BELI GOLOBI

Bodite prvi, da pregledate ta produkt

Cena brez DDV: 18,17 € Cena z DDV: 19,90 €

Dostopnost: Na zalogi

  • Opis
  • Informacije
  • Oznake
  • Mnenja
Zbudila se je z glavobolom, počasi je prihajala k sebi, še ni odprla oči; poskušala se je spomniti, zakaj jo boli glava, in si začela z rokami previdno masirati lasišče, da bi omilila bolečino. Občutila je okus po razkrojeni mešanici žganja in cigaret, kot da ima mestno smetišče v ustih. Vrag vzemi tisto prekleto žganje, se je spominjala, ki ga je sinoči pila z gosti, spet sta se priklatila tista dolgočasna brezveznika, je na tihem robantila, malomeščana! Kakšen grozen večer, spuščen v nič, zapravljen, nikoli se ne bo povrnil! Onadva, Jana in Simo, sta se hvalila in žalila med seboj, in njen mož Stanko je spet pravil pogrete vice. Kakšna grozota, je pomislila in si z rokami pokrila oči, sramovala se je globoko v sebi, onadva sta jih slišala vsaj že desetkrat, ona sama pa se je smejala, kot da jih posluša prvič, a smejala sta se tudi Jana in Simo, pač iz spodobnosti. Pod mizo ga je poskušala opozoriti z nogami, ampak brez uspeha. Kako bedast je bil Stanko, sploh se ni zavedal, da jih posiljuje vse skupaj; po svoje ga je tudi razumela, saj se s takšnimi ljudmi nimaš kaj pogovarjati. Zakaj se sploh imajo za prijatelje, zakaj ona in Stanko z njima tratita čas? Najbrž zato, da se lahko počutita vzvišena nad njuno plehkostjo. Joj, in kako obupno se je zredila Jana, zdaj je visoka in debela kot velikanski krof iz črne moke, ko kakšna zavaljena ciganka, lase ima zadaj spete z navadno elastiko in oblečena je, da bi jo vsakdo lahko imel za nosečnico. Mlajša, pred desetimi leti, je bila- suha, takšno simpatično kmečko dekle, in vsa v bleščeči bižuteriji. Kje so zdaj njene pisane, žvenketajoče zapestnice? Njena roka je zdaj tako grda, kar naprej si z njo briše ustna kotička. Ti ljubi bog, si je Rozi s prstom mehanično brodila in vrtala po laseh, kako se tadva sovražita! Simo je vsako Janino besedo takoj zatrl s svojim posmehom, a ona se je očitno ves čas čutila neznosno ponižano; Jana je finančni direktor, in Simo, ta skopuh, ta kreten, ta idiot, ta njen mož, tako je Jana govorila njej. Rozi, kadar sta bili sami med seboj, si upa biti tako podel do nje pred vsemi ljudmi, celo pred njima, Roziko in Stankom, ki sta zanjo pojem, ideal, Romeo in Julija! Revica ti uboga, smili se mi, je sočutno stokala Rozi in si z obema rokama stiskala čelo, kot da bi hotela vse tisto ničevo dogajanje odriniti nazaj v glavo, da ji ga ne bi bilo treba še enkrat preživljati. A zaman, v ušesih so ji še kar zvenele Janine besede, polne nemočne, izsušene grenkobe. Ne, Simo, to sploh ni res, je Jana bruhala samozaščito, ko je njen Simo govoril, da je ona na delu vse drugo kot direktorica, direktorica je samo na papirju, na plačilnem seznamu, kje pa drugje, saj sploh nima nobene direktorske kulture, tam pač dela, kot da je karkoli, tajnica, strojepiska, čistilka, kuharica, vrag vedi, kaj - ker je glupa kot noč! Kaj ni res? Beži, no! Ti boš meni povedala kaj o sebi, te mogoče še ne poznam dovolj, je Simo Jano tlačil v ekonom lonec, bodi rajši tiho! Ja, še tiho je morala biti, revica ti uboga. Ti, Stanko, je Simo nato s prirojeno nasilniško eleganco ko kakšen rekorder z Jane skočil na Rozinega moža, si videl, s kakšnim avtom se zdaj vozi tisti mehanik ... In za Simona Jana sploh ni več obstajala. Boš kaj popila? je Rozi presekala to bolečo situacijo. Ne, ne, hvala, samo kislo vodo, prosim. Daj, no, popij malo tega žganja, domače je, živ strup, je silila Rozi. Ne, ne, ne pijem, žganih pijač pa sploh ne! je bila odločna Jana, vsa besna, ker jo je Rozi zmotila v njenem užitku, ko je v mislih sovražila svojega moža, samo to ji je šlo po glavi, kakšen preklet tip je to, prekleti prasec, prekleti švercar, ga je z žiletko rezala na koščke, podoživljala je sleherni njegov trzaj bolečine in milo uživala v njem. Tega se je Jana že navadila, zanjo je bila to vrhunska sprostitev. Okej, je odnehala Rozi, pa mineralno vodo. Boš kaj prigriznila? jo je potem še blago vprašala, kakor da bi se ji rada opravičila, ker jo je tako grdo zmotila. Ne, ne, sem na shujševalni, je preplašeno odgovorila Jana. O, to je pa lepo, jo je pohvalila Rozi. In kako ti gre od rok? Ma bolj slabo, je Jana začasno pospravila žiletko, ravno danes sva imela enkratno kosilo, zato se ni dalo, zrezke v lovski omaki z gobami ... In se je Jana kot polž brez hiške razslinila po hrani, po svojem najljubšem terenu, a obenem je upala, je na kolenih prosila boga, da se Simo vsaj v njeno kuho ne bi vtikal, prasec prekleti. Ampak ne. Ha, zrezke, si rekla, se je z nepričakovanim veseljem oglasil Simo, zrezke? Ti si upaš govoriti o zrezkih, mamma mia, če so to zrezki, sem jaz Louis Armstrong! (Simo je glasbenik, piha na trobento.) Zrezki, je ponavljal, podplate je naredila, ne zrezke, ženska zmešana! Ne vem, kako to, da sem ji pustil uničit tisto krasno meso, enkratno svinjino! Veš, se je obrnil k Rozinemu možu, kupil sem jo v tisti novi mesnici, privatni, saj veš! In si ne moreš misliti, kako poceni je bila! Tako je pač to, privatno, vse bi moralo biti privatno! Takšno meso, in po tej ceni ... Jana je bila spet čisto pozabljena, počutila se je kot umazana cunja. Globoko je vdihnila in sprožila roko, da bi si vzela cigareto. Kaj je pa zdaj to, kakšne cigarete, pusti, saj si rekla, da ne boš več kadila! je zaskrbljeno poskočil Simo, bil je pravi prvak v skokih, za sleherno Janino besedo, za vsako njeno kretnjo se je odgnal in skočil naravnost v tarčo. Veš, koliko to znese v najinem budžetu! Kot da se je spekla, je Jana z atomsko hitrostjo potegnila nazaj roko in poraženo šepnila: Veš, Rozi, od včeraj ne kadim več. O, to je pa težko, je ugotovila Rozi in globoko vsrknila dim svoje cigarete, res težko, je sadistično še ponovila. Ma ne, niti ne, mislim, da ne, je naivno lagala Jana, toda v zraku je zadišalo po sovraštvu, sta se zabliskali prekrižani sablji obeh žensk - Rozi je zasovražila Jano, ker laže in ker si ne upa priznati, da je težko, da je ogabno in neznosno težko nehati kaditi in biti moževa sužnja; Jana pa je zasovražila Roziko, ker kadi, ker se nikogar ne boji, ker jo ima Stanko rad, ker sta srečna. Saj je kar prav, je pomislila Rozi, kaj bo ta Jana kadila! Klada neotesana, včeraj je z njiv prišla v mesto in čez noč postala direktorica, ta smrdljiva neotesana kepa mesa, pa še kadila bi! Ona, Rozi, ki se je rodila v mestu in je odraščala v fini meščanski tradiciji, ki je nekaj čisto drugega, njej se ni posrečilo, da bi bila postala direktorica, čeprav je dala vse od sebe, ni ji uspelo, ker se je od povsod pritepla ta drhal in zasedla vse foteljčke, ni bilo nobenega izhoda, se ni mogla več boriti, niti se ni več imela s kom. Seveda, Jana je lahko postala direktorica, njen svak je glavni na vrhovnem sodišču, njena sestra pa na okrožnem, kaj drugega bi ona potem lahko bila! Carrringtonovi, se je iz njiju norčeval Simo, Carringtonovi v podeželski izdaji! Jana je lahko vse, se je žrla Rozi, v službi je lahko vse, zaresna faca pa ne bo nikoli, niti ne, če dočaka sto let, s svojimi diplomami si še riti ne more obrisat, tisti papir je pretrd! se je tolažila Rozi. Simo naj ji le skače po možganih, živ Kristus ji ne more pomagati, še najmanj ona, Rozi; če hoče živeti v mestu in se delati fino, namesto da bi kopala po njivah, na tisti trdi zapuščeni zemlji, mora to plačati, v življenju se vse plača. Pa kaj se trapim z vsemi temi bedarijami, je v sebi pomislila Rozi, nočem več misliti na vse to! Pika! je kričala v sebi, mislila bom na kaj lepega, na kaj lepega ... Skušala se je domisliti česa lepega, mrzlično je tipala po spominu in naprezala domišljijo, na glavobol je kar pozabila, zadovoljno se je zarila v posteljo, ko je že zazvonil telefon in začel neusmiljeno odmevati po spalnici, neusmiljeno enolično, enolično neusmiljeno. Roziko je znova usekalo v glavo. Kakšno sranje je spet to? je zastokala in razjarjeno planila iz postelje, v glasu je že brusila nože in sablje, da bo sesekljala sogovornika, vseeno, kdo je. Ampak je bila njena mama, in kot vedno ob jutrih ni prepoznala hčerinega glasu, spet je vprašala: Stanko, si ti? Ne, ni Stanko, jaz sem, mama! Bodala in noži so se topili kot led na soncu. A, ti si, Rozika! je potem kot vsako jutro odgovorila mama. Rozikina mama je tiha, plašna ženska, ki ni nikdar nikomur ne rekla žal besede, ne kaj zalega storila, in ki si je od vsega na svetu najbolj želela to, da bi se njeni otroci Rozi, Marija in Jure imeli radi, pa tudi Stanko, in da bi vsi imeli radi njo. Ne, med njenimi otroki ni bilo vse tako, kot bi moralo biti, nekje je bila storjena napaka, ampak kje, tega ona ni mogla ugotoviti. Rozi je oboževala svojo mamo, vendar ne tako, kot bi hčerka oboževala svojo mater, njena ljubezen je bila takšna, kakor da je mama njen otrok. Mama ni nikoli božala svojih otrok, pač ni bila takšna, da bi to delala; njeno božanje je bilo v glasu, ko je rekla: Rozika. To je bila blaženost, mama je bila čisto poosebljenje nežnosti in topline, kadarkoli je izrekla ime Rozika, in Rozi je vedela, da jo njena mama v teh trenutkih boža in razvaja in skrbi zanjo in da jo ljubi kot sonce zemljo. Takšna je bila Galena, njena mati. Zdaj ji je odgovorila po telefonu, kako se imaš, draga Galena, zjutraj nikoli ne prepoznaš mojega glasu, kaj delaš, ne muči se preveč, pridi k meni, ti bom jaz skuhala kavico, kakor jo imaš ti rada, kaj, samo zate, boš prišla, mila moja? Ne moreš? Tudi prav, pa jutri. In otroka? je vprašala mama. Boljša sta, spita, ampak sem še vedno na bolniški, je povedala Rozi. In sta se pogovarjali dobre pol ure. Potem se je počutila veliko bolje, kakor da je mama prelila vanjo neko nevidno pozitivno energijo; pravzaprav se je Rozi šele zdaj zbudila, šele zdaj se je začenjal dan, bilo je okrog devetih, pogledala je k otrokoma, lepo spita. Tiho se je premikala po stanovanju, da ju ne bi zmotila, hotela si je ukrasti še malo časa za svojo jutranjo kavo. Skuhala si jo je in jo odnesla na vrt. Imeli so lep vrt z živo zeleno ograjo, skrbno pokošena trava je bila ko pisana preproga. Kakšno lepo vreme, kakšen dan, pomlad je, seveda, pomlad je tako lepa, da celo utrudi, se je spomnila verzov Koneskega: Lepota, že utrujaš me, in dušo ji je preplavila neskončnost, zaplavala je po vrtu, po marjeticah, po razcveteli krošnji češnje, po nebu, nežnem kot modre oči, po belih oblačkih ... Srkala je kavo, kadila in plavala. Svojega vrta ni še nikoli videla na delavnik ob devetih dopoldne, a v pisarni je velikokrat pomislila, kakšen neki je ta vrt dopoldne in spomladi. Tišina povsod naokoli, mlajši so bili na delu, v šoli, v vrtcu, upokojenci pa na trgu ali v samopostrežbi, slišati je bilo samo čebele in ptice. Še vedno sem mlada, si je iskala mesto v naravi okrog sebe, dva majhna otroka imam, samo zdaj sem doma, se ji je opravičevala, spomladi so angine. Zdravnica ji je dala cel teden bolniške, v redu ženska, tudi stroga, dajala je največ po tri dni, njej pa včasih tudi štirinajst dni, zaslutila je, da Rozi to potrebuje za razvozlavanje svojih notranjih konfliktov, da te dneve potrebuje za oddih, zase in za otroka - kakor velika zrela jagoda je ta njena zdravnica, se je v duhu hvaležno nasmehnila Rozi. Pretegnila se je na soncu, kako srečna je, da ji sedem dni ne bo treba gledati zveriženih fac obeh svojih kolegov v pisarni! Cel teden miru! Zaničuje ju, kajti ona z vnemo opravlja svoje delo, plače ima pa manj od njiju, ker je zaradi otrok kdaj tudi na bolniški; njena sodelavca sta pač en moški in ena ženska pred upokojitvijo, in pri zadnji sistematizaciji je dobila zaradi odsotnosti na delu nekaj točk manj. Njena kolegica je v silnem klimakteriju, stalno teka na stranišče, velikanske moške robce namaka v umivalniku na hodniku in jih skriva v pesti; ko se spet usede za svojo pisalno mizo, pa si jih tlači na prsi, pod nedrček, ker jo kar naprej obliva vročina, in tudi v predalu ima na kupe papirnatih robčkov, ker ji zaradi visokega pritiska večkrat teče kri iz nosa. Takrat mora Rozi vselej prevzeti še njeno delo, ker bi se načrti drugače popackali s krvjo, in večinoma je to najtežje delo, nekakšne zapletene vertikale in razvodi z zahtevnimi specifikacijami materialov. Njena kolegica je stara pokvarjena koklja, v eni roki vedno drži robček in v drugi svinčnik, sluh pa ima ko lovski pes; vselej ve, kdo gre po hodniku in kdo bo odprl vrata pisarne. Kadar vstopi šef, ima glavo sklonjeno tik nad načrte in s svinčnikom vsa zatopljena koplje po številkah; tako ima za šefa vedno pripravljeno ravno pravšno masko, zanj je najbolj pridna od vseh treh. Rozi z gnusom spremlja te scene in si trmasto dalje puli obrvi, če je to začela, preden je prišel šef. Šef pa začne z očmi bruhati ogenj in žveplo, in potem ko pravi špecar v šoli steče k direktorju, tožit in tarnat zaradi Rozike. Kolega je pa mlad tip, samo nekaj let starejši od nje. Na videz čeden, ampak primitivec, knjižno ne more govoriti, tudi če bi se ob tla metal, šolanje v mestu ni nič pomagalo, narečje mu seka ven kakor vodene koze in v duši je omejen ko njive v hribih. Ko so ga tukaj vzeli v službo, je imela Rozi že eno leto delovne dobe. Sprejela ga je prisrčno, brez predsodkov mu je pomagala in ga uvajala v delo. Nekega dne sta šla na gradbišče, kot po navadi. Vozil je on, službeni avto. Na poti nazaj je Rozi reševala problem priključka na nekem kanalizacijskem vozlu in ni nič gledala, kod on vozi, dokler ni na lepem opazila, da je parkiral pred nekim blokom. Greva k meni na kavo, je rekel, si za to? Sem, je ravnodušno rekla Rozi, ne ravno vesela, ampak ga ni hotela užaliti; kadar je kdaj prvič kam šla, je običajno nesla šopek rož, in razen tega še ni poznala njegove žene. Odklenil je, sedla je na kavč v dnevni sobi in kolega jo je vprašal, ali bi popila kaj žganega. Ne, je rekla Rozi, samo kavico bi prosila. Vseeno je prinesel viski in Rozi je nerada vzela pijačo, trčila sta in pila. Rozi je vprašala, kje je njegova žena. V bolnišnici, je rekel, vsak čas bo rodila, je še navrgel, tako mimogrede, potem je obmolknil, ji pogledal v oči, vzel njeno roko v svoje pesti in jo začel poljubljati. Občutila je njegov zoprni drget, njegove vroče ustnice in vroče roke in njegove vroče oči, polne krvi, ognja, poželenja ... Rozi, tako rad te imam. Lepo je tukaj. Sama v ležalniku, na vrtu. Sonce. Najbrž se je zaradi toplega sonca spomnila tistega dogodka. Po eni strani ji je bilo pogodu, da je nekdo očitno zaljubljen vanjo, po drugi strani pa - kako si je ta prekleti kramp to dovolil, jo je še zdaj zaskelelo. Takrat mu je seveda rekla, da je počaščena, če jo ima rad, in obenem se mu mora opravičiti, če ga je nehote spodbujala, kajti lahko sta samo kolega in nič več, ona ljubi svojega moža, ta pripetljaj bosta oba pozabila, prav? ga je milo vprašala. Prav, je kolega osramočeno in ponižano goltal nazaj svoje vroče poljube, ves zbegan, kakor zablodili sovražnik na strašni vrnitvi v bazo. Nazaj je vozila ona, kolega je bil tiho ko posran golob. Konj! je naglas zakričala Rozi in s svojo radirko izbrisala pisarno in sodelavca, zagledala se je v razcvetelo češnjo, z vsakim dihom je globoko srknila to nepopisno belo razdrobljeno veličastje. Cel teden svobode, je v zraku širila roke, cel teden bom uživala s svojima otrokoma, bom gledala, kako bosta rasla in okrevala; bog ne daj, da bi mi prišlo na misel generalno čiščenje stanovanja! A v srcu je vedela, da se bo zgodilo prav to. Rozi se je omožila in rodila otroka, kmalu po prvem še enega. V službi je bila pridna, a to ni bilo dovolj; ker je pogosto ostajala doma, so jo kaznovali z najnižjo plačo po njihovi sistematizaciji. Potem so jo kaznovali še na socialnem, ko so ji trgali trideset odstotkov te kazenske plače, zdravnica pa ji je svetovala, naj dobro hrani otroka; samo ko je dobra hrana najdražja! Družba pa čaka njena sinova, da pojdeta v vojsko, da bosta stražila domovino in, če bo treba, zanjo dala tudi življenje. Vse za domovino! Figo bosta dala, je v kopalnici Rozi kričala sama sebi in se gledala v ogledalu, bila je jezna in obenem zadovoljna sama s seboj, ko je videla, kako avtoritativno je kričala: Figo! Družba čaka moja otroka, da odrasteta, da postaneta moža, in še naprej, da delata in gradita, da branita domovino, a domovina ju že zdaj kaznuje s tridesetimi odstotki manj, njo pa z najmanjšo plačo v podjetju, in zato, ker svoja otroka vzgaja in vzreja zanjo, za domovino! Kakšno sranje! Vse to ji kratko malo ni šlo v glavo. Bila je utrujena, dve uri je z otrokoma v ambulanti čakala na pregled, čeprav je mislila, da bo prva na vrsti, ker je že ob sedmih prišla tja, ampak spomladi, ko so angine od prvega sladoleda, je vedno gneča. Otroka sta dobila injekcijo, dolgo sta jokala, in ko se je z njima vrnila domov, sta bila razdražena in onemogla, dala ju je v posteljici in sta takoj zaspala. Nadaljevanje v tiskani izdaji.

Dodatne informacije

ISBN 978-961-246-106-5
Format A5
Vezava Broširana, Trda
Avtor Verica Jovanovska
Država Slovenija
Jezik SLV
Število strani 158

Oznake produkta

Uporabite presledke, da ločite oznake. Za fraze uporabite enojne citate (').

Napišite vaše lastno mnenje

Loading...
Počakajte...