ENOST V RAZLIČNOSTI

Bodite prvi, da pregledate ta produkt

Cena brez DDV: 15,53 € Cena z DDV: 17,00 €

Dostopnost: Na zalogi

  • Opis
  • Informacije
  • Oznake
  • Mnenja
Da je ta dnevnik nastajal in nastal, sem v prvi vrsti hvaležna sinu Matjažu in soprogu Ediju, ki sta moja največja učitelja. Pot, ki jo ubiram z njima ni lahka, je zanimiva. Sploh zadnjih deset let bi lahko rekla, da mi gre vedno bolje, brez večjih bolečin v srcu, postajam vedno bolj oapzovalec življenja, ne vpletam se več toliko, kot nekoč. Pisanja sem se lotila na sugestijo moje preminule sestre Mihelce, ki mi je dostikrat rekla, da se čudi, zakaj ne pišem, ker da imam smisel za to. Hvala ti, draga sestra! In še nekomu sem hvaležna – moji dolgoletni prijateljici Darji Stajnko, ki me je tudi dostikrat bodrila, naj pišem. Ko sem se kar naprej obotavljala, me je nekega den postavila trdno na tla rekoč: »Premakni se že enkrat, začni delovati – piši, saj veš, da imaš smisel za to!« Ta stavek me je premaknil. Hvala ti Darja! In to je to. Dnevnik je tukaj in upam, da bo predvsem svojcem ljudi s psihičnimi težavami v pomoč. Knjiga je absolutno plod mojih izkušenj. Silva Belak Že precej časa se ukvarjam z mislijo, da bi vse izkušnje, ki jih dobivam v stiku z ljudmi s psihičnimi težavami prelila na papir. Predvsem zato, da bi lahko na ta način pomagala staršem in svojcem , ki imajo ob sebi takšnega človeka. Kako pomagati sebi, takšnemu človeku in kako sploh živeti z njim? Z možem živiva že več kot petindvajset let s sinom, ki ima tovrstne težave. Po eni strani sva se sama marsikaj naučila, s čimer lahko pomagava drugim, istočasno pa se je sinovo stanje v tem času izboljšalo na določenem področju. V pisanju sem popolni laik, a vodilo me bo srce, ne razum, saj srcu najbolj in edino zaupam. Srce vedno govori resnico. Zelo bom vesela, če bo kdo našel v njej rešitev ob kakšni težki situaciji. Nizala bom zanimive dogodke, iz katerih sem se vedno nekaj naučila. Naj bodo ti zapiski kot nekakšen dnevnik. Najprej sem morala prepoznati, da smo takšnega otroka dobili zato, da se nekaj naučimo. Potrebovala sem dosti časa, da sem prepoznala veliko resnico, da je takšen otrok blagoslov, ne pa nesreča za hišo. Učenje ob njem je zelo naporno in zahteva neprestano pozornost in delo do konca življenja, a to, kar dobiš, je največja dragocenost, je biser, ki ti širi srce, te vodi naprej, dviga tvojo samozavest in podira vse ovire na poti. Ta pot je zelo pomembna, ni mehka, ni postlana z rožicami, ampak polna ostrih kamenčkov, bolj trnjeva. Marsikdaj te upočasni, ker ne moreš bos hitro po njej. Zahteva veliko mero potrpežljivosti in tolerance. In drugo, kar je zelo važno – ne smeš imeti nobenega pričakovanja na to je treba popolnoma pozabiti, sicer si ves čas razočaran. V začetku se mi je to večkrat zgodilo, počasi pa sem se naučila, da se prepustim dogajanju in se čim manj vpletam. 1 Tretja važna stvar je, da s takšnim človekom ne moreš z logičnim pogovorom rešiti nobenega problema. Ko misliš, da mu boš z racionalnim razgovorom dopovedal neko stvar, se zelo motiš. Moja izkušnja je, da se trenutku konflikta umaknem in ko se vrnem, je po navadi vse pomirjeno in v redu. Vsaj pri nas tako deluje. Počasi smo prepoznavali, da je drugačen, da se drugače odziva, kot smo mi pričakovali, da se težje vključuje v igro z drugimi otroki, da se ne prilagaja, oziroma ne upošteva, kar mu naročimo, ampak vse dela po svoje. Kot otrok je bil izredno prikupen in zanimiv fantek. Zelo zvedav, z izrednim spominom in velikim darom opazovanja. Vse, prav vse je hotel vedeti. Spomnim se, da ga je vedno očarala luna in mož mu je na dolgo in široko razlagal o planetih, zvezdah in z odprtimi usti je vse pozorno poslušal. Z velikim zanimanjem je opazoval ljudi. Ko sva ob neki priliki sedela v avtobusu, je opazoval neko gospo, ki je vstopila in na ves glas vprašal: »Mamica, zakaj ima ta teta tako debele noge?« S svojo odkritosrčnostjo me je včasih spravil v zadrego. Tudi to moram omeniti, kar se mi zdi zelo važno do kakšnih posledic pride, če ne deluješ, kot bi moral kot mati ali oče. Sina sem rodila, ko sva bila oba z možem še študenta. Brez dohodkov, brez vsega materialnega, v breme staršev. Po končanem študiju sem dobila službo na Gorenjskem, tako da sem sina morala začasno pustiti pri svojih starših. V firmi so mi obljubili stanovanje, začasno pa sva z možem dobila garsonjero . Jaz sem hodila v službo, mož pa se je vozil vsak dan v Ljubljano na fakulteto, kjer je zaključeval študij. Firma je zavlačevala z obljubo – ločeno življenje od sina je trajalo več kot dve leti, ko sva se z možem odločila, da prekineva takšno življenje. Vrnila sva se v Maribor, a zamudila sva dve leti sinovega življenja, ko je bil najbolj zanimiv. Ko je bil čas, da se navežemo drug na drugega in naju je najbolj potreboval. Vse na svetu mu je pomenila babica, ki jo je klical mama Ana, midva z možem pa ga nisva dosti zanimala. Bilo mi je zelo hudo in prepoznala sem,da nikoli ne smeš dati otroka od sebe, pa če je še tako hudo – tudi če živiš le v eni sobi. Žal se mi je to zgodilo in zaradi tega še danes občutim krivdo. 2 Sin se je zelo navezal tudi na mojo sestro, ki je bila osem let mlajša od mene in je hodila še v srednjo šolo. Bila je zelo vesela, da je sin ostal pri najinih starših, ker ga je imela nadvse rada. Počenjala sta prave vragolije. Povsod ga je vzela seboj, kot da je njen bratec Razvila sta čudoviti odnos, ki je trajal vse do žalostnega slovesa . Stanovanje smo dobili pri drugi firmi in preselili smo se v Slovensko Bistrico. To je bil za sina čas velikih frustracij. Napaka, ker smo ga pustili pri starših, je rodila nove in nove posledice, ki jih ni bilo konca. Vse to se me je zelo dotaknilo in me ranilo. Predstavljajte si, kako je, ko se otročiček počuti varnega in srečnega v domačem okolju, pa ga kar naenkrat odpelješ v drugi kraj, med tuje ljudi, v vrtec, kjer ne pozna nobenega otroka. Nepopisen strah in žalost sta se ga lotila, potem pa sem začutila velik odpor in zamero do naju. Zanj sva postala prava tujca. Prepričana sem, da če ima nekdo v sebi genetske kali psihičnih motenj, ni nujno, da pridejo na dan, če čuti okoli sebe ljubezen, blagost, mir in varnost. Dosti večja verjetnost je, da se bo pojavila bolezen, če otrok v svojem razvoju doživlja frustracije, stiske in strah. Nekako se je vdal v svojo usodo, začel se je zapirati vase. Kmalu smo se spet selili in to so bile zanj spet nove stiske. V osnovni šoli je bil zelo priden, nobene najine pomoči pri učenju ni nikoli potreboval. Ko je začel obiskovati gimnazijo, smo se preselili v Maribor. Bil je presrečen, saj je bil ta kraj zanj pravo zavetje – tu je imel babico in teto. Prva dva letnika je bilo vse v najlepšem redu. Noben predmet mu ni delal nobenih težav. Zadnja dva letnika pa so se začele dogajati čudne stvari. Naenkrat je izgubil občutek odgovornosti, postalo mu je vseeno, če gre v šolo ali ne. Prvi dve uri je po navadi kar prešprical. Razrednik me je opozoril, da lahko leti iz šole. Tu sem napravila zelo veliko napako. Začela sem se vpletati in usmerila vse moči v to, da bi ostal na gimnaziji. Povezala sem se s kolegico, ki je imela možnost, da sem dobila zdravniška potrdila, na osnovi katerih so mu opravičili vse izostanke. Uspelo mu je nekako opraviti maturo. Izpite je naštudiral v enem tednu iz izposojenega gradiva, ker sam zadnja dva letnika ni ničesar zapisoval. Iz tistih časov se spomnim srečanja s kolegico, ki sem ji potožila glede sina – pa mi je rekla takole: » Ni prav, da se vpletaš v njegovo življenje. Če mu je bilo namenjeno, da gimnazije ne bo opravil, je pač ne bi. Morda bi moral biti klošar, ali kaj drugega in bi bil morda kot klošar srečen.« 3 Dostikrat se spomnim teh besed. Sedaj jih razumem, takrat jih pa nisem. Starši se po navadi vpletamo v življenje svojih otrok in bi radi, da otroci živijo tako, kot si mi predstavljamo. Otroka lahko samo usmerjamo in spodbujamo, nikoli pa ne določamo, kaj bo otrok počel. Tudi pri vpisu na fakulteto sem se vpletala. Hodila sem na fakulteto, si izpisovala izpitne roke za posamezne predmete in ga ves čas priganjala k učenju. Iskala sem mu gradivo, ker ni hodil na vaje, kot da sama ponovno študiram. Vse to je dalo jalove sadove. Z mojo pomočjo je končal študij (celo pri profesorjih sem intervenirala), ki ga sploh ni zanimal, diploma se je celo nekje izgubila in je še do danes nismo našli. Ker je bil zmeden in ves čas odsoten in preplašen, službe sploh ni mogel dobiti. Morda bi ostala psihična motnja prikrita v njem, če ne bi bilo vmes vojske. Ta je izbila sodu dno. Po gimnaziji je moral devetnajstleten služiti vojsko v Uroševcu na Kosovu in to v najbolj kritičnem času, v letu 198o. Doživljal je težka šikaniranja in maltretiranja – po teden dni so bili na terenu brez tople hrane, samo ob konzervah, brez pitne vode, kopali so rove ob blaznih nalivih vse to je sprožilo v njem velik odpor do vojske in odločil se je, da sploh ne bo več ubogal nadrejenih. Moral je biti dežurni praktično skozi celo služenje. Nekega dne sta s kolegom celo pobegnila v Prištino in se napila, se vrnila pijana v kasarno in šla spat. Nameravali so ju dati na vojaško sodišče, a tisto jutro je prišel novi oficir, ki ni bil Srb ampak Makedonec, bolj srčen človek. Brez besed je strgal nalog za vojni sud in stvar se je srečno končala. Ko je prišel domov, se je popolnoma zaprl vase. Enostavno ni več govoril. Bilo je zelo težko za nas vse. V njem je bil velik strah in gnev. Ko sva bila z možem v službi, se je zaprl v stanovanje, potegnil rolete dol in v popolni temi poslušal glasbo – radio je imel čisto na glas. Stanje je bilo vedno bolj napeto, prišlo je do prepirov. Cele ure, po navadi pozno v noč, sva ga prepričevala, kaj je prav, kaj ni in kaj mora storiti in da naj pove, kaj se mu dogaja. Seveda odgovora in rešitve ni bilo, prišlo je le do novih konfliktov. Končno sva z možem začela počasi prepoznavati, da z njegovim psihičnim stanjem nekaj ni v redu. Prišlo je do prvega večjega incidenta. Iz strahu se je opijal in postajal nasilen. Morali smo ga prisilno hospitalizirati. Na Pohorskem dvoru, kjer je bila takrat psihiatrija, je ostal tri mesece. Poln tablet je sprejemal najine obiske z velikim odporom in bilo mi je grozno pri srcu, ko sem poslušala njegove očitke.

Dodatne informacije

ISBN 978-961-246-953-6
Format A5
Vezava Broširana, Trda
Avtor Silva Belak
Država Slovenija
Jezik SLV
Število strani 92

Oznake produkta

Uporabite presledke, da ločite oznake. Za fraze uporabite enojne citate (').

Napišite vaše lastno mnenje

Loading...
Počakajte...