USPEH JE ZA DRZNE

Bodite prvi, da pregledate ta produkt

Cena brez DDV: 22,83 € Cena z DDV: 25,00 €

Dostopnost: Na zalogi

  • Opis
  • Informacije
  • Oznake
  • Mnenja
kazalo ZAHVALA I.del POVEJ MI KAKŠNO FILOZOFIJO IMAŠ IN POVEM TI KDO SI RODILA SE JE IDEJA ALI VESTE KAKŠNA BO VAŠA PRIHODNOST? USPEH SE ZAČNE S KONCEPTOM SIMPATIČNO ODKLOPLJENI VODITELJI ŽIVETI, OBSTAJATI IN USTVARJATI! HLASTANJE PO PRIHODNOSTI BITI, IMETI, ŽIVETI! OSEBNOSTNE LASTNOSTI DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA OSEBNOST VSAK ŽIVI V SVOJEM POLJU! OGLEDALO, OGLEDALO NA STENI POVEJ KAJ NAS VODI? KDO PREMIKA GORE? DAN, KO SEM SE USTVARIL JAZ IN MOJ ZEMLJEVID NA KAJ NAJ SE SKLICUJEM? KAKO GRADIMO SVET? SE SPREMINJAMO? IMAM SVOJ SLOG!? IZZIVI PRIHODNOSTI ZAKAJ JE POMEMBNO POSLOVNO OKOLJE PRIHODNOSTI REVOLUCIONARNE TEHNOLOGIJE PRIHODNOSTI DRUŽBA PRIHODNOSTI POSLOVANJE PRIHODNOSTI POSLOVNO OKOLJE PRIHODNOSTI TER SPLOŠNA FILOZOFIJA DO SAMEGA SEBE KDO SO SIMPATIČNO ODKLOPLJENI? UPORNIŠKI BOJEVNIKI KAM SO ŠLI VSI PODJETNIKI? PODJETNIKI UPORNIŠKI BOJEVNIKI? ALI OBSTAJA IDEALNI PODJETNIŠKI VODITELJ? ZAKAJ JE NAJVIŠJI VODILNI V PODJETJU TAKO POMEMBEN? KULTURA LEPILO ORGANIZACIJE BITI ALI NE BITI PRVI? FILOZOFIJA JEDRO USPEHA IDEALNA PREDSTAVA O ŽELENI PRIHODNOSTI KAJ PA KORPORATIVNA IDENTITETA? LEP KOT GAZELA NE ME STISKAT ZA OVRATNIK RODILI SO SE PRVI II. del FILOZOFIJA ZMAGOVALCEV RAZISKOVAL SEM NAŠEL SEM … KAKŠNA SO SPOZNANJA O ZMAGOVALCIH? ZMAGOVALCI IN POSLOVNO OKOLJE PRIHODNOSTI ZMAGOVALCI IN NJIHOVA SPLOŠNA FILOZOFIJA ZMAGOVALCI V SLOVENIJI IN SVETU ZMAGOVALCI SO ENAKO RAZLIČNI SPOZNANJA SO IN BODO SPOZNANJA IN PSIHOLOGIJA SPOZNANJA IN ŽIVLJENJE SPOZNANJA IN UČENJE ŽIVLJENJE JE ZA DRZNE PRILOGA ... 5. Kdo so simpatično odklopljeni? Podjetniško vedenje voditeljev je pomembno, saj ne moremo govoriti o uspešnem poslovanju v poslovnem okolju prihodnosti, ne da bi osvetlili najpomembnejše nosilce gospodarskega napredka, podjetnike. Najprodornejše poslovneže naj bi odlikovalo prav podjetniško vedenje. (Stevenson, 1993) Ker družba prihodnosti ni le družba znanja, temveč tudi družba organizacije68 (Drucker, 1992) in ker se s pojavom organizacije pojavi tudi vprašanje vodenja69, je smiselno govoriti o podjetniškem vedenju voditeljev. Današnji voditelji so predvsem poslovneži, če si to hočemo priznati ali ne. Podjetniško vedenje voditeljev pa bo spričo vse hitrejših in temeljnih sprememb še pridobivalo na pomenu. Po Druckerju ( 1985) je v središču poslovanja podjetniško vodenje, ki zgodovinsko pomeni poslovno podjetništvo. (Bernot, 1989) Takšno podjetniško vodenje bom imenoval podjetniško vedenje voditeljev. _____________________________ 68 V poslovnem smislu je organizacija sestav razmerij med ljudmi, ki zagotavlja obstoj in identiteto združbe ter smotrno uresničevanje cilja, zaradi katerega deluje. V nastali združbi je vsak človek povezan v taka razmerja s številnimi drugimi ljudmi. Tako obenem nastaja mreža ali sestav razmerij, ki ga navadno imenujemo organizacijska struktura. (Lipovec, 1987) 69 Takoj ko se znajde na kupu določeno število živih bitij, naj si bo skupina ljudi ali trop živali, se instinktivno preda nekemu glavarju. (Le Bon, 1989) Zastavo gospodarskega napredka70 in razvoja so vedno nosili podjetniki. S svojimi drznimi, včasih domala nemogočimi idejami so vodili gospodarski napredek. “Čeprav je še tako novo, nelogično, neracionalno ali celo nezaželeno, je dejstvo, da so poslovneži in poslovni svet zaznani kot voditeljska skupina v današnjih razvitih deželah”. (Drucker, 1993, str. 98) Če želimo osvetliti voditeljstvo v poslovnem svetu, se moramo tako po pravilu dotakniti tudi podjetništva in podjetniškega vedenja. Tu pa se soočimo že s prvim izzivom; kaj nam predstavlja podjetniško vedenje voditeljev in kako ga opredeliti? Tudi sicer so na splošno definicije lahko precej problematične71, zlasti zato ker je njihov namen zagotoviti ostre razlikovalne meje med različnimi področji, kadar pa govorimo o voditeljstvu in podjetništvu, je izziv še toliko večji. Kline (1993) v svoji doktorski disertaciji ugotavlja, da danes že prevladuje splošno spoznanje, da je problem raziskovanja in identificiranja podjetnikov ter pospeševanja podjetništva otežen zaradi dejstva, ker ne obstaja standardna, splošno sprejeta definicija podjetništva oziroma samega podjetnika. Tako v poslovnem kot tudi strokovnem svetu kroži kopica izrazov, ki se prekrivajo, dopolnjujejo in označujejo bolj ali manj podobne “pojave”. Govori se o poslovnežih, direktorjih, ravnateljih, podjetnikih, upraviteljih, notranjih podjetnikih, vodjih, poslovodjih, obrtni kih, malih podjetnikih, upravljalcih in še bi lahko našteval. Če pri tem omenimo, da v slovenski javnosti poteka tudi razprava o samem poimenovanju pojmov, ki so povezani s poslovno dejavnostjo72 postane zmeda še toliko večja. _________________________ 70 Podjetništvo je priznano kot ključni faktor sodobne gospodarske rasti in razvoja. Oživitev podjetništva v osemdesetih letih odseva preoblikovanje modernih industrijskih gospodarstev, ki jih je zaznamoval novi razvojni val v tehnologiji in poslovanju. (Prokopenko in Pavlin, 1991) 71 Težavno je pravzaprav to, da imamo lahko pomisleke in ugovore tudi pri ostro postavljenih mejah. Dodatno je lahko neka definicija nezadovoljiva, ker je preširoko zastavljena, druga pa, ker je preozka. “Skoraj nemogoče je, da bi bile definicije popolne in bi se tako izognile kritiki, saj ima večina konceptov nejasne meje. To so siva področja, ki postavljajo pod vprašaj uporabnost in aplikativnost konceptov.” (O’Keefe, 1990) Če bi v obstoječi literaturi poizkušali najti splošno sprejeto ter dobro opredelitev podjetnika in podjetništva ter voditelja in voditeljstva, bi ugotovili, da obstaja skoraj toliko opredelitev, kot je avtorjev. Pri mnogih avtorjih se pojmi, kot so ravnatelj, vodja, voditelj in podjetnik prepletajo73. Tako se kaj hitro izgubimo v kopici najrazličnejših izrazov, konceptov in idej. Neobstoj splošno sprejete definicije in teorije tako voditeljstva kot tudi podjetništva je pravzaprav razumljiv, saj se tako podjetništvo kot tudi voditeljstvo spreminjata skozi čas in prostor. Ne obstaja univerzalna voditeljska ali ravnateljska strategija za vse dežele, tako za javni kot privatni sektor ali za vsa podjetja. Različni pogoji zahtevajo različne tipe voditeljstva in podjetništva. (Pavlin, 1989) Sam bom v nadaljevanju poizkušal kar najbolje odgovoriti na vprašanje: Kaj nam predstavlja podjetniško vedenje voditeljev? Pred tem pa spoznajmo pomen besed podjetništvo in voditelj. Beseda podjetništvo v slovenskem jeziku izvira iz besed “pod” in “jemati”, kar pomeni podvzeti, lotiti se nečesa novega. (Plut in Plut, 1995) Voditelj pa je po slovarju slovenskega knjižnega jezika nekdo, ki vodi kako skupino, skupnost, organizacijo, oziroma kdor z zgledom in nasveti vodi koga. (SSKJ, str. 476) Za začetek lahko površno sklepamo, da podjetniško vedenje voditeljev predstavlja vodenje podjetja oziroma organizacije pri nečem novem. Seveda bi bilo nesmiselno sprejeti splošno definicijo podjetniškega vedenja voditeljev zgolj iz samega jezikovnega izvora besed podjetništvo in voditelj, zato bom v nadaljevanju najprej predstavil pregled definicij voditelja ter podjetnika in podjetništva v svetovni literaturi. Pri tem bom osvetlil tudi razliko med ravnatelji in voditelji ter ravnatelji in podjetniki. Izhajajoč iz obstoječe literature bom na koncu oblikoval delovno definicijo podjetniškega vedenja voditeljev. _______________________ 72 Več o tem glej: Slovenska ekonomska revija, letnik 49, 1998, št. 3. 73 Dober primer prepletanja podjetništva, ravnateljevanja in voditeljstva je v Bernotovem povzetku Druckerjevega dela Management z naslovom Podjetništvo. (Bernot, 1989) 5.1.1 Uporniški bojevniki Po Bennisu in Goldsmithovi (1997) je voditelj oseba, ki je sposobna ustvariti neko dovolj prepričljivo vizijo, ki lahko ostale ljudi popelje do novih področij. Obenem je tak človek zmožen svoje besede prenesti v dejanja. K sebi vedno pritegne druge ljudi ter jih tako vključi v svoje vizije. Voditelji ljudem pravzaprav dajejo navdih, moč in zgled. S svojimi zgledi, vizijo in poslanstvom ljudi privlačijo. Ne potiskajo jih, marveč vlečejo. Ljudje od voditeljev vedno pričakujejo, da znajo predstaviti realnost, razložiti sedanjost pa tudi orisati sliko prihodnosti. Velika odgovornost pomagati ostalim najti pravo pot od vsakega posameznika zahteva, da je voditelj vedno povezan z realnim svetom, saj se le na ta način lahko izogne svojim nepravilno usmerjenim predstavam, svojim fantazijam o brezmejni moči ter zasvojenosti z oblastjo. Vsak pravi voditelj bo resnični svet vzel za podlago pri sprejemanju odločitev v dobro drugih. Kakor pravita Bennis in Goldsmithova (1997), mora voditelj v svoj način dela vedno zajeti tudi kontekst, torej vso dvoumno in velikokrat zelo razgibano okolico, za katero se nam včasih zdi, da se je zarotila proti nam in nas bo zagotovo zadušila, če ne bomo popustili njenim pritiskom. Voditelji vztrajajo ter se takšnim pritiskom ne vdajo. Voditelji svoje vizije, zahteve in integriteto kujejo na resničnosti, na dejstvih, na natančni oceni vseh sil v igri pa tudi na trenutnih trendih in nasprotjih. Razvijajo sredstva, s katerimi je mogoče spremeniti prvotno ravnotežje sil ter tako uresničiti svoje cilje. V zadnjih letih posvečajo avtorji veliko pozornosti preblikovajočemu ali transformacijskemu voditeljstvu. (Tichy in Ulrich, 1984; Bass in Avolio, 1995) Potreba po njem se pojavi, ko se organizacija sooči z izzivi sprememb. Od voditeljev, ki spreminjajo in so v fazi preoblikovanja, se zahteva predvsem sposobnost oblikovanja nove vizije, torej kaj hočemo biti. Združiti morajo organizacijsko energijo za sprejem in delovanje v smeri nove vizije ter njeno ukoreninjenje. Vizija pa mora vzdržati pritiske konkurenčnega boja in časa. Takšne voditelje imenujemo preoblikovajoče, ker morajo iz starega ustvariti nekaj novega. Iz stare vizije morajo oblikovati novo ter jo dejavno komunicirati. Zanjo morajo pridobiti ostale ter v njih vzbuditi navdušenje. (Tichy in Ulrich, 1984) Kjer običajni vodje izvedejo manjše popravke in prilagoditve v poslanstvu organizacije, strukturi in upravljanju s človeškimi viri, preoblikovajoči voditelji izzovejo korenite spremembe pri treh med seboj povezanimi področji: tehnologiji, politiki in kulturi organizacije. Prav posodabljanje in popravljanje političnega in kulturnega sistema v organizaciji najbolje razlikuje preoblikovajočega voditelja od navadnega vodje. Voditelj74 mora združevati razčlenjevalno, ustvarjalno, intuitivno in deduktivno razmišljanje. Vsak voditelj mora ustvariti vizijo, ki je kot kompas v razburkanem morju in kaže smer organizaciji. Hkrati pa mora biti v sozvočju tako z organizacijsko filozofijo in slogom kot tudi samim voditeljem. (Tichy in Ulrich, 1984) Za dolgoročen uspeh oživljanja organizacije ni toliko pomembno,kako je vizija izoblikovana, marveč nivo, s katerim vizija pravilno odgovarja na pritiske okolja ter usmerja preoblikovanje organizacije. Najpomembnejše pa je, da jo ljudje sprejmejo za svojo ter se z njo poistovetijo. (Tichy in Ulrich, 1984) Vsak voditelj mora imeti zaupanje ljudi, ki jih vodi, še posebno pa preoblikovajoči, saj jih vodi v “neznano” in novo. S tem se strinjata tudi Bennis in Goldsmithova (1997). “Če želite ljudi voditi, potem jih morate pripraviti do tega, da bodo verjeli v skupne cilje.” Naslednji korak predstavlja vzpodbujanje in vzdrževanje zaupanja. Faktor zaupanja je namreč ključnega pomena za voditeljstvo. Leta nikoli ne izhaja iz kake posebne tehnike, pač pa iz osebnosti voditelja. Seveda mora imeti voditelj tudi določene sposobnosti, kar pa še ni dovolj. Ljudje poleg sposobnosti ocenjujejo tudi skladnost vodenja. Če ste učinkovit vodja, potem vaše besede ne bodo odstopale od vaših dejanj, vaših občutij in vizije; vse mora biti med seboj skladno. _________________________ 74V nadaljevanju bom razložil, da je še bolje, če je to vodstveni tim. Kadar govorimo o poslovnem okolju prihodnosti, govorimo tudi o spremembah. Razumeti moramo zapletene sile, ki so osredotočene na posameznikovo osebnost in z njimi pravilno ravnati, saj temeljne spremembe v ljudeh sprostijo močne konfliktne sile. (Tichy in Ulrich, 1984) Spremembe v ljudeh prebudijo sočasne pozitivne in negativne občutke strahu in upanja, vzburjenja in olajšanja, pritiska in spodbude, zapuščanja preteklih in sprejemanja novih usmeritev, izgube starega smisla in usvojitve novega, grožnje samospoštovanju in oblikovanja novih vrednot. Voditelji morajo spoznati te mešane občutke, ljudem pomagati premostiti negativna čustva do pozitivnih sprememb ter zbirati in osredotočiti energijo, ki je potrebna za spreobrnjenje posameznika in oživitev organizacije. Premostitev sestavlja tridelni proces: opustitev starega, prehodno obdobje in poistovetenje z novim. Voditelj mora biti soljudem tudi v oporo. Prepričati jih mora, da jih bo v težkih trenutkih vedno podpiral, branil in jim pomagal doseči tisto, kar bo potrebno za njihov uspeh. Če ste vodja, ki mu vsi zaupajo, potem boste skrbeli tudi zanje, z njimi sočustvovali ter vedno razmislili o posledicah, ki bi jih vaše odločitve lahko imele za njihovo delo. (Bennis in Goldsmith, 1997) Po Druckerju (1993) so temelji učinkovitega voditeljstva v razmišljanju o poslanstvu organizacije, njegovi opredelitvi in ustanovitvi, jasno in predvsem vidno. Voditelj zastavi cilje, zastavi prioritete in standarde ter slednje tudi vzdržuje. Seveda pri tem dela tudi kompromise. Kouzses in Barry (1987) v svojem delu The Leadeership Challenge opredelita pet bistvenih praks zglednega voditeljstva: 1. Voditelji izzivajo procese, iščejo priložnosti, eksperimentirajo in sprejemajo tveganje. 2. Navdušijo za skupno vizijo, ustvarijo vizijo prihodnosti in pridobijo ostale. 3. Voditelji drugim omogočajo, da delujejo, vzpodbujajo sodelovanje ter krepijo ostale. 4. Voditelji oblikujejo pot, vrednote in standarde odličnosti ter so sami za zgled ostalim. 5. Vzpodbujajo srčnost, ohranjajo upanje in odločenost, dajejo nagrade ter priznavajo prispevke drugih. Po Gardnerju (1995, str. ix) je voditelj “posameznik (ali, redko, skupina posameznikov), ki pomembno vpliva na misli, občutja, in/ali vedenje pomembnega števila posameznikov”. Gardner ne govori le o neposrednih voditeljih, ki se soočajo z javnostjo iz oči v oči, marveč posveča posebno pozornost tudi “posrednemu voditeljstvu”, ki ga razume kot vpliv del, izumov, dognanj in idej posameznikov na druge posameznike. Ko govorimo o voditeljih govorimo tudi o vodenju, ki ga Hersey in Blanchard (1977, str. 83) opredelita kot “... proces vplivanja na delovanje posameznika ali skupine zaradi doseganja cilja v dani situaciji”. “Vodja se v socialno psihološkem smislu definira kot: 1. vodja kot utelešenje ideala skupine: pomen emocionalne komponente v odnosu vodja: skupina in pomen identifikacije v istem odnosu; 2. vodja v sociometričnem smislu: sociometrične zvezde, osebe, ki jih v skupini vsi izbirajo; 3. kot oseba, ki vpliva na ostale člane skupine: sposobnost nekoga, da postane organizator in koordinator akcij v socialnih situacijah.” (Zvonarević, 1981) Hersey in Blanchard tudi trdita, da ima vodenje ožji in širši pomen in vidita glavno razliko med tema pomenoma v besedi organizacija. “Vodenje kot “management”75 obstaja zaradi zagotavljanja ciljev organizacije, medtem ko se vodenje kot “leadership” pojavi vedno, ko nekdo želi vplivati na vedenje posameznika ali skupine ne glede na razlog, saj gre lahko tudi za cilje posameznika, ki niso nujno skladni s cilji organizacije.” (Možina, 1992, str.10) Na sploh bi lahko avtorje, ki se ukvarjajo z vprašanjem vodenja v poslovnem svetu razdelil v dve skupini: tiste, ki trdijo, da je vodenje del ravnateljevanja in torej ožji pojem od ravnateljstva, in tiste, ki trdijo, da je vodenje samostojno in torej neodvisno od ravnateljskega ________________________ 75 Slovenci imamo za managerje primeren izraz ravnatelj. V preteklosti je bil močno zakoreninjen v slovenskem jeziku, žal pa je sčasoma prešel v pozabo. Danes se ponovno vrača v uporabo, čeprav se zdi mnogim beseda manager boljša. Sam se bom držal slovenskega izročila. procesa76 oziroma celo neka višja kvaliteta. (Cogner, 1989; Bennis in Goldsmith, 1997; Kotter, 1990) “... oba pojma manager in voditelj sta obremenjena s številnimi predsodki. Te razlike so predvsem v teoriji, manj pa v praksi, kjer se obe komponenti dejavnosti dopolnjujeta.” (Kavčič, 1995, str. 415) Dejstvo je, da vodita tako ravnatelj kot tudi vodja. Razlika med vodenjem, ki ga izvaja ravnatelj, in vodenjem, ki izhaja iz vodje, se lahko skriva v razliki med formalnim in neformalnim vodjo. Ravnatelj je sicer lahko formalnivodja, kar pa še ne pomeni, da je tudi neformalni vodja. (Pavlin, 1989) Vodja, ki je tako formalni kot tudi neformalni, predstavlja neko višjo kakovost, zato takšne vodje imenujem voditelje. Pri tem ni pomembno, da je voditelj samo tisti, ki dosega rezultate. Njegova prednost je njegov potencial motiviranja in razvoja ostalih ljudi do te mere, da lahko dosegajo rezultate. (Pavlin, 1989) V preteklosti so se študije vodenja osredotočale predvsem na nižje nivoje vodenja.77 (Hollander in Offermann, 1990) Večina modelov in avtorjev uporablja pojem vodja za opisovanje posameznikov, ki zasedajo najrazličnejše položaje v organizacijah, od nadzornikov do vrhovnih vodij. Vodenje, ki ga izvaja nek nadzornik, in vodenje vrhovnega vodje se med seboj močno razlikujeta (Lombreiser, 1994), zato je smiselno vpeljati pojem vrhovni vodja oziroma voditelj. Voditelj je: 1. utelešenje ideala skupine: pomen emocionalne komponente v odnosu voditelj skupina in pomen identifikacije v istem odnosu; 2. sociometrična zvezda, oseba, ki jo v skupini vsi izbirajo; 3. oseba, ki vpliva na ostale člane skupine: sposobnost nekoga, da postane organizator in koordinator akcij v socialnih situacijah; 4. oseba, ki izziva ustaljene procese, išče priložnosti, eksperimentira in sprejema tveganje; _________________________ 76 Cogner (1992) je svoje delo: Učiti se vodenja (Learning to Lead) podnaslovil: “Umetnost preoblikovanja ravnateljev v voditelje.” 77 Zadnje čase lahko zaznamo, da se ta trend spreminja. 5. oseba z vizijo, ki ustvari vizijo prihodnosti in zanjo pridobi ostale; 6. oseba, ki je kljub svoji usmeritvi v prihodnost vedno ostaja povezana z realnim svetom; 7. oseba, ki drugim omogoča delovanje, jih krepi ter vzpodbuja sodelovanje; 8. oseba, ki oblikuje pot, vrednote in standarde odličnosti ter je sama zgled ostalim; 9. oseba, ki ohranja upanje in odločnost, daje nagrade ter priznava prispevke drugih; 10. oseba, ki zna predstaviti realnost, razložiti sedanjost, pa tudi orisati sliko prihodnosti; 11. oseba, ki vztraja ter se ne vda pritiskom. Kakšna je razlika med voditelji in ravnatelji Ravnateljstvu je bistvena učinkovitost, vodenju pa dobri rezultati. Ravnatelji se vedno vprašajo "Kako?", vodje pa "Kaj?" in "Zakaj?". Prvim so skupni faktorji, sistemi, nadzor, postopki, način ravnanja, drugim pa je poglavitno zaupanje, ljudje. (Bennis in Goldsmith, 1997) Z vodenjem vedno povezujemo vzpodbudo in inovativnost, z ravnateljstvom pa kopiranje, obvladovanje nevtralne sitacije. Vodenje je vedno zelo kreativna, fleksibilna in prilagodljiva dejavnost. Medtem ko se ravnatelj posveča posameznim delom, vodja gleda na svet okrog sebe celostno, posveča se celoti. V literaturi je pogosto zaznati razkliko med ravnatelji in voditelji kot razliko med delati prave stvari – voditeljstvo in delati stari prav – ravnateljstvo. Pod pojmom ravnateljstva si lahko predstavljamo uresničevanje in doseganje ciljev, pripravljenost prevzeti odgovornost in upravljanje. Pod pojem vodenja pa bi lahko vključili naslednje pomene: vplivanje na ostale, usmerjanje v sprejemanju odločitev in podajanje svojega mnenja. 5.1.2 Kam so šli vsi podjetniki? Carsrud in Johnson (str. 4)78 sta podala družbeno opredelitev podjetništva takole. “Vzemimo, kot skupek predpostavk, da so podjetniška vedenja najbolj prevladujoča v nestabilnih družbenoekonomskih okoljih, predvsem pri novih drznih podvigih in v tistih organizacijah, ki se prilagajajo hitrim spremembam. Poleg tega predpostavimo, da so ta vedenja zaznamovana s spremljanjem priložnosti v situacijah s pomanjkljivimi viri in sredstvi, pri čemer je cilj ustvarjanje vrednosti. Posamezniki, ki jih ženejo priložnosti in so sposobni dognati rastoče trge, izžarevajo podjetniško vedenje.” Podjetnik je torej človek, ki se vede podjetniško. Schumpeter (1934), začetnik modernega razumevanja podjetništva, razmišljanja o podjetništvu kot o “izvajanju novih aktivnosti”. Osnovna značilnost podjetništva po Schumpetru je inovativnost. Podjetnik je človek novih idej, inovacij, novih poti, metod, organizacij, storitev in izdelkov. Podjetniško vedenje vključuje iniciativo, kreativno mišljenje ter organiziranje družbenih in ekonomskih mehanizmov za aktiviranje in za preobrazbo virov in situacij v praktične rezultate ter sprejemanje tveganja in porazov kot sestavnih delov te aktivnosti. Vesper (1980; v Kline 1993) navaja štiri poglede na podjetništvo, ki so dodatno obarvani še s pridihom različnih ved: makroekonomski, ekonomski, poslovni in psihološki pogled. Za makroekonomista je podjetnik oseba, ki ustvarja bogastvo tudi za druge. Podjetnik je nekdo, ki učinkoviteje uporablja vire, zmanjšuje izgubo in daje delo drugim; ti ga z veseljem sprejemajo. Za ekonomista je podjetnik oseba, ki poveže vire, delavce, materiale in drugo bogastvo v nove kombinacije, s katerimi ustvari večjo vrednost ter uvaja spremembe, inovacije in nov red. Poslovnežu predstavlja podjetnik potencialno nevarnost, ker je agresiven konkurent. Lahko _______________________ 78 Carsrud Alan L. in Johnson Robyn W.: Entrepreneurship: A Social Psychological Perspective. The University of Southern California, neobjavljeno delo. je tudi zaveznik, dobavitelj, stranka ali nekdo, v katerega kaže investirati razpoložljivi kapital. Psiholog pa opredeli podjetnika kot osebo, ki jo vodijo določene sile potreba doseči ali zagotoviti nekaj, eksperimentirati, doseči ali izogniti se avtoriteti drugih. Enega izmed možnih pregledov teorij in opredelitev podjetništva sta izdelala tudi Hebert in Link. (1988; v Kline, 1993) Ta vključuje dvanajst opredelitev podjetnika, v pregledu pa avtorja dodatno razlikujeta še med statičnimi teorijami in tistimi, ki vključujejo dinamični vidik podjetnikovega ravnanja. Podjetnik je tako oseba, ki: predpostavlja tveganje povezano z negotovostjo, dobavlja finančni kapital, inovira, odloča/sprejema odločitve, je prvak v panogi ali industriji, je ravnatelj, je organizator in koordinator ekonomskih virov, je lastnik podjetja, zaposluje produkcijska sredstva, je vezana s pogodbo, je razsodnik, alocira vire med alternativne uporabnike. Gibb (1987, str. 4) je s preučevanjem literature spoznal, da je v družbenih vedah široko sprejeta naslednja opredelitev: “Podjetnik je inovator in oportunist v smislu, da poskuša izpeljati stvari, ki jih do takrat ni nihče drug preizkusil ali raziskal”. McClleland (1961) na primer označi podjetnika kot tistega, ki organizira podjetje ali poveča zmožnost njene proizvodnje. Po drugi strani pa Shapero (1971) navaja, da vključuje podjetništvo neodvisnost, dajanje spodbud, zbiranje virov in sprejemanje tveganja na tržišču. Navedena McCllelandova definicija ne zajema le tistih ljudi, ki na novo ustanovijo podjetje, tako kot podjetnika definira Shapero. Ne glede na vse je potrebno opozoriti na dejstvo, da obe definiciji nekoliko spominjata tudi na definicijo ravnatelja. Razlika med njima naj bi bila le v tem, da je pri slednjem stopnja osebnega tveganja in neodvisnosti neprimerno manjša kot pri podjetnikih. (Kline, 1993) Kline razlikuje med podjetnikom in ravnateljem v tem, ali je posameznik sam iniciator nekega posla podjetnik ali ne ravnatelj. Davidson meni, da obstaja velika zmeda, ko govorimo o podjetništvu, zato poda ločitev med podjetnikom, izumiteljem, investitorjem, inovatorjem in ravnateljem. (Öberg, 1990) Podjetnik je lahko, ali pa tudi ne, kreator novega izdelka ali procesa. Bistveno je, da podjetnik spozna vrednost ideje ter jo dejavno izkoristi. Podobno je podjetnik lahko, ali pa tudi ne, odgovoren za celotno finančno tveganje. Pasivni investitor ni podjetnik, pa naj bo ideja še tako radikalna ali tvegana. Podjetništvo zahteva dejavno udejstvovanje v podjetju. Podjetnik izkorišča ideje skozi oblikovanje in/ali širitev podjetja, zato je ravnatelj podjetja, včasih tudi ravnatelj majhnega podjetja. Vendar ravnatelji majhnih podjetij niso podjetniki. Da bi jih lahko opredelili za podjetnike, morajo biti usmerjeni k spremembam ter jih tudi aktivno povzročati. Klinetova in Davidsonova ugotovitev ni presenetljiva, saj se mora po Lombreiserju večina sodobnih podjetnikov za razliko od svojih predhodnikov, ki so sami inicirali podjetje, dejansko prebiti skozi že obstoječa podjetja. Za uspeh morajo v podjetniško ustvarjanje pritegniti tudi druge, preskrbeti strateško voditeljstvo, ki preoblikuje organizacijo, ter zagotoviti uspeh. Da takšne ravnatelje ločimo od podjetnikov preteklosti, jih imenujemo notranje podjetnike, ki jih Pinchot (1988) preprosto opredeli kot podjetnike znotraj organizacije. To so posamezniki, ki se zavzemajo in podpirajo nove razvojne ideje za ustvarjanje večjih učinkov. (Lombriser, 1994) V primerih ko je takšno “notranje podjetništvo” prisotno na najvišjih ravneh v podjetju Lombreiser loči med notranjim podjetnikom in vrhovnim notranjim podjetnikom (Top intrapreneur). Slednjega opredeli kot “vrhovnega ravnatelja, ki popolnoma vodi pomembno podjetniško preoblikovanje v podjetju ali poslovni enoti in za katero ima popolno odgovornost”. (Lombreiser, 1994, str. 12) Če želi podjetje preživeti v tem turbulentnem okolju, morajo po Lombreiserju vrhovni ravnatelji postati vrhovni notranji podjetniki (Top intrapreneurs). Z njim se strinjata tudi Proponenko in Pavlin. Spremembe so v pogojih svetovnega gospodarstva povzročile revolucijo v ravnateljskih slogih. Ravnatelji tako niso le administratorji, ampak tudi podjetniki. (Prokopenko in Pavlin, 1991) Zanju sta pomembna dva procesa, in sicer: preoblikovanje ravnateljev v podjetnike in razvoj organizacijskih struktur znotraj podjetij, ki bodo omogočale ljudem razviti in uporabljati njihov podjetniški naboj ter obdržati njihovo predanost, skratka pospeševati notranje podjetništvo. Notranje podjetništvo pa ni pomembno le za mala in zasebna podjetja, temveč “morajo tudi javna podjetja razviti podjetniško vedenje, če želijo preživeti kot podjetja”. (Prokopenko in Pavlin, 1991 str. 7) Twaalfhoven79 (1993) loči med podjetnikom in dinamičnim podjetnikom. Na podlagi raziskav je spoznal, da dinamične podjetnike srečamo tako v majhnih, srednjih in velikih podjetjih. Za te podjetnike je značilno, da rastejo zelo hitro in se prebijajo proti vrhu, imajo vizijo, iščejo priložnosti in možnosti za razširitev posla. Njihov cilj ni preživetje, temveč razvoj in uspeh, ki se kaže v poslovanju s tujino in razširitvijo po vsem svetu. Dinamični podjetniki vodijo in upravljajo rastoča podjetja. Dinamičnega podjetništva ne moremo enačiti z velikostjo podjetja, saj se dinamični podjetniki pojavijo na vseh velikostnih ravneh. Zaznamovano je s podjetji, ki se hitro vzpenjajo po velikostni lestvici, in ne s tistimi, ki ostajajo na določeni ravni. Lastnost, ki loči dinamičnega podjetnika od ostalih poslovnežev, je podjetnikovo stremljenje k rasti, vizija, oportunizem ter včasih poseg izven svojega osnovnega posla. Dinamični podjetnik dejavno išče širitev. Svoje horizonte hitro usmeri preko meja ter se širi v medna rodni prostor. Dinamični podjetnik se prav tako zaveda slabosti ter je pripravljen oblikovati ravnateljski tim, ki mu razširi zmožnosti. Sprejema in deli tveganje, toda svoje tveganje tudi nadzoruje. Usmerjen ni le notranje, ampak tudi zunanje k virom, ki jih potrebuje za rast. V osnovi dinamični podjetnik išče uspeh in ne preživetja. (Twaalfhoven, 1993) Twaalfhoven dodaja, da dinamičnih podjetni ________________________ 79 Ustanovitelj in častni predsednik Evropskega sklada za raziskovanje podjetništva (EFER). kov ni lahko spoznati v začetnih fazah, kakor tudi ne moremo napovedati njihovih lastnosti na podlagi osebnostnih značilnosti. Dinamični podjetniki zaposlujejo najboljše strokovnjake, sprejemajo tržne izzive in se prilagajajo trgu, poleg tega pa so se pripravljeni soočiti s tveganjem. Viri, ki jih upravljajo (kapital, zemlja in podobno), niso vedno njihova oziroma družinska last, temveč najemajo tudi zunanje vire. Upravljanje virov jim je pomembnejše od lastništva. Sposobni so prepoznati in ustvariti priložnosti ne glede na vire, ki so jim trenutno na voljo, pripravljeni so na konkurenco in tržne izzive ter imajo sposobnost, da na podlagi podjetniških idej popeljejo svoje podjetje v hitro rast. “Uspešno podjetje je tisto, ki je zmožno hitrih odgovorov na spremembe, ki so zunaj njegove kontrole, ali pa je tako inovativno, da prispeva k spremembam v okolju. Podjetništvo je pristop v ravnateljevanju, ki nudi te prednosti.” (Stevenson, Roberts in Grousbeck, 1989, str. 5) “Podjetništvo je pristop k ravnateljevanju in se opredeli kot iskanje priložnosti ne glede na trenutno nadzorovane vire.” (Stevenson, Roberts in Grousbeck, 1989, str. 7) Priložnost ima dve komponenti. To je hoteno stanje v prihodnosti, ki se razlikuje od sedanjosti. Je tudi prepričanje oziroma vera, da je to stanje možno doseči. Podjetniki morajo pomagati pri razumevanju prihodnosti. Najprej morajo pokazati, kaj je možno. Osrednje ideje v ozadju podjetništva so usmerjenost, slog, vizija in zmožnost navduševati druge ljudi za tisto, kar je možno in zaradi česar drugi lahko uspejo, če se združijo z njimi. (Stevenson, 1993) Ključ leži v tem, da je podjetnik sposoben prepričati ljudi in okolje, ki ga obdaja, kajti priložnost je odvisna od videnja in vizioniziranja prihodnjega stanja. Podjetnik se mora zavedati, da mora uporabljati tudi vire drugih ljudi in da obstaja vrsta načinov, kako pridobiti te vire. Bistveno je prepričati potencialne partnerje, da je podjetnikova priložnost hkrati tudi njihova priložnost.

Dodatne informacije

ISBN 961-6342-16-9
Format A5
Vezava Broširana, Trda
Avtor Tomaž Korelc
Država Slovenija
Jezik SLV
Število strani 250

Oznake produkta

Uporabite presledke, da ločite oznake. Za fraze uporabite enojne citate (').

Napišite vaše lastno mnenje

Loading...
Počakajte...