INTENZIV GNOZE

Bodite prvi, da pregledate ta produkt

Cena brez DDV: 20,91 € Cena z DDV: 22,90 €

Dostopnost: Na zalogi

  • Opis
  • Informacije
  • Oznake
  • Mnenja
Del besedila knjige: Charlesu Bernerju, Skandi in Satjavati z ljubeznijo in hvaležnostjo SREČANJE Z RESNICO Nekega majskega popoldneva leta 1980, sem v ašramu Charlesa Bernerja v Kaliforniji doživel svoje prvo razsvetljenje. To doživetje me je presenetilo, ali če sem natančnejši, osupnilo, čeprav sem si dva dni in dve noči pred tem z vsemi močmi prizadeval zanj. Vedel sem, da razsvetljenje, oziroma “neposredno doživetje resnice”, vedno preseneti bitje, ki ga doseže. Pričakoval sem takšno presenečenje, verjel sem, da sem popolnoma odprt za vse možnosti in pripravljen na nenavadna doživetja. Prepričan sem bil, da sem osvobojen vseh predstav in predsodkov o tem, kaj je razsvetljenje in kako ga je moč doseči. In vendar me je doživetje zadelo kot strela z jasnega, me presenetilo in uročilo. Neposredno doživetje resnice o tem, kdo sem, je bilo neskončno preprostejše od vsega, kar sem pričakoval, od vsega, kar sem vedel, od vsega, kar sem slutil. Tudi najzgovornejša beseda ne more pričarati enostavnosti in neposrednosti tega stanja. Jaz sem bil jaz! Bil sem to, kar sem bil od vedno. To, kar sem od vedno vedel, da sem. V meni ni bilo ničesar novega, ničesar boljšega, lepšega in bolj vzvišenega – kaj takega sem namreč potihem pričakoval. Vse je ostalo enako, kot je bilo od vedno, pojavil se je le brezčasni trenutek neposrednega zavedanja, da sem to jaz. Nič se ni premaknilo z mesta, vendar je ta izkušnja popolnoma spremenila moje življenje. Sedel sem v prostoru, v katerem je potekal intenziv razsvetljenja. Bil je čas kosila in ostali udeleženci so na travi pred barako molče obedovali. S počasnimi koraki sem se odpravil ven. Trava, okoliški hribi, nebo in oblaki vse je bilo ozarjeno z močno svetlobo. Bil sem bos. Stik kože na stopalih s tlemi se mi je zazdel nov in nenavaden. Moje roke in noge so bile iste, pa vendar drugačne. Pogledal sem ostale udeležence intenziva. Nekateri so jedli, zatopljeni v svoje misli, nekateri so s pogledom blodili po okoliških hribih. Trem ali štirim so oči obvisele na meni. Imel sem občutek, da vedo, kaj se mi je zgodilo. V roke sem vzel skledo s hrano. Še malo pred tem sem čutil močno lakoto. Sedaj je ta občutek izginil, vendar je bilo vseeno, ali sem lačen ali ne in v tem je bila nekakšna vesoljna harmonija. Bilo je tako, kot je moralo biti. Hrana je imela enak okus kot pri prejšnjem obroku, a se je v nečem, česar nisem mogel določiti, povsem razlikovala. Tedaj sem začutil, v čem je drugačna. Pripravljena je bila z obilico ljubezni. Spomnil sem se navodila za kuharje na intenzivu –naj bodo pri pripravi hrane izpolnjeni s skladnimi mislimi in ljubeznijo. Sprva se mi je to zdela nesmiselna fraza. Sedaj me je preplavil občutek ljubezni iz skodele z vegetarijansko hrano. Dvignil sem pogled s hrane in pogledal ljudi, ki so sedeli naokrog. Nekateri so bili videti ravnodušni, drugi obupani. Mojstrova pomočnica je sedela ob strani in pozorno opazovala udeležence. Nenadoma sem začutil močno ljubezen do vseh teh ljudi, do pomočnikov in zlasti do mlade ženske, ki je bila Mojster intenziva. Pri tem občutku je bilo novo to, da sem ljubezen čutil jaz. Zavedel sem se, da nikoli pred tem nisem v resnici ljubil. Čutil sem okus hrane v ustih in to sem bil spet jaz. Napolnjevala me je vse močnejša blaženost, harmonija s svetom, ljudmi, s samim seboj. Bil sem osupel. Saj to je bilo pravzaprav eno in isto. Pričel sem se smejati, zdelo se mi je, da brez vsakega razloga. Bolj in bolj sem se smejal, tako da so mi solze tekle v potokih. Ostali udeleženci so se pričeli ozirati vame. Skozi smeh sem čutil njihove poglede, vendar mi je bilo vseeno. To je bil najiskrenejši smeh v mojem življenju. Spomnil sem se številnih zgodb in anekdot o razsvetljenju, zlasti pri sufijih in zenovskih menihih. Nekdaj se mi je zdel njihov humor večplasten, prikrit in skrivnosten. Vse skupaj pa je bilo tako preprosto. Kar sem doživel, je bila pradavna šala, ki slejkoprej čaka vsako človeško bitje, kozmična šala, ki spremeni življenje. Kot mnogi pred menoj, sem se smejal absurdnosti univerzuma – človek vse življenje išče sebe, išče to, kar že je. Ko je nek moj prijatelj doživel resnico o sebi, je dejal: “Počutil sem se, kot da sem vse življenje iskal svoj dom, svoj pravi rojstni kraj. Ko sem ga naposled našel, sem doumel, da ga nisem nikoli zapustil, da sploh nikamor nisem šel. Od vedno sem tukaj, vendar tega nisem vedel.” Akademsko psihologijo v zadnjih letih vedno močneje dušijo omejitve, ki si jih je sama postavila. Pravoverniki so jo skušali spremeniti v eksaktno znanost in se pri tem trdoglavo držali načel, ki so psihologijo – namesto da bi jo dvignila na višjo raven – omejevala in jo napravila sterilno in suhoparno. Da bi psihologija postala to, kar naj bi bila, se mora znebiti ozkih okvirjev in se spustiti na široko področje raziskovanja človeške duševnosti. Resnici na ljubo so mnogi svobodomiselni psihologi v teku razmeroma kratke zgodovine akademske psihologije počeli prav to. Vsak nov preboj iz uradno dovoljenih področij je za krajši ali daljši čas veljal za odpadništvo. Ko so se strasti unesle in se je polegel prah, pa je vse, kar je bilo pri teh odkritjih vrednega, postalo del uradne psihologije. V drugi polovici tega stoletja vedno hitreje nastajajo discipline in tehnike, ki kaj hitro prerasejo v samostojne vede. Ta proces je najopaznejši v humanistični in transpersonalni psihologiji. Ustaljeni psihološki postopki se združujejo s tehnikami za doseganje spremenjenih stanj zavesti iz hermetizma, mistike in šamanstva. To je istočasno vzrok najmočnejših odporov, saj se na prvi pogled zdi, da ogrožajo težko pridobljeni status znanstvene psihologije. Kakor koli, določene procese je nemogoče zavreti. In ena od temeljnih teženj človeškega bitja je težnja po širjenju lastne zavesti. Kadar se to stremljenje ne more izraziti na pravilen način, se sprevrže v spreminjanje zavesti z alkoholom, drogami in podobnimi sredstvi. Naslednji razlog za distanciranje psihologije od novih metod širjenja zavesti je dejstvo, da se okoli osebe, ki je odkrila takšno tehniko, pogosto razvije kult. Vzroki tega pojava so tako psihološki, kot družbeni. Uradna psihologija na začetku praviloma zavrača človeka, ki je odkril nekaj novega. Nepriznavanje privzame različne oblike – od nezanimanja do ostrih obsodb. Takšno stališče sili odkritelja nove metode v umik. S svojimi privrženci ustvari zaprto skupino, ki sčasoma postaja vedno bolj izolirana. Po drugi strani so za utemeljitelje novih sistemov značilne osebnostne poteze, zaradi katerih se ne morejo mirno vključiti v običajne družbene tokove. Pogoj za nove preboje je posebna osebnostna struktura in velika moč, ki ju pogosto spremlja občutek mesijanstva in prepričanje, da je novo odkrita metoda zdravilo za vse težave človeštva. Intenziv gnoze je izjema. Ljudje, ki ga širijo, niso nikdar sektaško nastrojeni, kar prav tako velja za privržence Intenziva Razsvetljenja, iz katerega se je razvil intenziv gnoze. To je očitno odraz osebnosti avtorja Intenziva Razsvetljenja, ki ga odlikujeta izjemna človekoljubnost in strpnost. Charles Berner se je rodil leta 1929 v Kaliforniji. Že zgodaj je stopil na tako imenovano duhovno pot, saj sta se njegova starša dejavno ukvarjala z mejnimi področji psihoterapije. Kot deček je z očetom obiskal ašram znanega indijskega modreca Šri Ramane Maharšija, ki je učil “direktno pot”, pod sveto goro Arunačalo. Ta obisk je na Bernerja napravil močan vtis. Po vrnitvi v domovino je pričel strastno proučevati starodavna filozofska in mistična besedila. Med poglabljanjem v brezčasne modrosti Tao Te Činga je doživel svoje prvo razsvetljenje. Ko je govoril o naravi te izkušnje, je poudaril, da ima ta izkušnja v različnih tradicijah mnogo imen, vendar je njeno bistvo v neposrednem doživetju resnice. Berner je nekaj časa študiral fiziko, vendar ga uradne študijske smeri niso preveč zanimale. To ni nič čudnega glede na njegov inteligenčni količnik 200. S tako izjemno visoko inteligenco je obdarjena le peščica genijev. Pustil je študij in krajši čas delal kot raziskovalec v laboratoriju, hkrati pa je manjšim skupinam prenašal znanje o sistemih duhovnega razvoja, ki jih je do tedaj obvladal. Do preobrata je prišlo leta 1950, ko je utemeljitelj scientologije Ron La Fayette Hubbard objavil svojo knjigo “Dianetika, sodobna znanost o duševnem zdravju”. Ameriko je hitro zajela nova moda – oditiranje. Na tisoče ljudi je s pomočjo Hubbardovega priročnika pričelo “čistiti” reaktivni um svojih sorodnikov in prijateljev. Ustanovili so uradne organizacije za dianetiko s centri po vseh Združenih državah. Charlesu Bernerju je prišla v roke Hubbardova knjiga in pričel je oditirati ljudi. Pri tem je bil zelo uspešen, kar ga je pripeljalo v t.i. Fondacijo za dianetiko. Postal je eden od Hubbardovih najožjih sodelavcev in pričel svojo štirinajstletno kariero oditorja. Če je bil Ron Hubbard najboljši oditor na svetu, je bil Berner najuspešnejši oditor v Združenih državah. Pričel je raziskovati tedaj malo znano področje preteklih življenj, razvijanje sposobnosti, harmoniziranje odnosov med zakonskimi in ljubezenskimi partnerji, še posebej pa je preverjal učinkovitost raznih oblik meditacije. V scientološkem krogu si je pridobil ugled izjemno sposobnega raziskovalca in praktika. Med tem časom je Ron Hubbard premišljeno gradil kult lastne osebnosti. Stari sodelavci, ki so ga spoznali še v obdobju porodnih krčev scientologije, so ga drug za drugim zapuščali. Berner je vzdržal štirinajst let. Imel je mnogo razvojnih idej, toda Hubbard ni želel, da bi kdor koli razen njega razvijal metodologijo. “Jaz sem odgovoren za tehnologijo, vi pa za njeno uporabo”, je govoril in takšni izreki so bili vse pogosteje zapisani v sobah za oditiranje. Ustvarjalne osebnosti širijo okrog sebe polje psihičnega delovanja, ki pa zahteva določen prostor. Dve taki osebnosti ne moreta biti dolgo v istem prostoru, tako kot velja za dve matici v panju. Ena mora zase najti nov svet. Charles Berner se je ločil z veliko skupino ameriških oditorjev in v Lucerne Valley v Kaliforniji ustanovil Inštitut za proučevanje človeških sposobnosti. Svoj nauk je spočetka imenoval abilitizem. Ron Hubbard je izredno močno pritiskal na Bernerja, naj se vrne k scientologiji. Ta pritisk je v nekem obdobju privzel zelo neprijetno obliko, vendar se Berner ni oziral na to. Nazadnje sta se sporazumela: Hubbard ga bo pustil pri miru, Berner pa ne bo omenjal svoje scientološke preteklosti. In o letih, ki jih je preživel s Hubbardom, Berner v resnici nedoločno govori kot o obdobju proučevanja preteklih življenj. Berner scientologiji predvsem zameri pretirano poudarjanje težnje po moči in popolno odsotnost ljubezni do ljudi. Poleg tega ga moti, da posameznik nima možnosti individualnega razvoja. V teku časa scientologi izgubljajo individualne poteze in so si vedno bolj podobni med seboj. Ponavljajo izključno Hubbardove besede, navajajo njegove primere, vsako oddaljevanje od tistega, kar je napisal Hubbard, pa velja za odklon. V scientologiji ima človek toliko višjo ceno, kolikor bolj dobesedno navaja Hubbardove besede. Izražanje lastnega mišljenja je v scientologiji zločin, vsak poskus razvoja metodologije pa imenujejo “črna dianetika”. Posameznika, ki se je spozabil na takšen način, izobčijo. Izhodišče abilitizma je bilo Bernerjevo prepričanje, ki si ga je oblikoval z uporabo mnogih sistemov duševnega razvoja da je bistvo človeškosti ljubezen in potreba po komuniciranju z drugimi človeškimi bitji. Vse človeške sposobnosti se razvijajo v stikih in odnosih z drugimi ljudmi, z različnimi oblikami besedne in nebesedne komunikacije. Pri tem je besedna komunikacija znatno pomembnejša. V abilitizmu delo poteka v obliki diad, pri čemer si dva človeka sedita nasproti in drug drugemu izmenično postavljata vprašanja o različnih vidikih njunega odnosa ter skušata iz sebe iztisniti odgovore na ta vprašanja. Berner je kombiniral diadno tehniko z različnimi metodami duhovnega razvoja, posebno z raznimi oblikami meditacije, bioenergetike, joge in zena. Idejo za intenziv razsvetljenja je dobil v trenutku navdiha in kasneje je lahko prvotni ideji – kljub dolgoletnim naporom, da bi jo izpopolnil – le malo dodal. Rojstvo te čudovite metode je opisal z naslednjimi besedami: “Nekega popoldneva sem se znašel v kalifornijskem hribovju Santa Cruz. Štiri ali pet ur nisem imel nobenega dela, kar je zame zelo nenavadno. To popoldne je bilo zame prvi počitek po dolgih letih. Ker nisem imel kaj drugega početi, mi je pogled taval po krošnjah okoliškega drevja. Naenkrat se mi je v zavesti pojavila celotna struktura intenziva razsvetljenja kot odgovor na vprašanje, ki me je mučilo v zvezi z mojimi učiteljskimi izkušnjami. Vrsto let sem namreč poučeval načela in tehnike duhovnega razvoja, pri čemer sem opazil nekaj pomembnega: ljudje, ki so počasi napredovali, niso vedeli, kdo so, tisti, ki so to vedeli, pa so napredovali zelo hitro. Duhovni razvoj posameznikov, ki so bili prepričani, da so oni telo ali osebnost, je bil izjemno težaven… Ko na kakšnem tečaju stopim pred skupino ljudi, imajo trije ali štirje odstotki posameznikov določen občutek o tem, kdo so. Ostali so zmedeni. Zato sem jim skušal vedno razložiti, kdo so. Ko sem končal s pojasnjevanjem, je morda to uspelo doumeti še dodatnemu enemu odstotku. Tedaj sem jim skušal še popolneje razložiti, vendar to ni imelo učinka…” “Tako sem tistega pomladanskega popoldneva v hribih razmišljal o tem problemu, ko me je naenkrat prešinila ideja: zakaj ne bi zastavil pradavnega vprašanja “Kdo sem jaz?”, starega najmanj sedem tisočletij in ga združil s komunikacijskimi tehnikami, ki sem jih obvladal? O tem nisem dolgo razmišljal. Pravzaprav sem se spraševal, kako naj pomagam ljudem pospešiti proces samorazvoja. Že dolgo sem poznal zazen in jogijske meditativne tehnike. Ker pa sem vedel, koliko časa je potrebnega zanje, mi je jemala pogum misel, da bi morali ljudje porabiti vrsto let, da bi z njihovo pomočjo spoznali, kdo so, in šele potem pričeti z urjenjem duhovnih tehnik, ki prinašajo rezultate. In tako se je iz te potrebe rodilo odkritje. Resnično ne vem, iz katerega vira je prišlo. Zgodilo se je v trenutku, to ni bil proces miselnega reševanja problema. Preprosto sem si zastavil vprašanje in odgovor je bil na dlani.” Takoj zatem je Berner obvestil peščico svojih učencev in znancev, da bo priredil intenziv razsvetljenja. Na vprašanje “Kako bo to izgledalo?” je odgovoril: “Boste videli. Skušali bomo odkriti, kdo dejansko smo in šlo bo zares!” Na samotnem kraju v puščavskem predelu južne Kalifornije je Berner postavil nekakšno nadstrešnico iz desk in šotorskega platna, ki naj bi varovala udeležence pred premočnim soncem. V žepu je imel samo trideset dolarjev in njegova žena je za ta denar kupila hrano v bližnjem mestu. Vest o intenzivu se je razširila. Na dogovorjeni dan se je zbralo šestindvajset udeležencev. Vsak je prispeval skromen znesek, tako da je lahko Bernerjeva žena kupila hrano za drugi in tretji dan intenziva. Vstali so zgodaj zjutraj in Berner je spregovoril: “Tu smo se torej zbrali. Pa pričnimo z intenzivom.” Vse, kar je imel v tistem trenutku v glavi, je bil intuitivni preblisk o tem, kakšen naj bi bil intenziv. Svojo oceno, da bo potrebnih pet do deset intenzivov, da bo prvi posameznik doživel razsvetljenje, je imel Berner za optimistično. Nič manj kot udeleženci intenziva je bil osupel, ko je v treh dneh doživela razsvetljenje tretjina udeležencev. Berner pravi, da si še danes ne more kaj, da se ne bi čudil, ko razmišlja o tem. Ob zaključku intenziva je vladalo veliko navdušenje in tako je Berner po treh mesecih priredil naslednjega. Po tistem je s pomočjo najbližjih sodelavcev posvetil ves svoj čas tej metodi. Vsako leto je priredil približno deset intenzivov. Nekateri so trajali pet dni, nekateri sedem, nekateri štirinajst, večina pa je bila tridnevnih. Ves ta čas je skušal izpopolniti intenziv, snoval je izboljšave, na različne načine spreminjal strukturo, vse dokler ni našel oblike, ki daje najboljše rezultate, to pa po njegovih besedah pomeni samo eno – možnost, da čim večje število udeležencev intenziva neposredno doživi resnico in da je ta izkušnja čim globlja. Berner je vsega skupaj priredil devetindevetdeset intenzivov razsvetljenja, potem pa se je umaknil v svojo sobo za meditacijo. Vodenje intenzivov je za vnaprej prepustil najbližjim sodelavcem, ki so dozoreli ob njem. Zanimivo je, da se je končna različica intenziva, po številnih poskusih spreminjanja, zelo malo razlikovala od prvotne in da je odstotek udeležencev, ki so doživeli neposredno izkušnjo resnice, ostal približno enak. Berner je v mestecu St. Helen, severno od San Francisca, osnoval svoj ašram z imenom Anubhava ali Diadna šola razsvetljenja. V ašramu so enkrat mesečno potekali tridnevni intenzivi, štirikrat letno pa štirinajstdnevni. Občasno so prirejali tudi treninge za bodoče Mojstre intenziva. Berner se je leta 1984 z najbližjimi sodelavci preselil v južno Avstralijo, kjer je v Mount Barkerju osnoval ašram, podoben kalifornijskemu. Do sedaj (pisano leta 1985) se je udeležilo intenziva razsvetljenja približno petintrideset tisoč ljudi. Jeff Love, eden od udeležencev drugega Bernerjevega intenziva, je ponesel intenziv razsvetljenja v Evropo, kjer je ta metoda brez vsakršne reklame, zgolj z ustnim izročilom – postala zelo znana. 29. novembra leta 1980 sem vodil prvi intenziv v Jugoslaviji. Od tedaj sem v dvajsetih letih priredil več kot sto trideset intenzivov. Vzgojil in izuril sem številne uspešne mojstre. V teku časa sem vnesel v intenziv razsvetljenja številne spremembe. Nekatere med njimi so bile bistvene, kar je pripeljalo do nastanka popolnoma nove, daleč popolnejše in hitrejše metode, Intenziva Gnoze. MOJA POT DO CHARLESA BERNERJA Za intenziv razsvetljenja sem izvedel leta 1976 med bivanjem v Londonu. Tedaj sem bil nekaj mesecev na scientološkem oditiranju. Intenziv me je intuitivno pritegnil, želel sem se ga udeležiti, vendar mi je to preprečeval dogovor s scientologi. Ti v času oditiranja prepovedujejo vsako drugo duhovno dejavnost ali trening, kar utemeljujejo s pojasnilom, da želijo preprečiti tako imenovano mešanje tehnik. V resnici je v takšni zahtevi skrita sektaška težnja izolirati člane pred vsakim drugim vplivom. Vse razen scientološkega nauka Rona Hubbarda je zlo. Leto dni kasneje sem prebral knjigo Jeffa Lovea o kabali z naslovom Bogovi kvanta. Avtor je zadnje poglavje posvetil intenzivu razsvetljenja. Bilo je očitno, da je knjigo napisal poznavalec. Bila je plod izkušenj, ne teoretiziranja. Najbolj me je pritegnilo to, da je vrednotil intenziv razsvetljenja kot neprimerno boljši pristop v primerjavi z dolgoletnim ukvarjanjem s kabalo. Neposredno doživetje resnice, doseženo s koani “Kdo sem jaz” in “Kaj sem jaz” na intenzivu Charlesa Bernerja je popolnoma spremenilo njegovo življenje. Intenziv razsvetljenja je s tem v mojih očeh postal še privlačnejši. Všeč mi je bilo tudi, da je za intenziv potrebnega tako malo časa. Pritegnilo me je, da ljudje, ki vodijo intenziv, niso v nobenem pogledu ekskluzivni in pa odsotnost vsakršne reklame to sta drugače pogosta spremljevalca novo ustvarjenih metod duhovnega razvoja. Tedaj me je življenjsko dogajanje potegnilo drugam. Leta 1977 je moj Učitelj, ki je živel v Chicagu, navezal stik z menoj. Najin vedno tesnejši odnos je imel zame daljnosežne posledice. Spremljali so ga nenavadni pojavi, številni uvidi in spoznanja. Podobna doživetja so imeli ljudje v moji najbližji okolici. Najin odnos je dosegel vrhunec spomladi naslednjega leta, ko sem ga obiskal v Chicagu. Ob Učitelju sem preživel mesec dni. Podvržen sem bil napornemu treningu in številnim iniciacijam. V meni je bil nemir. Bivanje v Chicagu me je begalo. Po eni strani je bilo to uresničenje mladostnih sanj. Bil sem v domu resničnega poznavalca hermetizma. Njegovo stanovanje je bilo obenem knjižnica redkih rokopisov, galerija nadrealističnih hermetičnih slik, delavnica z nenavadnimi okultnimi instrumenti in alkimistični laboratorij. Na voljo so mi bili njegovi rokopisi, obsežna korespondenca, ki jo je v teku mnogih let vodil z znanimi hermetisti, in njegovi dnevniki. Pa vendar je vse to spremljala senca razočaranja, ki sem jo ves čas skrival, da ne bi užalil človeka, ki mi je nesebično pomagal. Ko sem kasneje, zrelejši in bolj umirjen, razmišljal o tem obdobju, sem spoznal, da je bil povod za razočaranje v meni. Gojil sem nerealna pričakovanja. Ne glede na ceno sem hotel s koncentriranim nadčloveškim naporom rešiti vse svoje probleme, vse stvari postaviti na svoje mesto, harmonizirati svoje odnose, vse dokončno razjasniti. To pa je bilo nemogoče, saj stvari niso takšne, kot bi mi želeli, da bi bile, temveč so takšne, kot so. Naj človek še tako napreduje na Poti duhovnega iskanja, vedno se nahaja na samem začetku. Za spoznanje te preproste resnice je potrebna duhovna zrelost, ki je tedaj vsekakor nisem premogel. Ne želim podrobno opisovati svojih doživetij v Chicagu, saj niso v neposredni zvezi s temo te knjige. Med nekim pogovorom mi je Učitelj dejal, da so “iniciacije” kot duhovna semena, posejana v nezavedno – potrebnega je nekaj časa, da bi obrodile sadove. Ob isti priložnosti je vnaprej videl, da bom v bližnji prihodnosti prišel do učinkovite metode za skupinsko delo z učenci, pri čemer ni natančno opredelil, ali bom metodo ustvaril sam ali jo bom prevzel. Po vrnitvi iz Chicaga je zame nastopilo zelo mučno obdobje. Preplavil me je občutek, da so bili vsi moji dolgoletni napori jalovi, da je to, do česar sem se do tedaj prikopal, ničvredno, in da nimam nobenega tehtnega cilja. Čutil sem, da sem zavozil svoje življenje, kot pravimo. Ničesar ni bilo, česar bi se veselil, ničesar, kar bi si bilo vredno želeti. Še več, nisem bil sposoben niti iskreno doživljati bridkosti. Večji del časa sem bil preprosto otopel, spremljal me je občutek nesmisla. Zdi se mi, da sem takrat doumel Camusovo misel, da je edini resnični filozofski problem ubiti se ali ne. Takšna obdobja se neogibno pojavljajo v življenju ustvarjalcev in ljudi, ki si prizadevajo za duhovni razvoj. Imenujejo se ustvarjalna kriza ali temna noč duše, pač glede na to, ali se kaže na področju ustvarjalnosti ali samorazvoja. Ker so težave le redko osamljeni obiskovalci, sem v tistem času zašel v mučne spore z ljudmi, ki so mi bili blizu, vendar so bili v podobnem stanju in so prav tako urejali življenjske račune. V teku življenja gre človek običajno skozi nekaj takšnih obdobij, vendar v mladosti ponavadi ne trajajo dolgo. Ene cilje nadomestijo drugi, srečaš nove ljudi in rodi se stremljenje k novim ciljem. Jaz sem tedaj krepko zakorakal v peto desetletje in najhuje je bilo to, da se nisem imel več česa nadejati in da ni bilo ničesar, k čemur bi stremel. Tedaj sem odpotoval v London na Erhardov seminarski trening (EST). To sem storil po inerciji, brez večjih pričakovanj, kot da opravljam svoje delo. EST je skupinska tehnika, pri kateri izurjen trener dela z veliko skupino ljudi (ponavadi z dvesto do dvesto petdesetimi udeleženci) v teku dveh vikendov, od jutra do poznega večera. Zasnovan je na načelih zena, skupinske komunikacije in mentalne dinamike. Na EST nekateri udeleženci dosežejo cilj treninga, drugi pa ne. V estovskem žargonu bi rekli: nekateri “dobijo”, nekateri “ne dobijo”. Cilj EST je razsvetljenje. Vendar, če to stanje zavesti opredelimo na edini pravilni način – kot neposredno doživetje resnice – potem EST ne privede do razsvetljenja, temveč do bolj ali manj globokih uvidov v lastno bitje, naravo življenja in medčloveške odnose. Mene je prešinilo spoznanje, da sem popolnoma odgovoren za svoje življenje, med drugim tudi za vsa svoja čustvena stanja, razočaranja in depresije. Najpomembnejše od vsega je bilo, da sem tam naletel na nevpadljiv oglas za intenziv razsvetljenja, ki naj bi se odvijal novembra 1979. V primerjavi z ostalimi tečaji je bila cena intenziva zelo ugodna. Mojster je bil Jeff Love. S skromnim upanjem in številnimi dvomi sem se prijavil na intenziv. Intenziv je potekal v stari zgradbi v ulici Taffnell Park. V bližini je bil ženski zapor, tako da je bila okolica mirna in nenavadno samotna. Okoliške zgradbe so bile nenaseljene, pripravljene za rušenje. Ko sem stopal po prazni ulici, sem pred seboj opazil moškega srednjih let z nahrbtnikom na ramah in spalno vrečo v rokah. Videl je, da sem podobno opremljen, zato me je vprašal “Ali greste na intenziv?” Povedal mi je, da je psihiater, Američan, da dela v Zahodni Nemčiji in da je bil udeleženec prvega intenziva razsvetljenja, ki ga je Berner priredil leta 1968. “Čakajo nas trije težki dnevi”, mi je rekel. “Sprašujem se, ali ne bi bilo bolje ta čas prijetno preživeti v Londonu.” V zgradbi, kjer naj bi potekal intenziv, se je zbrala skupina ljudi, ki so bili s spalnimi vrečami, nahrbtniki in oblečeni v trenirke bolj podobni planincem, kot iskalcem resnice. Sobe so bile temačne, brez pohištva. Spali smo na tleh, v vrečah. Ljudje so bili večinoma mladi, približno ena tretjina je bila žensk. Nekateri udeleženci so se poznali s prejšnjih intenzivov. Takoj sem bil razočaran. Udeleženci intenziva se niso po ničemer razlikovali od ljudi, ki so se zbirali na EST, Ariki, scientologiji in v drugih podobnih skupinah za duhovni razvoj. Prepričan sem bil, da vem, kako se bodo končali ti trije dnevi: bogatejši bom za nekaj uvidov, pridobil si bom nekaj izkušenj, zagotovo pa na tem kraju ne bom našel tistega, kar sem iskal vse življenje. Medtem ko sem razmišljal, ali naj ostanem ali grem, se je pojavil Jeff Love in nas povabil v največji prostor, kjer je imel uvodno predavanje in nam predstavil pravila obnašanja na intenzivu. Jeff je človek srednje rasti, vendar je bil videti visok, ker ima zelo močno postavo. Imel je nenavadno velike, goste brke in ukrivljen mesnat nos. Govoril je z globokim glasom, počasi in odmerjeno. Deloval je kot dobrodušnež, ki ima rad življenje in ljudi, manj pa kot Mojster, ki bo vodil skupino dvajsetih ljudi do razsvetljenja. Jeff nam je pošteno povedal, kakšni so naši izgledi za doživetje neposredne izkušnje resnice. Nekateri ljudje, ki so bili prvič na intenzivu, so bili presenečeni, ko nam je Jeff razkril, da ni nikakršnega zagotovila glede rezultata. Razsvetljenje lahko doživi večje ali manjše število udeležencev. Obstaja možnost, da ga doživijo vsi, in prav tako, da ga ne doživi nihče. Kot da bi začutil razočaranje nekaterih prisotnih, nas je takoj obvestil, da lahko kdor koli zapusti intenziv pred začetkom in dobi svoj denar takoj nazaj. Če kdo zapusti intenziv kasneje, ne dobi povrnjenega denarja. Jeff je govoril umirjeno. Ni zahteval od nas, naj verjamemo v kar koli novega, niti, naj odvržemo svoja stara prepričanja in stališča. Zahteval je, da upoštevamo pravila obnašanja, ki so bila logična glede na položaj, v katerem se je nahajala naša dvajseterica in glede na cilj, ki smo ga želeli doseči v treh dneh. Ko je na koncu vsak med nami izbral koan (vprašanje), s katerim bo delal, nam je voščil lahko noč in svetoval, naj zaspimo s svojim vprašanjem v mislih. Zgodaj zjutraj, v mraku, smo pričeli z delom. Pri vsaki od vaj, ki so trajale štirideset minut, smo imeli novega partnerja. Sedeli smo na tleh ali na stolih, eden nasproti drugemu, izrekli koan partnerju in, ko smo bili na vrsti, skušali priti do odgovora. Že po zajtrku, mnogo pred poldnevom, mi je bilo vsega dovolj. Imel sem hude bolečine v hrbtu in, prvič po več letih, močan glavobol. Drugi udeleženci so se počutili podobno. Vaje so se vrstile, čas je počasi mineval. Postal sem kritičen do okolice, drugih udeležencev in Mojstra. Zdelo se mi je, da večina udeležencev ni prišla, da bi spoznala odgovor na sokratovsko vprašanje “Kdo sem jaz?”, temveč je prišla na spoved. Prvi dan me je intenziv spominjal na nekakšno divjo, skupinsko psihoanalizo. Ko so ljudje premagali svoje obrambe, so govorili o nesrečnem otroštvu, o starših, ki so jih vzgajali brez ljubezni, o drobnih psihopatijah. Jeff mi je deloval kot brkat domišljavec, ki pobira denar lahkovernim tepcem, med katere sem zašel. V nekem trenutku, ko sem začutil, da lahko v danem položaju dobro uporabim Voltairovo cinično opazko o nastanku religije, sem glasno rekel: “Takšne stvari, kot je ta veličastni intenziv razsvetljenja, so se pojavile, ko je prevarant prvič srečal lahkoverneža!” Vsi so se zasmejali – razen Jeffa, ki je sedel na fotelju s spokojnim izrazom na obrazu. Nekateri udeleženci so sprejeli igro izzivanja in nekaj časa je bilo mogoče marsikaj slišati o Jeffovem spolnem življenju, o njegovem zakonu, očetu in materi. Potem smo nadaljevali z delom, ki je bilo podobno premetavanju po lepljivem blatu. Zgodaj popoldne sem si priznal, da moj cilj ni več razsvetljenje, temveč, da zdržim do konca tretjega dne. Iz glasnih pripomb ostalih sem razbral, da v tem pogledu nisem izjema. Če je vegetarijanska hrana dobro pripravljena, je zelo slastna. Tam je bila omlednega okusa in dobivali smo jo v majhnih količinah, tako da smo bili ves čas lačni. Kljub temu smo željno pričakovali obroke, saj smo si tedaj lahko odpočili od napornih vaj. Proti večeru se je začel boj s spancem. Ves čas smo se trudili, da med meditacijo ne bi zaspali. V prvi polovici dneva smo omenjali lakoto in telesne bolečine, zvečer pa smo koprneli po snu. Nazadnje, pred polnočjo, poslednji zvok gonga. Oblečen se zavlečem v vrečo in takoj zaspim. Naslednje jutro nas Jeffov globok glas budi iz spanca ob istem času kot prvi dan. Samo petnajst minut časa imamo do prve vaje. Znova pričnemo, brezvoljni in lačni. Tedaj skozi komunikacijo izvemo, da je nek mladenič odnehal. To nas spomni na naša razmišljanja o begu, vendar začuda ne deluje na nas kot primer, ki bi mu sledili, temveč kot spodbuda, naj vztrajamo. Tega dne se prične boj s čustvenimi problemi. Ali naj neznanemu človeku, ki nas nepremično gleda, povemo za svoje strahove, za dejanja, ki smo se jih sramovali in so v nas vzbudila občutek krivde, za svoje majhne igre in velike laži. Mnogi jokajo. Nekateri ihtijo cele ure, pri drugih se jok izmenjuje s histeričnim smehom in gromkimi izjavami o spoznanih vzrokih dotedanjega trpljenja. Proti večeru doživljam močan napad strahu. Ne vem, kaj se dogaja z menoj. Prepričan sem, da se mi bo zmešalo, da mi psihični aparat razpada in da nikdar več ne bom normalen. Potem strah nenadoma izgine, kot bi z viharnega morja zaplul v zaliv. V sobi se dogaja nekaj čudnega. Globoko v noči smo že, a se nikomur ne spi. Voljni smo delati na takšen način. Moja koncentracija je izostrena, kot še nikoli. Tudi po dolgih letih vaje ni bila tako prodorna. Soba je nabita z energijo. Mnoge ljudi doživljam tako, kot da bi z njimi preživel celo življenje. Šele sedaj čutim, da sem obvladal tehniko, ki je sama po sebi zelo preprosta, vendar jo je tako težko udejaniti. Bistvo tehnike je neposredno doživeti sebe. Dan ali dva je potrebno nenehno delati, da bi človek doumel, kaj te besede pomenijo. Misel na to, da bi zapustil intenziv, je že zdavnaj izginila. Sedaj bi hotel ostati tukaj dolgo, dolgo. Nikoli nisem bolje izkoriščal svojega časa. Imam številne uvide in nekaj šibkih čustvenih praznenj, po katerih se počutim lažje in sem poln poleta. Nastajajo nenavadni pojavi. Videti je, kot da so se mi v glavi pomešali trakovi nekaj fantastičnih filmov, ki se istočasno prikazujejo na ekranu zavesti. Čutim, da sem v vesolju, v neskončnih prostranstvih mežikajo zvezde. Vidim čudne prizore, neznane planete, nenavadna mesta, fantastična bitja… pri tem sem umirjen in kritičen, prepoznavam glasove ostalih udeležencev, povsem jasno čutim, kaj doživljajo. Nekateri še naprej pripovedujejo spomine iz otroštva, drugi jokajo, tretji se smejejo ali molčijo, zatopljeni v svetove svojih doživetij. Pojavljajo se mi mnogi simboli: krogi, štirikotniki, trikotniki, simboli znani iz alkimije in kabale. Nekateri so nespremenljivi in dolgo obstanejo v zavesti, drugim se stalno spreminjata barva in oblika ali pa ostajajo nespremenjeni, vendar se mi odkriva njihov drugi pomen. Prihajajo obdobja, ko dolgo časa ne izvajam tehnike, temveč uročen spremljam čudno dogajanje v svoji zavesti. Kratki premori za počitek in prehranjevanje, po katerih sem prvi dan hrepenel, so mi sedaj predolgi in nepotrebni. Želel bi še globlje prodreti v te nenavadne svetove. Poslednji gong tega večera v meni vzbudi nezadovoljstvo. Zlezem v vrečo v želji, da bi nadaljeval z meditacijo, vendar so vtisi v odsotnosti partnerja in vprašanj, ki jih zastavlja, bledi in megleni. Tretje jutro predstavlja začetek nove krize. Čutim, da je vse nesmiselno, da se na tak način človek lahko osvobodi zavor, da pa ne more doživeti nekakšnega razsvetljenja. Pojavlja se mi mnogo kritičnih misli. Povsem jasno uvidim – in to povem tudi partnerici – da je v osnovi vsega, kar se tu dogaja, zabloda, ki sem jo pravkar spregledal. Ali bi jogiji in privrženci zena dolga leta vsak dan posvečali napornim meditacijam, če bi bilo mogoče doseči razsvetljenje v treh dneh? To je čisto podobno Američanom: instant hrana, instant kava, instant razsvetljenje. Tedaj pričnem opažati nenavaden pojav dvojne narave časa. Stanja zavesti se izmenjujejo z veliko hitrostjo. V vsakdanjem življenju čustvena stanja trajajo dlje časa. Ponavadi smo dobro razpoloženi nekaj ur ali cel dan. Na intenzivu se vse pospeši. Dobra volja traja nekaj minut, nato jo zamenja depresija, prav kmalu pa se pojavi ravnodušnost. In tako gre ves čas, z vse hitrejšimi menjavami duševnih stanj. Na trenutke sem se počutil izvrstno. Ko pa sem odprl usta, da bi to povedal partnerju, se je občutek kameleonsko prelevil v razočaranje. Medtem ko sem preudarjal, kaj od tega naj rečem partnerju, me je preplavil občutek popolne ravnodušnosti, ki ga je spremljalo spoznanje, da ni nobene razlike, če se počutim dobro ali slabo. Istočasno sem izredno močno čutil, da je vse upočasnjeno, tako da sem lahko spremljal razvijanje doživetij v zavesti kot na počasnem posnetku ali pod povečevalnim steklom. Stvari in doživetja so postajala jasna kot na dlani. Obstajala je očitna povezava med vzrokom in posledico, vsiljevala se mi je zavest o odgovornosti za vsako moje dejanje in vsako misel. Hkrati s tem so mi ljudje v prostoru postajali vedno bližji. Tisti, ki sem jih spočetka doživljal kot banalne, neizobražene in dolgočasne, so sedaj izžarevali skoraj otipljivo ljubezen. Neobriti obrazi moških in bledi, otečeni, nenaličeni obrazi žensk, uokvirjeni z neurejenimi lasmi, so bili naravni in lepi. Čutil sem tudi, da mi je blizu Mojster, hkrati pa sem z njim sočustvoval. Z nelagodjem in strahom v srcu sem se spraševal, kako se bo počutil ob zaključku intenziva, če nihče od udeležencev ne bo doživel razsvetljenja. To je postajalo vedno bolj verjetno, saj sta do konca ostali samo dve vaji. Ljudje so postali histerični in obupani. Imel sem občutek, da se lahko energija, ki se je nakopičila v prostoru, vsak čas sprosti in udari kot strela. Tedaj je nek tridesetletni Anglež pričel jokati. Kot partner mi je bil zelo ljub in njegov jok me je vznemiril bolj kot vse, kar se je do tedaj dogajalo. Jokal je neutešljivo, obupano, kot zvezana žival. Ena od žensk ga je gledala s solznimi očmi. V nekem trenutku se je prijela za trebuh in pričela bruhati. Povsem nenadno se je Angležev jok prelevil v agresivno kričanje. “Vsi crknite! Vsi crknite!”, je vpil, pri čemer ni mislil samo nas, temveč ves svet. Besede niso bile tako pretresljive kot sila, ki je izhajala iz njegovega telesa – bilo je, kot bi mu trgala drobovje. To so bili smrtni kriki, s katerimi se oglaša ego v trenutku svojega razpada, ko se pravo človekovo bitje začne prebijati iz teme, v katero je bilo potisnjeno. Klečal je na tleh, s pestmi je tolkel po podu. V nekem trenutku je, kot bi ga strela, zastal in obnemel. Potem se mu je izvilo: “O, Bog! Saj to sem jaz!” Vsi smo začutili olajšanje. Nekateri so se pričeli histerično smejati. Nekateri so zaihteli. Takšen preobrat me je presenetil. Bil sem zmeden, ker so me čustva tako močno preplavila. Temu človeku se je pred mojimi očmi spremenil telesni videz. Po tistem sem bil priča še mnogim zunanjim spremembam, ki spremljajo razsvetljenje, vendar mi je to prvo doživetje ostalo v trajnem spominu. Iz utrujenega človeka s posivelim, znojnim obrazom se je spremenil v bitje, ozarjeno z notranjo lepoto. Po trenutnem blisku neposrednega doživetja resnice je sedel na tleh, s hrbtom naslonjen na zid, z zaprtimi očmi in glavo, vrženo nazaj. To je bil prvi človek, ki je pred menoj doživel razsvetljenje. Tega sicer ni povedal, tudi nihče od prisotnih ni komentiral njegovega stanja. In vendar smo vsi vedeli, kaj se je zgodilo. Ta preobrazba me je spomnila na spremembo videza kresnice – na dnevni svetlobi neugledna žuželka rumenkastosive barve, v mraku pa zažari v prelepi zeleni svetlobi. Pričeli smo s predzadnjo vajo. Včasih zavidamo ljudem uspeh, ljubezen, s katero so obdani ali srečo. Toda ni hujše zavisti, kot je duhovna. Tedaj sem to občutil do skrajnosti. Ogromna moč tega čustva me je popolnoma preplavila. Razjedala me je ostra kislina, za katero ni bilo zdravila. Malce me je tolažilo, ko sem videl, da se še nekaj ljudi tako počuti. Slišal sem njihove besede, izražali so neolepšano, neublaženo zavist. Mladenič na moji desni, ki je govoril z močnim nemškim naglasom, je rekel svojemu partnerju: “Jaz sem otrok, zelen od zavisti”, in to so bile besede, ki so natančno odražale moje stanje. Pričel sem glasno, obupano ihteti. Besna zver je hotela ven iz mojega želodca. Nekakšna vročina mi je udarila v prsa, grlo, glavo. Pričela se je strahotna katarza. Telo se mi je treslo, iz penastih ust je prihajal neznan glas. Pred očmi sem videl prizore iz nekih premaknjenih svetov, ali, tako se mi je zdelo, iz drugih življenj, ki so bila na nek način povezana z mojim trenutnim trpljenjem. Težko bi rekel, kako dolgo je katarza trajala. Verjetno le nekaj minut. Bližal se je konec intenziva, surovo in neizprosno. Petminutna obdobja, ki jih je prekinjal udarec na gong, so se hitro vrstila eno za drugim. Potem konec. Ljudje padajo eden drugemu v objem, se smejejo, jokajo. Jaz sem nekaj časa sedel v kotu, stran od ljudi in splošnega veselja, z občutkom nesrečne zapuščenosti. Po intenzivu je bilo predvideno manjše praznovanje in Jeff Love me je skušal pregovoriti, naj ostanem. Odkimal sem. Nisem mogel gledati žarečih obrazov ljudi, ki so doživeli resnico. Ob njihovem brezskrbnem smehu se mi je nekaj trgalo v drobovju. Pobral sem svoje stvari in se poslovil od Jeffa. Od zadaj, iz teme, skozi okna stare hiše se je razlegal glasen smeh. Hotelska soba mi je delovala kot hladna votlina. Ko sem razmišljal o vzrokih svojega stanja, sem se spomnil, da si udeleženci intenziva včasih želijo umreti. V nekem trenutku človek želi umreti, da bi spoznal, kdo je. Tedaj ni bilo dileme – če bi bilo mogoče s smrtjo plačati odgovor na to vprašanje, bi to v trenutku brez razmišljanja sprejel. Misel na intenziv me naslednjih nekaj dni ni zapustila. Vprašanje “Kdo sem jaz” se mi je nenehno vračalo in tehnika, ki je bila na intenzivu tako težavna, se je sedaj odvijala sama od sebe. Nisem je mogel ustaviti. V zavest so mi prihajali obrazi udeležencev, njihove besede, oči razsvetljenih, prizori moje katarze. Ko smo leteli nad Avstrijo, sem odsotno opazoval zasnežene vrhove Alp. Naenkrat sem se zavedel svoje sproščenosti. Prej sem bil v zraku vedno napet, letenje mi je povzročalo težave. Pred in med letom sem običajno izgovarjal sugestije, se sproščal in podobno. Dobro znana napetost, ki se je pojavljala pri vstopu v letalo in me spremljala, dokler nisem začutil trdnih tal pod nogami, je sedaj nekako neopazno izginila. Jeff Love prireja intenzive v Evropi enkrat letno, ponavadi jeseni. Na naslednjo priložnost bi moral čakati leto dni. Predolgo, saj je bilo vprašanje “Kdo sem jaz” ves čas v meni. Do maja naslednjega leta sem zbiral denar in se nato odpravil v ašram Charlesa Bernerja v Kaliforniji. Ašram Kavajarohana je ležal tri kilometre od mesteca St. Helen, v hribih, sredi gozda. To je bil skladen spoj jogijskega ašrama in sodobnega načina življenja. Tam je bilo nekaj velikih prostorov, v katerih so bila tla pokrita s toplimi preprogami. V njih so potekali intenzivi, tečaji in satsangi. Tam je bila knjižnica z nekaj tisoč izbranimi knjigami, knjigarna, vegetarijanska kuhinja in velika skupna jedilnica. Ljudje, ki so živeli sami, so bivali v majhnih kolibah, zakonski pari z otroki pa so imeli na voljo nekoliko večje prostore. Ob vznožju hriba, sredi ašrama, je prihajal na plano močan izvir tople žveplaste vode, primerne za kopanje, nasproti je ležal velik plavalni bazen, ob katerem so bile kopalnice. V bližini je bilo košarkarsko igrišče. Dan po mojem prihodu se je začel intenziv. Mojstrica, ki si je nadela sanskrtsko ime Satjavati, je imela triindvajset let. Takoj mi je bila všeč. Morda je k temu prispevala informacija, da je bila njena babica doma iz okolice Zagreba. Že ob njenem uvodnem govoru zvečer prvega dne je bilo očitno, da je Satjavati Mojster, ki obvlada svoje delo, da ji bo uspelo, da nas bo popeljala preko skušnjav, kriz in trpljenja in da nam bo ustvarila pogoje za doživetje neposredne izkušnje resnice. Ostalo je bilo odvisno od vsakogar izmed nas. Prvo noč ponavadi nihče ne spi prav dosti. Ljudje ležijo budni, se premetavajo, kašljajo, hodijo v kopalnico, pijejo vodo, obžalujejo, da so prišli, v glavah nenehno rojijo misli. Večina ima tremo, mnogi doživljajo napade strahu. Prihaja do tako imenovanega kuhanja, ko čutiš praznino v želodcu, pleksus trepeta, dlani se znojijo in obliva te kurja polt. V meni so se začeli rojevati dvomi. Začutil sem, da sem utrujen od dvajseturnega leta in da imam moten biološki ritem spanja in budnosti. Z obžalovanjem sem se spomnil, da sem na letalu popil nekaj skodelic močne kave. Nekaj dni pred intenzivom se je potrebno vzdržati kave, kot tudi alkohola. Tedaj sem se tudi spomnil, da sem vzel neko zdravilo proti bolečinam, takšna zdravila pa lahko predstavljajo hudo motnjo za intenziv. Kako sem mogel biti tako nepozoren? Sedaj sem se kesal, vendar si nisem mogel več pomagati. Zgodaj zjutraj nam je Satjavati razložila tehniko meditacije in nam okrepila samozavest s trditvijo, da je mogoče v treh dneh doživeti neposredno izkušnjo resnice. Prav tako nam je predočila trpljenje in ovire, ki nas čakajo. Ko ima nekdo za seboj večje število intenzivov, je vsak poskus, da bi jih primerjal med seboj, docela odvisen od danega trenutka. Včasih imaš občutek, da so vsi intenzivi enaki, malo kasneje pa, da je vsak intenziv eno celo življenje, zgoščeno v tri dni, in po doživetjih povsem različen od ostalih. Tokrat sem izvajal tehniko od samega začetka, kot je prav, in se nisem oziral na zanimive zgodbe ostalih udeležencev. Odrekel sem se želji po tem, da bi bil duhovit, da bi napravil dober vtis, da bi se delal dobrega, da bi spremljal pojave. Imel sem občutek, da delujem neumno, ko cele ure ponavljam iste vsebine, medtem ko ljudje okrog mene doživljajo psihološke uvide in vsevprek letijo ojdipovi kompleksi, projekcije in duhovite opazke. Zelo hitro sem zapadel v krizo, vendar sem jo sprejel kot sestavni del intenziva. Toda popoldne drugega dne sem bil prepričan, da sem s tem, ko sem prišel na intenziv, storil napako. V meni ni bilo niti trohice vere, da lahko dosežem stanje, zaradi katerega sem toliko pretrpel. Med enim od odmorov sem stopil k pomočniku, ki mi je bil od začetka simpatičen, in se mu zaupal. Omenil sem naporno potovanje, dve neprespani noči, zdravila in popito kavo. Rekel sem mu, da ne pričakujem, da bi me tolažil, vendar vem, da ne bom mogel doživeti resnice in da sem zaradi tega hudo nesrečen. Prisluhnil mi je in dejal: “Samo nadaljuj”. Po končanem intenzivu mi je priznal, da je pomislil: “Ne, tokrat mu res ne bo uspelo”, in da je ta misel tudi njega navdala z bolečino. Drugi dan intenziva, pred večerjo, sem delal s partnerico, ki sem jo vzljubil že pri prvi vaji. Bil sem popolnoma osredotočen nanjo. Vsako njeno misel, vsako besedo in vsak najmanjši trepet sem čutil kot del sebe. V nekem trenutku mi je rekla, da trpi, ker ni dala dovolj ljubezni ljudem okoli sebe. Tedaj se je v meni nekaj pretrgalo in na dan so privrela močna čustva. V telesu sem začutil neizrekljivo slabost in zajokal sem. Oglasil se je gong. Čas je bil za večerjo. Vsi so odšli ven in s skodelami v rokah posedli po travi. Samo jaz sem obsedel na stolu, ves nesrečen in obupan. Zalil me je nov val brezupa in žalosti, od katere se mi je trgalo srce. V tistem trenutku sem se z delčkom zavesti spomil, da se moram držati tehnike v vsakršnem stanju. Napel sem se, da bi neposredno doživel sebe in – resnica je bila tu. Doživel sem resnico o sebi, to, kar sem od vedno bil. Vse moje življenje se je spremenilo. ANGEL IN DEMON Angel in demon sta v iskanju svojega pravega Jaza prišla k velikemu modrecu, da bi ju poučil o tem. Ob njem sta preživela vrsto let. Nazadnje jima je dejal: “Vidva sama sta Jaz, ki sta ga iskala.” Oba sta najprej pomislila, da je Jaz fizično telo. Demon se je zadovoljen vrnil k svojim in jim rekel: “Naučil sem se vse, česar se je dalo naučiti. Jejte, pijte in se veselite! Vi ste Jaz. Ničesar drugega ni.” Demon je bil po naravi neveden, zato se je zadovoljil z idejo, da je telo Jaz in da ga je zato treba zadovoljevati. Angel je bil bolj dojemljiv. Tudi on je sprva mislil: “Jaz, to telo, sem pravi Jaz. Naj bo telo zdravo in močno, odeval ga bom v lepa oblačila in mu nudil vse vrste užitkov.” Toda kmalu je dojel, da učitelj ni mislil tega, saj se telo postara in umre. Zato se je vrnil k modrecu in mu dejal: “Učitelj, ali si hotel reči, da je to telo Jaz? Če je tako, si v zmoti, saj vidim, da telesa umirajo, Jaz pa je večen.” Modrec mu je odvrnil: “Sam odkrij. Ti si To”. Tedaj je Angel pomislil, da je življenjska energija Jaz. Vendar je kmalu sprevidel, da življenjska energija raste z uživanjem hrane, med gladovanjem pa upada. Vrnil se je k modrecu in ga vprašal: “Ali si menil, da je življenjska energija Jaz?” Modrec mu je odgovoril tako kot prejšnjič: “Sam odkrij. Ti si To”. Angel se je vrnil domov. Ves čas je razmišljal o pomenu teh besed in na koncu sklenil, da je učitelj namignil, da je um Jaz. Ampak kmalu se je prepričal, da se njegov um nenehno preoblikuje; misli so se stalno pojavljale in spreminjale – zdaj so bile dobre, zdaj zle. Jaz pa je večen in nespremenljiv. Še enkrat se je vrnil k modrecu in mu rekel: “Učitelj, prepričan sem, da tudi moj um ni Jaz! Ali si to mislil?” Modrec mu je odgovoril: “Ne. Ti si to! Sam moraš priti do tega.” Angel se je malodušno odpravil proti domu. Med potjo je v nekem trenutku doživel pravi Jaz, izven telesa, misli in občutkov, nerojen in neumrljiv, ki ga meč ne prebode in ogenj ne sežge, brez začetka in brez konca; neopisljivo, vsevedno in vseprisotno bitje niti telo, niti duh, niti zavest, temveč tisto, kar je za vsem tem. Končno je bil popolnoma pomirjen in zadovoljen. Nesrečni demon pa zaradi svoje navezanosti na telo ni našel resnice. STRUKTURA INTENZIVA RAZSVETLJENJA To poglavje je, razen manjših sprememb, takšno kot v knjigi “Intenziv razsvetljenja”, ker želim, da si bralec ustvari jasno predstavo o nekdanjem intenzivu. Sedaj, na Intenzivu Gnoze, vse poteka bistveno drugače. V uvodnem poglavju sem omenil, da je Charles Berner odkril intenziv razsvetljenja v trenutku navdiha. Takoj po tistem, ko je prvič preizkusil svoje odkritje, je skušal izpopolniti njegovo strukturo. Spreminjal je vse pomembne dejavnike: trajanje komunikacijskih vaj in odmorov, vrsto delovne meditacije, pristop k individualni meditaciji in sprehodu, količino in vrsto hrane in vitaminov, ki so jih dobivali udeleženci itd. Ni bilo niti enega elementa, pomembnega za učinkovitost intenziva, s katerim ni eksperimentiral v želji, da bi ga optimaliziral. To je počel pri naslednjih petintridesetih intenzivih v časovnem obdobju več kot treh let. Tedaj je končno našel obliko intenziva, ki je dajala najboljše rezultate. Struktura, ki je bila plod tako izčrpnega eksperimentiranja, je bila na njegovo presenečenje skorajda enaka strukturi prvega intenziva. Naslednje, nič manjše presenečenje, ga je čakalo ob koncu izpopolnjevanja tehnike intenziva. V končni obliki je bila enaka tehniki, ki jo je na začetku uporabil intuitivno. Ko je razmišljal o svojih izkušnjah in je iskal skupne točke z drugimi sistemi duhovnega razvoja, so se Bernerju postopno razjasnili mnogi odnosi in mehanizmi, ki jih je spontano uporabil. Nekateri, ne prav številni Mojstri, so sčasoma vnesli spremembe v shemo intenziva na podlagi svojih izkušenj. Vendar morajo tudi za najmanjšo spremembo obstajati tehtni razlogi. Intenziv ima namreč povsem določeno strukturo, ki daje predvidljive rezultate. Sprememba strukture intenziva običajno poslabša rezultate. Namen natančno določene oblike intenziva je v obdobju treh dni v največji možni meri usmeriti pozornost udeleženca na uporabo tehnike. Na podlagi vestno opravljenih poskusov je lahko Berner prišel do naslednjega sklepa: “Če ne nadzorujete prostora in časa, ni nič pod vašim nadzorom. Če pa celoti nadzorujete prostor in čas, tedaj nadzorujete vedenje udeležencev. Z nadzorom nad njihovim vedenjem nadzorujete tudi njihovo pozornost. Ko pa nadzorujete pozornost udeležencev in jo usmerjate k tehniki, lahko doživijo razsvetljenje.” Večina Mojstrov v ZDA, Zahodni Evropi in Avstraliji pričenja intenziv ob šestih zjutraj in zaključuje delovni dan nekaj pred polnočjo. Razlog za takšen urnik je v dejstvu, da večina zahodnjakov običajno vstaja iz postelje okrog osme ure, ker pričnejo z delom ob devetih. Ustaljen način življenja ustvarja močne navade, v utečenih tirnicah vsakdana pa je težko doseči neposredno izkušnjo resnice. Nujno je razbiti ustaljen način življenja, to pa med drugim dosežemo s premikom biopsihološke ure za dve uri nazaj. Iz enakega razloga se pri nas delovni dan na intenzivu ponavadi začne ob štirih zjutraj (saj večina ljudi ponavadi vstaja okrog šestih, ker pričnejo z delom ob sedmih). Zadnji dan se intenziv konča nekako tri ure prej (pri nas okoli sedmih zvečer), tako da lahko gredo udeleženci, ki ne nameravajo še enkrat prenočiti, v ponedeljek zjutraj na delo. Osemnajst ur osredotočanja dnevno na en sam cilj predstavlja za udeleženca izjemen napor, vendar obstajajo tehtni razlogi za tolikšno intenzivnost. V prvi vrsti jo narekuje sodobni način življenja. Večina ljudi lahko poleg proste sobote in nedelje nameni intenzivu samo še en dan, ne da bi trpele poklicne ali družinske obveznosti. Ker so na voljo samo trije dnevi, je potrebno za dosego cilja kar najbolje izkoristiti čas. Drugi razlog je še pomembnejši. Da bi doživeli neposredno izkušnjo resnice, je nujno premagati psihične prepreke oziroma obrambne sisteme ega in omogočiti udeležencem, da se osvobodijo lažnih identifikacij. Podobne spremembe so cilj tudi nekaterih drugih sistemov duhovnega razvoja, vendar pri večini teh sistemov obstaja nevarnost tako imenovanega pranja možganov. Ko so odpravljene lažne identifikacije in psihične obrambe, postane človeško bitje dovzetno za vsakršne vplive. Z etičnega stališča je intenziv razsvetljenja primernejši od ostalih sodobnih metod, saj ni niti najmanjše možnosti, da bi kdo usmerjal udeležence. Mojster ne govori udeležencem kdo in kaj so, ne govori jim, kaj je življenje in kaj je drugo človeško bitje. Tega ne počno niti asistenti, pa tudi ostali udeleženci ne. Še več, to je nastrože prepovedano. Mojster usmerja vsakega posameznika k uporabi tehnike, vendar udeleženci sami pridejo do svojih izkušenj, jih z besedami prenesejo partnerjem, potem pa se vrnejo v običajno življenje. Tretji razlog za to, da intenziv traja tri dni, je usklajevanje strukture intenziva s psihoenergetskim ciklusom človeškega bitja. Pri duhovnem treningu, kot tudi pri ostalih dejavnostih, je moč opaziti ritmično menjavanje energetskih vzponov in padcev. Enako velja za odstotek udeležencev, ki doživijo razsvetljenje. Največ jih neposredno doživi resnico ob koncu tretjega dne. Tedaj doživljajo tudi najmočnejše sproščanje energije, so zelo spontani in izjemno čustveno odprti. Ob koncu intenziva je večina neizkušenih udeležencev prepričanih, da bi podaljšanje intenziva za en dan povzročilo nadaljnji razvoj teh procesov in da bi vsi doživeli neposredno izkušnjo resnice. V praksi je drugače. Če intenziv traja več kot tri dni, se zmanjša njegova uspešnost in energija upade. Četrti dan se udeleženci povečini počutijo kot baloni, iz katerih je ušel zrak. Po dolgotrajnem poizkušanju je Berner ugotovil, da je optimalno trajanje intenziva tri ali štirinajst dni. Izkušnje drugih Mojstrov so potrdile njegova odkritja. Med proučevanjem podobnih metod duhovnega treninga, katerih cilj je razširjenje zavesti, sem opazil, da sta pri elevzinskih misterijih obstajali dve ravni, ki sta po trajanju podobni trajanju intenziva. Mali misteriji so trajali tri dni, veliki misteriji pa enajst. Ob tem moram poudariti, da se na dolgih intenzivih odločilna sprememba v človeku odvija okoli enajstega dne. Ta preobrazba osebnosti je korenita, po njej je človeško bitje za vedno spremenjeno. Mojstri starogrških misterijev so zelo verjetno poznali časovno pogojenost človeškega telesa in duševnosti. Prav mogoče je, da obstajajo optimalna časovna obdobja za doseganje kakšnih drugih ciljev, ki niso tri ali štirinajstdnevna. V četrtek zvečer, okoli osme ali devete ure, ko se vsi udeleženci zberejo in namestijo, ima Mojster uvodno predavanje, se spozna z udeleženci in jim predstavi način dela ter pravila obnašanja. Tudi udeleženci se spoznajo med seboj, saj so ponavadi iz različnih krajev, in izmenjujejo izkušnje. Namen spoznavanja je, da se udeleženci čimbolj sprostijo. Večina je napetih, nekatere je močno strah, drugi čutijo blag nemir. Včasih so začetniki samo radovedni, nemir pa se pojavlja pri bolj izkušenih udeležencih. Ta stanja so znana kot “kuhanje”. Naslednje jutro Mojster ali asistenti zbudijo udeležence. Po petnajstih minutah, namenjenih oblačenju in higieni, Mojster prične s predavanjem o naslednjih temah: Kaj je in kaj ni razsvetljenje. Podrobno pojasni tehniko intenziva. Na kratko opiše zapreke, na katere bodo udeleženci naleteli pred razsvetljenjem. Odgovarja na vprašanja udeležencev in razčiščuje nejasnosti. Prvi dan je najnapornejši. Udeleženci se, ob tem ko se skušajo naučiti tehnike, spopadajo z bolečimi in neprijetnimi telesnimi pojavi. Delo poteka v parih. Za vsako komunikacijsko vajo si udeleženec izbere novega partnerja. Ena komunikacijska vaja traja štirideset minut, sestavljena pa je iz osmih petminutnih enot. V času vsake od teh petminutnih enot je en udeleženec pasiven partner, drugi pa aktiven. Izkušnje (tudi z drugimi sistemi meditacijskega dela) kažejo, da je čas štiridesetih minut optimalen. Ob izvajanju dolgotrajnih individualnih meditacij, ki lahko trajajo več ur, so opazili, da se izmenično menjavajo ciklusi globlje in plitvejše meditacije. Če je meditant dovolj osredotočen, bo hitro vstopil v stanje globoke meditacije, po približno štiridesetih minutah pa bo spontano izšel iz tega stanja. Nekaj časa bo meditacija plitvejša, pa naj se še tako trudi, potem pa ponovno nastopi obdobje globoke meditacije. Takšna obdobja se menjavajo, vse dokler se ne izčrpa osrednji živčni sistem, potem pa je nujno potreben spanec. Prvi dan, že po dveh ali treh štiridesetminutnih komunikacijskih vajah, udeleženci naletijo na telesne zapreke. Povečini imajo otrple ude, bolečine v hrbtu in čutijo nenavadno hudo lakoto. Z minevanjem časa prihaja ponovno na površje vedno več kroničnih motenj, pogosto v zelo neprijetni obliki. Če je imel udeleženec kdaj v življenju glavobol, ga bo sedaj bolela glava. Mnogim je slabo in jim gre na bruhanje. Nekateri se odzovejo z drisko ali zaprtjem. Večini udeležencev, tudi tistim s psihološkim znanjem, med svojim prvim intenzivom ne uspe povezati teh odzivov s položajem, v katerem se nahajajo, temveč se zatekajo k vsem mogočim razumskim razlagam: migreno imajo, ker so ponoči slabo spali, na bruhanje jim gre, ker so si pokvarili želodec, zaprtje ali driska sta posledica hrane, na kakršno niso navajeni ipd. Mojster opozori na zapreke – telesne, čustvene in umske – že v uvodnem predavanju, vendar udeležence od sredine prvega dne dalje stalno spominja nanje, saj se med odvijanjem intenziva zapreke spreminjajo, se drugače izražajo in jih je teže prepoznati, ker so bolj prefinjene. Pri vseh metodah širjenja zavesti se pojavljajo zapreke. Tudi udeleženci intenziva razsvetljenja morajo biti pripravljeni na soočenje z njimi. Še več, ker je tu proces, ki vodi do neposredne izkušnje, zgoščen v čas treh dni, se zapreke pojavijo zgodaj in v poudarjeni obliki. Zapreka je tisto, kar loči človeka od neposrednega doživetja resnice o tem, kdo dejansko je, o tem, kaj je življenje in kaj je drugo človeško bitje. Te ovire se pojavijo prav zaradi izvajanja tehnike, značilne za intenziv – ob človekovem poskusu, da bi neposredno doživel sebe. Zapreko si lahko slikovito predstavljamo kot psa čuvaja, ki zapira pot do “gradu resnice”. Dokler je udeleženec daleč od gradu, niti ne ve za obstoj psa čuvaja. Če se približa gradu, se iz teme oglasi pasji lajež, ki vzbuja nelagodje in nemir. Bolj ko se približaš gradu, glasnejši je lajež, ko pa stojiš pred samim gradom, pes napada in grize. V trenutku, ko uspeš stopiti v grad resnice, lajež zamre in vse, kar se je zgodilo do tedaj, je videti kot neresnične sanje. S psihološkega vidika so zapreke tisti del človeškega bitja, ki ga v celoti ne sprejmemo in izživimo kot del sebe. Potemtakem se je z zaprekami vredno soočiti, saj zavestnemu jazu po tej poti pripojimo zatemnjene in odcepljene dele svoje osebnosti. Poleg tega jih je le tako mogoče premagati. Včasih so zapreke izredno trdovratne. Vendar, naj še tako dajejo videz objektivnih težav – denimo telesnih – to niso. Če udeleženec preneha z izvajanjem tehnike, zapreke nemudoma izginejo. Naj navedem enega od neštetih primerov iz prakse. Na nekem mojem intenzivu je bil prisoten mlad psihiater iz Pule. Drugi dan pred poldnevom je stopil k meni in mi rekel, da mora zapustiti intenziv zaradi bolezni, češ da ga mučijo neznosne bolečine v želodcu in huda driska. Spomnil sem ga na zapreke in “govor telesa”. Vztrajal sem, naj ostane do konca in premaga to zapreko. Bil je vase zaprt človek, kar je razvidno iz njegovega poročila, ki ga je napisal kasneje. Težko je občeval z ljudmi, kadar se ni skrival za masko psihiatra, h kateremu drugi prihajajo po pomoč. Na intenzivu se je začel odpirati, o tem je govorilo njegovo telo. Vendar je vztrajno trdil, da so to objektivne motnje: “Pred letom dni so mi operirali žolč. Tedaj sem imel prav takšno drisko in krče. Sedaj se mi je to ponovilo, to nima nobene zveze z intenzivom”. Rekel sem mu, da bodo simptomi izginili, brž ko bo odšel iz prostora in se odpravil domov. Nejeverno je odmajal z glavo. Čez nekaj dni sem dobil od njega pismo – poročilo: “Želel bi vam pojasniti nekaj stvari v zvezi z mojim odhodom z intenziva. Mislim, da je tehnika izvrstna, vendar je bila zame premočna, oziroma sem bil jaz prešibak… Sedaj mi je žal, ker sem odnehal, kot ste pravilno napovedali. Vendar sem se tedaj počutil kot v zaporu in še hujše, zato sem moral pobegniti. Sedaj se mi zdi, da bi se moral med odmori o tem pogovoriti z vami, ne samo s partnerjem. Pravzaprav sem hotel stopiti do vas, a nisem mogel. Bil sem preveč zavrt in napet… Prišel sem do določenih spoznanj: tedaj sem bil soočen z lastnimi zavorami oziroma tremo, ki jo sicer občasno doživljam pri občevanju z neznanimi ljudmi, vendar sem to tedaj intenzivno občutil, kar me je strahotno frustriralo. Mislim, da sem čutil primalno bolečino, kot jo imenuje Arthur Janov v svojem delu “Primalni krik”, in ki se je povečevala iz ure v uro, pri čemer je nisem mogel sprostiti s pomočjo običajnih, vsakdanjih ventilov. Bil sem soočen z lastno osebnostjo, prisiljen občutiti vse strahove in napetosti, ki se jim v vsakdanjem življenju uspevam na razne načine izogniti. Na intenzivu mi je to uspelo z begom. Ko sem prej bral o tem, nisem mogel razumeti, kako težko je. Upam, da bom zbral moč, da to še enkrat doživim in da mi boste omogočili udeležbo.” Ko Mojster predoči udeležencem, da so zapreke in problemi neposredna posledica tega, kar počno, jih s tem pouči o dveh neizpodbitnih resnicah: To, kar sproži problem ali zapreko, ju tudi odpravi. Konkretno to pomeni naslednje: izvajal si tehniko intenziva in zapreka se je pojavila. Izvajaj jo še naprej in zapreka bo izginila. In res, udeleženec bo na boleč, vendar učinkovit način spoznal, da zapreka čez nekaj časa izgine, če vsemu navkljub nadaljuje z izvajanjem tehnike. Ob tem se sprosti energija, ki jo je zapreka vezala v sebi. Pot iz krize vodi skozi krizo. Udeleženec se preprosto mora prebiti skozi to, kar doživlja. Temu se ni mogoče izogniti. Ne pomagata niti iznajdljivost niti pretkanost, ki nas pogosto rešujeta v vsakdanjem življenju. Brez pomena je laskanje Mojstru, pretvarjanje, otročje vedenje, ki vzbuja pomilovanje ipd. Pomembno je, da Mojster pojasni udeležencem, da zapreke niso zunaj njih ali pred njimi, temveč v njih samih. To so stanja, ki jih doživljajo zato, ker skušajo doživeti neposredno izkušnjo resnice. Poleg komunikacijskih vaj so na urniku odmori, čas za obroke, delovno meditacijo, individualno meditacijo in popoldansko Mojstrovo predavanje. Udeleženci imajo vsi do zadnjega občutek, da najbolj napredujejo med delom v paru oziroma med komunikacijskimi vajami. Zato so nekateri Mojstri poskusili v celoti izpolniti tri dni s to vsebino – diade so si sledile druga za drugo. Rezultati takšnih poskusov so bili slabi. Duševni ustroj udeležencev ni vzdržal – pričeli so halucinirati, se upirati, kršiti predpise, izzivati, ali pa so postali skrajno brezvoljni. V praksi se je najbolje izkazal Bernerjev dnevni urnik, čeprav manjša odstopanja ne vplivajo bistveno na uspeh. Različne oblike meditacije (delovna meditacija, meditacija med hojo, individualna meditacija) so pravzaprav psihološki trik, zaradi katerega lahko živčni sistem udeležencev vzdrži. Udeleženci imajo občutek, da se dejavnost spreminja, dejansko pa ves čas meditirajo na svoj koan. Vsak intenziv je po svoje poseben in drugačen od ostalih, vendar obstaja nekaj skupnih potez. Ne večini intenzivov so vidne določene faze. Na začetku prvega dne se udeleženci “praznijo” oziroma “pripovedujejo zgodbe”. V tem procesu odgovarjajo, kot je običajno v vsakdanjem življenju. Na primer, ob pozivu: “Direktno doživi, kdo si!” aktivni partner preprosto odgovarja. To so naučeni odgovori, do katerih je človek prišel v teku življenja in izhajajo iz različnih virov: od staršev, prijateljev, šole, knjig, znanosti, religije ali filozofije. To so lahko odgovori, do katerih je človek sam prišel v preteklosti ali celo sedaj, med delom s partnerjem. Naj bodo takšni odgovori še tako globokoumni in zanimivi ne glede na to, koliko slonijo na kakšni avtoriteti – so brez pomena za dosego končnega cilja intenziva. Ob prenašanju teh vsebin partnerju jih samo izčistimo iz zavesti. Naslednja faza je intelektualizacija odgovorov. Ker udeležencu ni uspelo doživeti neposredne izkušnje resnice z običajnimi odgovori, kriza, v katero je zapadel, pa postaja vse bolj boleča, skuša z intelektualnim prizadevanjem priti do končnega odgovora. Običajno se izredno napreza, tako telesno kot umsko, v prizadevanju, da bi izvabil iz sebe globok in vseobsegajoč odgovor. Prej ali slej dojame, da še tako logični, daljnosežni in globokoumni odgovori ne predstavljajo rešitve, zato prične končno izvajati tehniko – to pomeni, da se osredo

Dodatne informacije

ISBN 978-961-246-250-5
Format A5
Vezava Broširana, Trda
Avtor Slavinski
Država Srbija
Jezik SLV
Število strani 186

Oznake produkta

Uporabite presledke, da ločite oznake. Za fraze uporabite enojne citate (').

Napišite vaše lastno mnenje

Loading...
Počakajte...