana, ki so se mu oči že nevarno svetile, zavrtela sta se, Polona bi skoraj padla, če bi je Jan pravočasno ne ujel. Z urno kretnjo si je sezula salonarje in jih z jezo brcnila v kot dnevne s obe. Janu je dala znak, naj ji pomaga zrolati preprogo. Desetero rok je preprogo s težavo zrinilo ob steno. Jan je bil za Polono prepočasen, začela je plesati okoli njega, ga končno porinila na kavč in potegnila k sebi Miha. Tudi Miha ni ustrezal njenemu silovitemu ritmu, zato se je nekoliko unesla in začela plesati tango. »Jejte in pijte,« je gostiteljica priganjala družbo, ki je kapljaje posedala za mizo. Jan je bil še najbolj vnet za pijačo. »Bojim se, da ti ne bo slabo,« mu je dejala Eva, ko je videla, da je pivo zabelil š s konjakom. »S pijačo pretiravaš.« »Ne boj se zame, pivo še nikomur ni škodilo.« Eva je zmajevala z glavo, ko je videla Jana, da si je že drugič nalil. Ko si je Miha nalil jabolčni sok, ga je Jan podražil: »Jabolčni sok je za otroke, kdo bi si mislil, da si taka reva!« Miha je prosil Tino za ples, kar bo, pa bo, si je mislil, zadnjikrat je plesal na maturantskem plesu v osmem razredu. Enako je bilo tudi s Tino. Polona se jima je smejala, jima dajala takt s ploskanjem, še sama je zaplesala solo okoli njiju in kazala, kako se pleše. Nato je potegnila Janeta za roke, divje plesala okoli njega, Jan pa je postajal iz minute v minuto bolj opotekajoč, njegove noge so bile težke in mlahave. »Za roke se primimo!« je zavpila Polona, prijela bel prtiček, mahala z njim in vodila kačo po stanovanju. Jan ni več vzdržal, omahnil je na kavč in se pogreznil vase. »Za nobeno rabo nisi,« se je jezila Polona nad Janetom, ker mu je pijača vzela moči. Sama se je trudila na vse načine, da bi ga spravila k sebi, pa je bilo vse brez uspeha. Potne kaplje so mu stopile na čelo, Polona mu jih je brisala z mokro brisačo. »Na, pa je, kar je, ker se ti je tako mudilo nacejati.« Jane je zaspal, Polona je utišala glasbo, ostali so grizljali pecivo, ki ga je spekla Marjana. Eva je bila čez vse zadovoljna, ko je opazovala Tino in Miha, ki sta se že ves večer tiščala skupaj. Vsem se je že na obrazu videlo, da so utrujeni, Polona se pa še ni dala. Za roko je potegnila Evo, skupaj sta zaplesali valček. Miha je sedel poleg Tine in jo držal za roko, Poloni to ni ušlo, stopila je na stol in svečano izjavila: »Rodila se je nova ljubezen!« Ko je tudi Polona obmirovala, je bilo vsem jasno, da se je veseljačenje končalo. »Domov bo treba,« je Eva pogledala Tino in z njenega obraza razbrala, da je njena sestra srečna. Kdo bi bil tega bolj vesel kakor Eva! »Jutri bova prišli s Tino in ti pomagali pospraviti stano- vanje,« je dejala Eva in se zahvalila Poloni za lep večer. »Ne pride v poštev, zakaj imamo pa Marjano pri hiši?« se je smejala Polona. »Midve s Tino bova prišli,« je vztrajala Eva. Jane je bil pogreznjen v globok spanec. Polona ga je stresla za ramo, eno oko je odprl na pol, nato še drugega, rdeče oči so vse povedale. »Kavo ti bom skuhala, da boš prišel k sebi.« »Čez mero si se ga nacedil, skupaj bova šla, kar name se nasloni.« Miha ga je prijel čez pas, šlo je, čeprav s težavo. Še dobro, da je tema, si je mislil Miha, ko sta kolovratila proti hiši Janovih staršev. Vrata jima je odprl Janov brat, ki je bil sam doma. Še dobro, da ga starši niso videli, to boga bili veseli! Polona je še spala, ko sta drugo jutro že prišli Eva in Tina. Marjana jima je prišla odpret in se nemalo začudila, ko sta ji povedali, da bosta pomagali pospravljat, kakor so se prejšnji večer zmenili. »Kar naprej stopita, Polona še spi.« Prijazna teta Marjana je že vse sama pospravila. Na velikem ovalu je prinesla pecivo in jima v skodelice nalila dišeče kave, Eva je pomislila, kako prijeten vonj pozitivno vpliva na naša čustva . Dobro uro je trajalo kramljanje o receptih za pecivo, ko je v dnevno sobo prišla Polona: »Kako bi še spala, pa ste me zbezale iz postelje!« je tarnala Polona in zehala. »Nisem vedela, da imaš tako pridni sošolki,« je rekla teta Marjana Poloni, ki še ni prišla k sebi. Polona je svojo teto preslišala in se obrnila k Tini: »Menda ne boš tajila, da med vama z Mihom ni preskočila iskrica.« Tina se je nasmehnila in povesila pogled, dobre volje ni mogla skriti. »Pa recita, da žur ni bil tak, kot sem si ga zamislila,« se je Polona pohvalila. »Kar se mene tiče, sem bila zadovoljna, zelo si se potrudila.« Eva je stisnila Poloni roko. »Največ zaslug pri tem ima teta Marjana,« se je smejala Polona in objela Marjano. Ljubezen dela čudeže, si je mislila Eva, ko je doma opazovala svojo sestro. Poteze na njenem obrazu so bile milejše, lepše, če je v srcu sreča, se odraža tudi na zunaj. Tina ni vedela, da Eva na skrivaj opazuje njene zamišljene oči. Prikrito je opazovala svojo sestro, ki je zamišljena in brez besed neprestano iskala svoj kotiček, kjer bi bila sama. Eva je vedela, da sanjari, to naredi ljubezen, zaradi Tine je tudi Eva srečna. *** Miha je potegnil knjigo iz torbe, v ponedeljek ga čaka kontrolna iz kemije, mama Pepca je pobrala oba krožnika z mize in vzdihnila: »Spet ga ni, kdo ve, kje se naceja.« Žalostno je pogledala svojega sina, ki je gledal v črke, ki jih ni videl. Trpke misli so mu šle po glavi, mama se mu je smilila, dvajset let že prenaša svojega pijanega moža, zaradi poškodovane hrbtenice je že drugo leto upokojena. Prezgodnje gube so se ji zarisale v obraz, če ne bi imela sina, takega kot je, bi že zdavnaj obupala. Mama Pepca tiho prenaša svojo bolečino, vsake toliko časa se prime za boke in si ravna križ. Miha jo gleda in zraven tudi sam trpi. Težko se s prerivata skozi življenje z mamino pokojnino, od očetove plače ostane malo, za pijačo mora biti, v gostilni tudi drugim plačuje. Mihov oče je posebnež, v službi je izvrsten delavec, opravlja zelo zahtevna dela, direktor ga ceni nad vse, čeprav ve, da se ga bo po službi spet napil. Po srcu je dober kot kruh, brez pijače pa ne more živeti. »Doma je,« pravi mama Pepca, ko zasliši odpiranje vrat. Miha gleda svojega očeta, ki se primaje v kuhinjo, sede za mizo, pogleda svojo ženo in sina, in žalostno povesi pogled. »Boš jedel?« ga vpraša mama, Miha pa gleda njen trpek obraz in ve, da se ji oče smili. »Nič nisem lačen, žejen sem, če imaš kaj.« Očetov obraz je vsega usmiljenja vreden, Mihove oči so mokre. »Za božjo voljo, Maks, žejen si, ali nisi prišel iz gostilne?« reče mama Pepca in mu na krožnik nalije golaž. »Jej, da boš prišel k sebi, poglej, kakšen si.« S predpa- snikom si zakrije obraz in si obriše solzo, da bi je Miha ne videl. »Ne vem, čemu sem se Bogu zamerila, da me tako kaznuje.« Tako tarna mama Pepca skoraj vsak dan. »Pepca, vem, da si reva,« reče Maks. Dve debeli solzi stečeta po očetovem razoranem licu, iz ust se mu pocedi slina, košček kruha pomočil v golaž, potem pa premišljuje, kaj bi z njim. »Pepca, žejen sem.« S solznimi očmi jo pogleda, Pepca mu v kozarec nalije vode in ga obarva z rdečim vinom. Maks jo dvoumno pogleda, seže po pijači in v dušku spraznil kozarec. Z rokavom si obriše usta, pogleda sina, povesi glavo in zajeclja: »Mihec moj, kar poglej me, kakšnega očeta imaš. Pijandura sem, ki te nisem vreden, pa si pomagaj, če si moreš. Uboga nesrečna para!« Oče Maks odrine krožnik od sebe in se razjoče. Spet si z rokavom obriše sline, ki se mu cedijo iz ust, Miha pa v srcu čuti grenkobo. »Mihec moj, ti ne veš, kako te imam rad, vse bi dal zate, pa nimam nič drugega kakor suha usta.« Grenak nasmeh se mu zariše na obrazu. »Spat pojdi,« reče mama Pepca, Maks pa ne ve, kaj bi sam s seboj, nekaj premišljuje, z rdečimi na pol zaprtimi očmi pogleda svojo Pepco; »Pepca moja, ti že veš, kaj je prav, spat bom šel, da bosta imela mir pred pijancem.« Miha ga je prijel pod roko in mu pomagal v sobo. Oče je oblečen padel v posteljo, Miha mu je sezul čevlje. Mama Pepca je stala sredi kuhinje, njen grenko žalosten obraz je bil zazrt v sina, dvignila je roke in jih nemočno spustila ob telesu: »Bog naj mu pomagaj, jaz mu ne morem, če ne bi imela tebe, bi že zdavnaj obupala,« Z rdeče obrobljenimi očmi je gledala Miha, ki je brez besed gledal v vrata, za katerimi je ležal nesrečni oče Maks. Mama Pepca in Miha sta tiho sedela za mizo zatopljena vsak v svoje misli. Sin je pogledal svojo mamo, na njenem obrazu je videl trpinko, ki od življenja nima nič. »Križ božji, Miha, kaj bo z nami?« Miha pa ne ve odgovora, zagleda se v knjigo, potem pogleda mamo Pepco, stisne pesti in z grenkim glasom reče: »Pijanec ne bom nikoli.« Mama Pepca pogladi svojega sina po laseh, njegovo glavo pritisne na svoje prsi in pravi: »Ti moj ubogi fant.« Na tak način tečejo dnevi pri Vrbinčevih. Tako je, če je pri hiši pijača. *** Tretji dan novega šolskega leta je v 4. a razred gimnazije stopil mladi Derganc, profesor fizike. Polona je dregnila Tino s komolcem in ji prišepnila: »Lepa faca, kaj praviš?« Mladi profesor se je predstavil razredu, na kratko razložil učni načrt in še pridal, da bo zahteval red in disciplino, ki je pogoj za uspeh. »O vašem razredu vem toliko, da ste redoljubni in sposobni dijaki, zato upam, da bo učni proces potekal brez težav. Zakorakal je po razredu gor in dol, se ustavil pred tablo in začel razlagati. Dijaki so ga pozorno poslušali, vsem je bilo jasno, da je njegova razlaga zanimiva in nazorna. Med glavnim odmorom sta Tina in Miha z roko v roki odšla na dvorišče, od Poloninega rojstnega dne sta bila nerazdružljiva. »Kakšen se ti zdi novi profesor Derganc?« Tina je z zanimanjem pogledala Miha. »Dobro razlaga, zanimivo ga je poslušati.« Mihu fizika in matematika nikoli nista delali težav. S Tino je bilo drugače, zlasti fizika ji ni šla v glavo. Veliko truda je vložila vanjo, da je prišla do trojke, pa še to s pomočjo Eve. Tudi matematika ni Tinina prijateljica. To je bil povod za to, da je začel Miha prihajati k Travnikovim, mama Ivana sprva ni vedela, da je njena hčerka do ušes zaljubljena v svojega sošolca. Da je Miha resen fant, je kmalu spoznal tudi oče Karel. Miha je tako postal reden gost v Travnikovi hiši. Kmalu je tudi Tina začela zahajati k Vrbinčevim. Že po nekaj dneh jo je mama Pepca vzljubila, kakor bi bila njena hčerka. Enako je bilo tudi s Tino, ki je kaj hitro ugotovila, da so pri hiši križi in težave. Nikoli ni držala križem rok, samo po kuhinji je pogledala in že vedela, kaj je treba postoriti.

Dodatne informacije

ISBN 978-961-246-596-4
Format A5
Vezava Trda
Avtor Nani Kušar Žibert
Država Slovenija
Jezik SLV
Število strani 138

Oznake produkta

Uporabite presledke, da ločite oznake. Za fraze uporabite enojne citate (').

Napišite vaše lastno mnenje

Loading...
Počakajte...