LOUIS LAMBERT

Bodite prvi, da pregledate ta produkt

Cena brez DDV: 30,96 € Cena z DDV: 33,90 €

Dostopnost: Na zalogi

  • Opis
  • Informacije
  • Oznake
  • Mnenja
Roman Louis Lambert spada v Balzacove Etudes philosophiques tj. filozofske študije, ki so Balzacovi mistični romani. Najbolj znani so pričujoči Louis Lambert, Iskanje absolutnega (La Recherche de l'Absolu), Séraphita in Chagrinova koža (La peau de Chagrin). Balzac velja za enega najboljših opazovalcev človeških navad v svetovni književnosti in za realističnega pisatelja. Njegovi junaki so kompleksni, dobro umeščeni v kraj in čas. Balzac proučuje njihovo okolje in v njegovih romanih najdemo poglobljene študije navad vseh družbenih plasti. Njegova odlika je, da so junaki njegovih romanov izjemno živi. Balzacova dela torej temeljijo na opazovanju. Vendar pa je treba to opazovanje v njegovih mističnih romanih gledati v drugi luči, kajti v njih prikazuje realnost, ki je realnost Swedenborga in drugih znanih mistikov. Balzac torej ni realist v strogem pomenu te besede. Pod vplivom Swedenborga, švedskega mistika, ki je zelo vplival na svetovno književnost, Balzac razlaga svoje okultne zamisli. Hotel je spoznati in proučiti človeške sposobnosti, še zlasti sposobnosti posebno nadarjenih ljudi, kot je Louis Lambert. Ta roman vsebuje bistvo njegovega ezoteričnega prepričanja. Balzacova mistična plat ni dobro znana. Če pogledamo slovenske prevode Balzacovih del, med njimi (razen Chagrinove kože) ne najdemo njegovih mističnih romanov, ki so jih imeli za precej bizarne. Če pa jih pogledamo bliže, Balzac v njih napoveduje novo znanost, ki jo danes poznamo pod imenom parapsihologija, pa tudi psihoanaliza, kajtiBalzac opisuje veliko duševnih stanj. Sam Balzac je hotel biti znanstven v svojem proučevanju misticizma. Pri tem svojem proučevanju uporablja metode frenologaLavaterja in Mesmerja, znamenitega nemškega zdravnika. Svoje junake pusti Balzac govoriti o volji, o nenavadnih človeških sposobnostih ter o mističnem krščanstvu. Zanj je volja nekaj materialnega. Okultne pojave povzroča fluid električnega izvora, kije neviden in ki se nahaja v vsakem posamezniku. Ta fluid pa uboga le eno moč, in sicer voljo. Na mistično prepričanje Balzaca je vplival Swedenborg, ki je propagiral univerzalno religijo, ki naj bi bila sinteza vseh dosedanjih religij. Po Balzacu in prav tako po Swedenborgu obstaja med svetom misli in materialnim svetom komunikacija. Vse, kar obstaja na Zemlji,je proizvod eterične snovi, ki je temelj pojavov, kot so elektrika, toplota, svetloba, magnetizem itd. Za Balzaca je problem odnosa med spiritualizmom in materializmom zlahka rešljiv. Zaradi te snovi je vse povezano. Božanska snov je torej temelj, vendar pa je odvisna od Besede v svetopisemskem pomenu, ki je Logos oziroma Božja volja. Balzac je po Swedenborgu povzel tudi prepričanje, da smo ljudje angeli, ki pa ga bolj podrobno obdeluje v svojem mističnem romanuSéraphita. Swedenborgova vera usmerja vse človekove težnje k združitviz Bogom. Angeli so prebivalci spiritualnega sveta, prva odlika tega sveta pa je ljubezen. Bog je ljubezen in zaradi ljubezni obstaja ves svet. Balzac meni, da angeli motrijo Absolutno, kar pa lahko počnejo tudi ljudje oziroma duhovno zelo razvite duše. V tem njegovem prepričanju je polno romantike in v duhu romantizma so napisani njegovi mistični romani. Romantizem je, kot pravijo literarni teoretiki, usmerjeni proti psihoanalizi, osvoboditev podzavestnih želja, odtujitev, beg iz resničnega sveta v svet otroškega narcizma. Drugače povedano, romantizem je kreativni narcizem, orientacija proti egu; ustvarjanje paralelnih svetov, kjer je posameznik vsemogočen. Zelo romantičen je Balzacov pogled na Louisovo norost, ki jo njegova ljubljena Pauline imenuje potovanje po svetovih duha in zato nima več energije, ki bi oživljala njegovo telo. Zelo romantična so tudi Louisova pisma Paulini, z neskončnimi variacijami opisov ljubezenskih čustev, ki so bila gotovo možna le v dobi romantike. V današnjem času si je težko zamisliti takšno rafinirano opisovanje ljubezenskih čustev. Prava poezija! V svojih mističnih delih je Balzac spiritualist in njegova prepričanja nikakor niso ortodoksna. Prepričan je, da vse človeštvo teži k združitvi z Bogom. Balzac nam zagotavlja, da znanosti materialnega vesolja nisozelo uporabne, morda le za ljudi, ki jih očara oblika. Balzac misli, da smo angeli, a smo zabredli v blato in čakamo na odrešitev.Predstavlja nam torej zelo nenavadno filozofijo, ki pa jo literarni teoretikibolj ali manj ignorirajo in jo imajo za stranpot veliki poti človeške komedije, kot je svoje delo imenoval Balzac. Ali je res stranpot, pa bo vsak bralec sam,presodil. Del besedila knjige: Louis Lambert se je rodil leta 1797 v Montoiru, v malem mestu v Vendômoisu, kjer je njegov oče gospodaril z ne preveč pomembno strojarnico in ga je nameraval narediti za naslednika, toda nagnjenja, ki jih je prezgodaj kazal za študij, so spremenila starševsko odločitev. Sicer pa sta imela strojar in njegova žena rada Louisa, kot ima človek rad edinca, in mu nista v ničemer nasprotovala. Louis je dobil v roke Sveto pismo stare in nove zaveze, ko je bil star pet let, in ta knjiga, v kateri je toliko knjig, je odločila o njegovi usodi. Otroška domišljija je že dojela skrivnostno globino Svetega pisma, lahko je sledila svetemu Duhu pri letu nad svetovi, se strastno vnela za romantične draži, ki jih je polno v teh orientalskih pesmih; ali pa je v svoji prvi nedolžnosti ta duša čutila privlačnost do vzvišenega verskega duha, ki so ga Božje roke razkrile v tej knjigi! Za nekatere bralce bo naša povest razrešila ta vprašanja. Neko dejstvo je sledilo iz tega prvega branja Svetega pisma: Louis je hodil po vsem Mointoiru in tam pobiral knjige, ki jih je dobival zaradi svojih čarov, katerih skrivnost pripada le otrokom in ki se jim nihče ne more upreti. Ko se je vrgel v svoj študij, katerega poteka ni nihče določal, je dosegel deseto leto starosti. V tem času so bili namestniki redki in nekatere bogate družine so si jih rezervirale že vnaprej, tako da jim ne bi manjkali v času žrebanja za vojaško službo.2 Nezadostno imetje revnih strojarjev ni omogočalo njunemu sinu nakupa človeka, tako da sta v službi cerkvi našla edini način, ki jim ga je dopuščal zakon, da rešijo svojega sina pred vojaškim naborom. Leta 1807 sta ga starša poslala k njegovemu stricu po materini strani, župniku iz Mera, tj. drugo majhno mesto ob reki Loiri, zraven Boisa. Ta odločitev je zadovoljevala tako Louisovo strast do znanosti kot željo njegovih staršev, da ga ne bi izpostavili grozljivim vojnim prilikam; zaradi njegovih nagnjenj k znanju in prezgodnje inteligentnosti sta ga lahko videla kot uspešnega v cerkveni karieri. Potem ko je približno tri leta ostal pri svojem stricu, staremu, dovolj izobraženemu članu Oratorija, je odšel od njega leta 1811, da je vstopil v Vendômsko gimnazijo, kamor je bil vpisan in kjer so ga vzdrževali na stroške gospe de Staël. Lambert je zaščito te slavne ženske dolgoval naključju oziroma nedvomno Božji previdnosti, ki zna vedno utreti poti zapuščenemu geniju. Toda nam, katerih pogledi se ustavijo le na površini stvari, se te nenadne spremembe, katerih toliko primerov ponujajo življenja velikih ljudi, zdijo posledica zgolj čisto fizičnega pojava. In za večino življenjepiscev se glava genija ostro razlikuje od množice ljudi, tako kot lepa rastlina na polju privlači zaradi svoje krasote pogled botanika. To primerjavo bi morda lahko uporabili za dogodivščino Louisa Lamberta, ki je ponavadi prihajal preživljat v hišo staršev čas, ki mu ga je njegov stric dodelil za počitnice; toda namesto, da bi se predajal, kot to ponavadi počnejo šolarji, slastem tega dobrega farniente3, ki nas zapelje v vsaki starosti, je že zjutraj odnesel s seboj kruh in knjige, potem pa je šel brat in meditirat globoko v gozd, da bi se izognil očitkom svoje matere, ki se ji je zdel nenehni študij nevaren. Kako občudovanja vreden čut matere! Od takrat naprej je za Louisa branje postalo neke vrste lakota, ki je ni moglo nič nasititi. Požiral je vsakovrstne knjige in se vedno znova brez razlike loteval religioznih, zgodovinskih, filozofskih in fizikalnih del. Povedal mi je, da je zaradi pomanjkanja drugih del občutil neverjetne užitke ob branju slovarjev. Kateri šolar pa ni večkrat našel zadovoljstva pri iskanju verjetnega pomena neznanega samostalnika? Analiza besede, njena fiziognomija in njena zgodovina so bile za Lamberta prilika za dolgo sanjarjenje. Vendar to ni bilo nagonsko sanjarjenje, s katerim se otrok privadi življenjskim pojavom, se opogumi za moralne ali pa fizične izkušnje, kar je nenamerna vzgoja, ki kasneje daje plodove tako glede umevanja kot glede značaja; ne, Louis je zajemal dejstva, razlagal jih je, potem ko je z bistroumnostjo divjaka preiskal tako njihov začetek kot konec. Z eno od teh strašnih iger, ki jih ima včasih rada narava in ki je dokazovala anomalijo njegovega obstoja, je lahko od svojih štirinajstih let dalje tudi zlahka izražal zamisli, katerih globina se mi je razkrila šele dolgo potem. »Pogosto,« mi je dejal, ko je govoril o svojih branjih, »sem, vkrcan na eni besedi, uresničil čudovita potovanja v brezna preteklosti, tako kot žuželka pljuje po vodi po zaslugi reke, ležeč na kakšni travnati bilki. Začel sem v stari Grčiji, prišel do starega Rima in prečkal prostranost modernih dob. Katere lepe knjige pa človek ne bi napisal, če bi pripovedoval življenje in dogodivščine neke besede?« Nedvomno je dobil različne vtise dogodkov, ki jim je prisostvoval. Glede na kraje je prebudil različne ideje; toda ali ni še bolj veličastno motriti jih pod trojnim videzom duše, telesa in gibanja? Da se besedo gleda ob abstrakciji, ki se jo naredi iz njenih nalog, njenih učinkov in njenih dejanj, ali ni potem ničesar, za kar bi se potopili v ocean razmišljanj? Ali ni večina besed odtisov ideje, ki jo predstavljajo na zunaj? Kateremu geniju jih dolgujemo? Če je potrebna velika inteligenca, da se ustvari neka beseda, koliko je potem stara človeška govorica? Skupek črk, njihovih oblik, podoba, ki jo dajejo neki besedi, natančno orišejo glede na značaj vsako ljudstvo, neznana bitja, katerih spomin je v nas. Kdo nam bo filozofsko razložil prehod od občutka do misli, od misli do besede, od besede do njenega hieroglifskega izraza, od hieroglifov do abecede, od abecede do pisne zgovornosti, katere lepota je v zaporedju slik, ki jih razvrstijo govorniki in ki so kot hieroglifi misli. Ali ni antično slikanje človeških idej v živalski obliki določilo prvih znakov, ki jih je uporabil Orient, da je zapisoval svoje jezike. In potem - ali ni tradicionalno pustil nekaj sledi v naših modernih jezikih, ki so si vsi razdelili ostanke prvotne besede narodov, veličastne in slovesne besede, katerih veličastnost in slovesnost upadata sorazmerno staranju družb; katerih odmevi so tako zveneči v židovski Bibliji, tako lepi spet v stari Grčiji, a upadajo v skladu z napredkom naših zaporednih civilizacij? Ali ne dolgujemo temu prastaremu Duhu skrivnosti, ki so zbežale v vsako človeško besedo? Ali ni v besedi RESNIČEN neke vrste fantastična pravilnost? Ali ni v njenem kratkem zvoku, ki ga zahteva, nejasna slika nedolžne golote, enostavnosti resničnega v vsaki stvari? Ta zlog izraža ne vem kakšno svežino. Za primer sem vzel izraz abstraktne ideje, ne da bi hotel razložiti problem z besedo, ki ga naredi preveč lahkega za razumevanje, kot na primer LET, kjer vse govori čutom. Ali ni tako z vsako besedo? Vse so odtisi žive moči, ki jo imajo od duše in ki jo v njej obnavljajo s skrivnostmi čudovite akcije in reakcije med besedo in mislijo. Ali ne bi dejali o ljubimcu, da črpa na ustnicah svoje ljubljene toliko ljubezni, kolikor ji jo izraža? Zgolj s svojo fiziognomijo besede vzbudijo v naših možganih tvorbe, ki jim služijo za oblačilo. Podobne vsem bitjem, imajo le eno mesto, kjer lahko popolnoma delujejo in se razvijajo. Toda ta predmet zajema morda celo znanost! In je skomignil z rameni, kot da bi mi dejal: »Smo preveliki in hkrati premajhni!« Louisovi strasti za branje je bilo sicer dobro postreženo. Župnik iz Mera je imel približno dva ali tri tisoč knjig. Ta zaklad je nastal tako, da so se med revolucijo knjige nakopičile v opatijah in sosednjih gradovih. Kot zaprisežen duhovnik4 je lahko stari gospod izbiral najboljša dela med dragocenimi zbirkami, ki so jih sicer prodajali na kilograme. V treh letih je Louis Lambert vsrkal substanco knjig, ki jih je bilo vredno prebrati v knjižnici njegovega strica. Vpijanje idej z branjem je postalo pri Louisu nenavaden fenomen; njegovo oko je hkrati zajelo sedem ali osem vrstic in njegov duh je iz njih potegnil smisel s hitrostjo, podobno njegovemu pogledu in pogosto je celo en stavek zadostoval, da je dojel najpomembnejši del. Njegov spomin je bil fantastičen. Z enako zanesljivostjo se je spominjal misli, ki jih je pridobil z branjem, kot tistih, ki so mu jih vzbudila razmišljanja in pogovori. Končno pa je imel spomin o vsem: o krajih, imenih, besedah, stvareh in obrazih. Ni se le spominjal predmetov po volji, temveč jih je znova videval v položajih, osvetljene in obarvane, kot so bili v trenutkih, ko jih je zaznaval. Ta sposobnost se je nanašala tudi na komaj opazne dejavnosti razuma. Glede na njihov izraz se je spominjal, ne le izvora misli v knjigi, od koder jih je vzel, temveč tudi razpoloženj svoje duše v oddaljenih obdobjih. Z neverjetnim darom je njegov spomin lahko sledil razvoju in vsemu življenju duha, od najstarejše pridobljene ideje do tiste, ki se mu je zadnja pojavila, od najmanj jasne do najbolj lucidne. Njegovi možgani, že v mladosti navajeni na zapleten mehanizem koncentracije človeških sil, so iz te bogate zakladnice zajemali množico čudovitih slik, polnih resničnosti in svežine, s katerimi se je hranil med svojimi bistrimi kontemplacijami. »Ko to hočem,« mi je govoril v svoji govorici, v kateri so zakladi spomina izražali neko prezgodaj zrelo izvirnost, »potegnem zastor preko svojih oči. Nenadoma vstopim vase in tam najdem črno kamro, kjer se dogodki iz narave obnovijo v bolj čisti obliki, kot so se najprej pojavili pred mojimi zunanjimi čutili.« Pri dvanajstih letih starosti se je njegova domišljija, ki jo je spodbujala nenehna vadba njegovih sposobnosti, razvila do stopnje, ki mu je omogočila dobiti tako točne vtise o stvareh, ki jih je zaznaval le z branjem, tako da je bila vtisnjena slika o njih bolj živa, kot pa če bi jih v resnici videl; ravnal pa je bodisi po analogiji ali pa je bil nadarjen z drugim vidom, s katerim je zajemal naravo. »Ko sem bral zgodbo o bitki pri Austerlitzu,« mi je dejal nekega dne, »sem lahko videl vse njene neprijetne dogodke. Topniške salve in kriki bojevnikov so mi odmevali v ušesih in mi pretresali drobovje; vohal sem smodnik, slišal sem hrup konj in glas ljudi; občudoval sem ravnico, na kateri so eden ob drugega trčili oboroženi narodi, kot če bi bil na vzpetini Santon. Ta prizor se mi je zdel grozljiv kot stran Apokalipse.« Ko je tako uporabljal vse svoje fizične moči, je nekako izgubil zavest o svojem fizičnem življenju in je obstajal le z vsemogočno igro svojih notranjih organov, katere obseg se je čezmerno razširil: puščal je, kot se je sam izrazil: prostor za seboj. Toda ne bi rad predčasno posegal v intelektualna obdobja njegovega življenja. Ne da bi hotel, že preobračam vrstni red, po katerem naj bi razvijal zgodovino tega človeka, ki je prenesel vso svojo dejavnost v misli kot nekateri postavijo vse svoje življenje v delovanje. Močno nagnjenje ga je vleklo k mističnim knjigam. Abyssus abyssum5, mi je govoril. Naš duh je prepad, ki ima rad prepade. Otroci, ljudje, starci, vsi smo vedno nori na skrivnosti, v kateri koli obliki že se pojavljajo. Ta posebna ljubezen je bila zanj usodna, če je vendarle dovoljeno soditi njegovo življenje po običajnih zakonih in meriti srečo drugega po naši meri ali po družbenih predsodkih. To njegovo nagnjenje do nebeških stvari, drugi izraz, ki ga je pogosto uporabljal, ta mens divinior6 je bil morda posledica vpliva, ki jo je imelo na njegovega duha branje prvih knjig, ki jih je bral pri svojemu stricu. Sveta Terezija in gospa Guyon sta bili nadaljevanje Svetega pisma in sta v njegovi zreli inteligenci obrodili sadove ter sta ga navadili na te žive odzive v njegovi duši, katere ekstaza je bila hkrati sredstvo in izid. Ta študij in to nagnjenje sta dvignila njegovo srce, ga prečistila, oplemenitila, mu vzbudila tek po Božanski naravi in ga poučila o skoraj ženskih finesah, ki so pri velikih ljudeh nagonske: najbrž je njihova veličastnost le potreba po vdanosti, po kateri se razlikuje ženska, a je prenesena v velike stvari. Zaradi teh svojih prvih vtisov je Louis v gimnaziji ostal čist. Ta vzvišena deviškost čutnosti je gotovo povzročila vročino njegove krvi in povečala sposobnost njegovega mišljenja. Baronica de Staël, izgnana štirideset milj stran od Pariza, je preživljala več mesecev svojega izgnanstva na ozemlju blizu Vendôma. Nekega dne, ko se je sprehajala, je na robu parka srečala otroka strojarja skoraj v capah, ki ga je vsega prevzelo branje neke knjige. Ta knjiga je bil prevod NEBESA IN PEKEL.7 V tem obdobju so bili gospoda Saint-Martin in de Gence ter nekateri francoski pisatelji, napol Nemci edini, ki so v francoskem cesarstvu poznali ime Swedenborg. Gospa de Staël je z osornostjo, ki jo je kazala na zunaj pri svojih spraševanjih, pogledih in gibih, osupla vzela to knjigo, potem pa je pogledala Louisa: »Ali to razumeš?« mu je dejala. »Ali molite k Bogu?« je vprašal. »Da ..., seveda. Pa to razumete?« Baronica je za trenutek umolknila, potem pa se je usedla zraven Lamberta in se je z njim začela pogovarjati. Žal je bil moj spomin, čeprav kar obsežen, daleč od zvestobe spomina mojega tovariša in sem razen prvih besed o tem pogovoru vse pozabil. Ta pogovor je bil takšen, da je gospo de Staël živo osupnil. Ko se je vrnila na grad, je o njem malo govorila, kljub potrebi po širjenju novih idej, ki se je pri njej sprevrgla v gostobesednost; toda zaradi njega je bila videti precej zaskrbljena. Edini človek, ki je še ohranil spomin na ta dogodek in ki sem ga spraševal, da bi zbral tisto malo besed, ki so ušle gospe de Staël, je v svojem spominu težko našel besedo, ki jo je izrekla gospa de Staël v zvezi s Louisom: »To je pravi jasnovidec.« Louis ni v očeh drugih ljudi nikakor upravičil upov, ki jih je navdihnil svoji zaščitnici. Prehodna posebna ljubezen v zvezi z njim je bila torej kaprica ženske kot ena izmed teh posebnih fantazij umetnikov. Gospa de Staël je hotela Louisa iztrgati cesarju in pa cerkvi, da bi mu omogočila imenitno usodo, ki, kot je govorila, ga je čakala, kajti iz njega je že napravila neke vrste Mojzesa, rešenega pred poplavo. Pred svojim odhodom je zato pooblastila gospoda de Corbignyja, takrat prefekta v Bloisu, da bi pravočasno spravil tega Mojzesa na gimnazijo v Vendômu, potem pa je na to najbrž pozabila. Vanjo je vstopil, star približno štirinajst let, v začetku leta 1814, potem ko je končal zaključne razrede liceja. Dvomim, da je v tem času od svoje dobrotnice sploh kdaj dobil najmanjši spominek, pa če je že to bilo dobro delo v obliki plačila triletne oskrbe za otroka, ne da bi pomislila na njegovo prihodnost, potem ko ga je odvrnila od kariere, kjer bi morda našel svojo srečo. Okoliščine dobe in Louisov značaj lahko v precejšni meri odrešijo gospo de Staël njene brezbrižnosti in radodarnosti. Človek, ki je bil izbran za posrednika v njenih odnosih z dečkom, je zapustil Blois v trenutku, ko je Louis odšel z gimnazije. Politični dogodki, ki so se takrat zgodili, so precejšnje opravičilo za brezbrižnost tega človeka do varovanca baronice. Avtorica Corinne ni več slišala, da bi ljudje govorili o njenem malem Mojzesu. Sto zlatnikov, ki jih je bila dala gospodu Corbignyju, ki je, mislim, umrl leta 1812, niso bili dovolj pomemben znesek, da bi vzbujali spomine gospe de Staël, katere strastna duša je našla svojo uteho in katere vse koristi so bile postavljene na kocko med prevrati v letih 1814 in 1815. V tem času je bil Louis preveč reven in preveč ponosen, da bi poiskal svojo dobrotnico, ki je potovala po Evropi. Kljub temu pa je šel peš od Bloisa do Pariza, da bi jo videl, a je žal prispel prav tisti dan, ko je umrla. Dve pismi, ki ju ji je Louis pisal, sta ostali brez odgovora. Spomin na dobre namere gospe de Staël do Louisa je torej ostal le v mladih spominih, ki jih je, tako kot mojega, osupnila čudežnost te zgodbe. Človek je moral biti na našem kolegiju, da je razumel učinek, ki ga je ponavadi imela na našega duha najava novinca in poseben vtis, ki ga je na nas morala narediti dogodivščina Lamberta. Tukaj je treba navesti nekaj podatkov o prvotnih zakonih naše ustanove, ki je bila nekdaj napol vojaška napol verska, da bi razložili novo življenje, ki ga je začel Louis Lambert. Pred revolucijo je red Oratorijcev, ki se je tako kot jezuiti zaobljubil javni vzgoji in ki je bil njihov naslednik v nekaterih hišah, imel več zgradb na podeželju, izmed katerih so bile najbolj znani kolegiji v Vendômu, Tournonu, La Flèchu, Pont-le Voyu, Sorrèzu in Juilliyu. Ta v Vendômu je tako kot drugi vzgajal, mislim, določeno število kadetov, ki so bili določeni za službo v vojski. Razpustitev učiteljskih zborov z odlokom revolucionarnega Konventa je zelo malo vplivala na vendômsko ustanovo. Ko je minila prva kriza, je kolegij dobil nazaj svoje zgradbe. Nekateri Oratorijci, ki so se razbežali naokoli, so se vrnili in so jo obnovili, tako da so ohranjali stari režim, navade in običaje, ki so temu kolegiju dajali videz, s katerim nisem mogel primerjati ničesar v nobenem izmed kolegijev, kamor sem šel, ko sem zapustil Vendôme. Kolegij stoji sredi mesta ob mali reki Loiri, ki obliva njegove zgradbe, in tvori široko odprto ogrado, ki je skrbno zaprta in v kateri so zgradbe, ko so potrebne za tovrstno ustanovo: kapela, gledališče, ambulanta, pekarna, vrtovi in vodni tokovi. Ta kolegij, najslavnejše središče za poučevanje, ki ga imajo centralne province, oskrbujejo te province in naše kolonije. Oddaljenost ne dovoljuje staršem, da bi večkrat prišli sem pogledat svoje otroke. Režim šole je tudi sicer prepovedoval počitnice zunaj šole. Potem ko so vstopili v gimnazijo, so učenci lahko šli ven le takrat, ko so končali svoj študij. Z izjemo sprehodov zunaj šole pod vodstvom Očetov, je bilo vse naravnano tako, da je ta hiša imela prednosti običajne discipline. V mojem času je bil popravljavec še živ spomin in klasična palica, ovita v usnje, je tu spoštljivo igrala svojo grozno vlogo. Kazni, ki jih je nekoč izumila Jezusova družba in ki so imele grozljiv učinek tako na duha kot na telo, je star program obdržal v popolnosti. Pisma staršem so bila, tako kot tudi spoved, določene dni obvezna. Naše grehe in čustva so tako sistematično izkoriščali. Vse je nosilo pečat samostanske uniforme. Med drugim se spominjam vež starega zavoda in pregleda, ki smo ga imeli vsako nedeljo. Stali smo v svečanih uniformah, razvrščeni kot vojaki in čakali dva direktorja, ki sta nas, v spremstvu dobaviteljev in učiteljev, pregledovala s trojnega vidika, in sicer glede obleke, higiene in morale. Dvesto ali tristo učencev, ki jih je lahko kolegij vzel pod streho, je bilo po stari navadi razdeljeno v štiri oddelke, imenovane Najmanjši, Mali, Srednji in Veliki. Razdelitev Najmanjših je obsegala razrede z imenom osmi in sedmi; Malih šesti, peti in četrti; Srednjih tretji in drugi; in končno Velikih, retoriko, filozofijo, posebno matematiko, fiziko in kemijo. Vsak od teh posebnih kolegijev je imel svojo zgradbo, svoje razrede in dvorišče na velikem skupnem ozemlju, kamor so vodili izhodi dvoran in ki so se končali v jedilnici. V tej jedilnici, vredni starega verskega reda, so bili vsi učenci. V nasprotju z režimom drugih učiteljskih zborov smo lahko tukaj med jedjo govorili in ta oratorijska tolerantnost nam je omogočala izmenjavo jedi v skladu z našimi okusi. Ta gastronomska trgovina je nenehno ostala eden od najbolj živih užitkov našega življenja v kolegiju. Če je imel kateri dijak Srednjega oddelka, ki je bil na čelu svoje mize, rajši obrok rdečega graha kot svoj desert, kajti imeli smo desert, je šla od ust do ust naslednja ponudba: »Desert za grah!«, dokler ga ni dobil sladokusec; potem pa je ta naprej poslal svoj obrok graha, ki je šel iz rok v roke, dokler ni prišel do povpraševalca, katerega desert je pripotoval po isti poti. Nikoli ni bilo napake. Če je bilo več povpraševanj podobnih, je imelo vsako svojo številko in govorili smo: »Prvi grah za prvi desert.« Mize so bile dolge, naš nenehni promet je vse spravil v gibanje; govorili, jedli in obnašali smo se brez primere. Pa tudi klepet tristo mladih ljudi, prihodi in odhodi služabnikov, ki so bili zaposleni z menjavo krožnikov, serviranjem hrane, prinašanjem kruha in inšpekcije direktorjev, so naredili iz jedilnice v Vendômu enkraten tovrsten spektakel, ki je obiskovalce vedno osupnil. Da so olajšali naše življenje brez kakršne koli komunikacije z zunanjim svetom in brez družinskih nežnosti, so nam Očetje dovolili imeti golobe in vrtove. Dvesto ali tristo hišic, na tisoče golobov, ki so gnezdili okoli stene obzidja in trideset vrtov so dajali še bolj nenavadno sliko, kot je to bilo naše kosilo. Toda bilo bi preveč dolgočasno pripovedovati o podrobnostih, ki naredijo iz vendômskega kolegija zgradbo zase in bogato spominov na otroštvo, ki se je tam odvijalo. Kdo od nas se z radostjo ne spominja, kljub grenkobam učenosti, bizarnosti tega samostanskega življenja. To so bile sladkarije, kupljene iz pohlepa med našimi sprehodi, dovoljenja igrati karte in dovoljenja narediti gledališke predstave med počitnicami, rabutanje sadja in svoboščine, ki jih je potrebovala naša osamljenost; nato še naša vojaška glasba, zadnji ostanek kadetov; naša akademija, naš kaplan, naši Očetje profesorji; končno posebne dovoljene ali prepovedane igre: konjenica hodulj, dolge drsalnice narejene pozimi, trušč galskih galoš in še posebej trgovanje, ki ga je uvedla trgovinica znotraj dvorišč. To trgovinico je imel neke vrste mojster za vse, pri katerem so lahko veliki in majhni prosili glede na seznam: škatle, hodulje, orodje, progaste golobe, golobe s šopom perja na nogi, mašne knjige (redko prodan artikel), nožičke, peresa, svinčnike, črnilo vseh barv, žoge, frnikole; končno ves svet osupljivih fantazij otroštva, ki je vseboval vse: od omak golobov, ki smo jih morali ubiti, do lončenih posod, v katerih smo hranili riž od naših večerij za kosilo naslednjega dne. Kdo od nas je dovolj nesrečen, da je pozabil bitje svojega srca ob pogledu na to prodajalno, občasno odprto med nedeljsko rekreacijo, kamor smo hodili po vrsti zapravljati denar, ki so nam ga dodelili; kjer nas je skromnost žepnine, ki so nam jo dali starši za naša manjša zadovoljstva, prisilila, da smo izbrali med vsemi predmeti, ki so tako živo zapeljevali naše duše. Ali je mlada žena, ki ji mož da dvanajstkrat na leto mošnjo zlata, ljubko darilo za njene kaprice, sanjala prve dni medenih tednov o tako različnih pridobitvah, od katerih vsaka požre veliko denarja, kot smo mi o njih razmišljali na predvečer prvih nedelj v mesecu? Za šest frankov smo imeli za eno noč univerzalnost dobrin neizčrpne trgovinice in med mašo nismo peli odpeva, ki bi motil naše skrite račune. Kdo od nas se lahko spomni, da je imel nekaj centov za zapraviti drugo nedeljo? In končno, kdo ni vnaprej ubogal družbenih zakonov, tako da je obžaloval, pomagal in sovražil brezpravne ljudi, ki so zaradi skopuštva ali pa starševske nesreče ostali brez denarja? Kdor koli bo hotel pokazati samotnost tega velikega kolegija s svojimi samostanskimi zgradbami in štirimi parki, v katerih smo bili hierarhično nameščeni, bo gotovo imel zamisel o zanimanju, ki nam ga je nudil prihod novinca, resničnega potnika, ki se je nepričakovano vkrcal na ladjo. Nikoli niso mlade vojvodinje, ki so jo predstavili na dvoru, tako zlobno kritizirali, kot so kritizirali vsi učenci njegovega oddelka novinca, ki je prispel. Ponavadi so med večerno rekreacijo hvalisavci, ki so bili navajeni kramljati s tistim od dveh očetov, katerih naloga je bila nadzorovati učence vsak teden enkrat eden, drugič drugi, ki je bil takrat dežuren, prvi zaslišali te resnične besede: »Jutri boste imeli novinca!« Nenadoma je ta krik: »Novinec, novinec!« odmeval po dvoriščih. Pritekli smo in smo se razvrstili okoli pedagoga, novinec pa je bil kmalu grobo izprašan. Od kod je prišel? Kako mu je ime? V katerem razredu je itd. Prihod Louisa Lamberta je bil kot predmet pripovedi, vreden Tisoč in ene noči. Takrat sem bil v četrtem razredu pri Malih. Za pedagoga smo imeli dva človeka, ki smo jima po tradiciji dali ime očeta, čeprav sta bila laika. V mojem času so bili v Vendômu le trije resnični oratorijci, ki jim je ta naslov zakonsko pripadal; leta 1814 so zapustili kolegij, ki se je neopazno sekulariziral, in se po zgledu župnika de Mera zatekli k oltarjem nekaterih župnišč na podeželju. Oče Haugoult, pedagoški vodja tistega tedna, je bil zadosti dober človek, vendar brez globljega znanja in ni imel tistega takta, ki je tako potreben za razlikovanje različnih značajev otrok in za določitev njihove kazni glede na njihove moči. Oče Haugoult je torej začel precej samovšečno govoriti o posebnostih dogodkov, ki so nam naslednji dan prinesli najbolj nenavadnega od vseh novincev. Igre so se takoj končale. Vsi Mali so prišli v tišini poslušat dogodivščino tega Louisa Lamberta, ki ga je kot meteorski kamen odkrila gospa de Staël v kotičku nekega gozda. Gospod Haugoult nam je moral povedati vse o gospe de Staël; ta večer mi jo je domišljija naslikala visoko deset čevljev, kasneje pa sem videl sliko Corinne (literarna junakinja pisateljice, mišljeno je sama pisateljica de Staël op.p), na kateri jo je slikar Gérard predstavil kot visoko in čedno. Ali joj, ženska, ki jo je naslikala moja domišljija, je bila veliko lepša, tako da je resnična gospa de Staël izgubila vrednost po moji oceni, celo ko sem prebral njeno knjigo z resnično moško močjo De l'Allemagne8. Toda Lambert je bil takrat celo večje čudo. Gospod Mareschal, šolski ravnatelj, je potem, ko ga je ocenil, okleval, kot je dejal oče Haugoult, da bi ga dal med starejše dečke. Vendar pa je bilo krivo njegovo slabo znanje latinščine, da ga je dal prav v četrti razred, toda vsako leto je preskočil po en razred kot izjema, saj bi moral biti z akademije. Proh pudor9! Imeli naj bi čast med Male šteti nekoga, čigar plašč je bil okrašen z rdečim trakom, ki so ga nosili akademiki z Vendôma. Ti akademiki so uživali pomembne privilegije, pogosto so večerjali za ravnateljevo mizo in so imeli na leto dve literarni srečanji, na katerih smo bili vsi prisotni, da smo poslušali njihove izdelke. Akademik je bil mali pomembnež. In če je vsak učenec govoril po resnici, je priznal kasneje v življenju, da se mu je zdel akademik z velike francoske akademije manj ugleden kot kolosalen deček, ki je nosil križ in prestižni rdeč trak, kar sta bila znaka naše akademije. Zelo težko je bilo pripadati temu slavnemu telesu, preden je šolar prišel v drugi razred, kajti akademiki so morali imeti vsak četrtek v počitnicah javna srečanja in prebirati zgodbe v verzih in prozi, pisma, eseje, tragedije, drame; spise, prepovedane inteligenci nižjih razredov. Dolgo časa sem ohranil spomin na zgodbo z imenom Zeleni osel, ki je bila, mislim, najbolj opazno delo te neznane akademije. V četrtem razredu in že na akademiji! Ta deček, star štirinajst let, že pesnik, varovanec gospe de Staël, prihajajoči genij, je dejal oče Haugoult, naj bi bil eden izmed nas. Čarovnik, mladenič, sposoben napisati spis ali prevod, medtem ko so nas klicali v razred, in se naučiti lekcij, ko jih je le enkrat prebral. Louis Lambert je zmedel vse naše zamisli. Radovednost očeta Haugoulta in nestrpnost, ki jo je kazal, da bi videl novinca, pa sta prilili olja na našo vznemirjeno domišljijo. »Če so golobi, potem ne bo golobnjaka. Ni prostora za drugega.« »Toliko slabše,« je dejal nekdo od nas, pozneje znan kot agronom. »Kdo bo sedel zraven njega?« je dejal nekdo drug. »Oh, rad bi bil njegov tovariš,« je vpil neki entuziast. V našem kolegijskem jeziku je ta beseda »biti njegov tovariš« (drugje je to kolega) težko prevedljiv idiotizem. To pomeni bratsko delitev dobrega in slabega našega otroškega življenja, mešanico interesov, bogato sporov in ponovnih prijateljstev, napadalen in obramben dogovor o zavezništvu. Če človek živi le po svojih čustvih, morda misli, da bo svoje življenje osiromašil, če bo ljubezen, na katero je naletel, združil v naravno zvezo. Vtis, ki so ga ta večer name naredili nagovori očeta Haugoulta, je eden od najbolj živih vtisov iz mojega otroštva in ga lahko primerjam le z branjem Robinsona Crusoeja. Kasneje sem celo dolgoval spominu na te čudovite občutke morda novo ugotovitev o različnih učinkih, ki jih imajo besede v vsakem razumevanju. Beseda nima ničesar absolutnega: na besedo delujemo bolj mi, kot deluje ona na nas; njena moč je odvisna od slik, ki smo jih pridobili in ki jih razvrščamo okoli besede; toda proučevanje tega pojava zahteva obširno obdelavo in je daleč stran od teme našega pripovedovanja. Ker nisem mogel spati, sem imel o nenavadnem bitju, ki ga bomo imeli naslednji dan med nami, dolg pogovor s svojim sosedom v spalnici. Ta sosed, pred kratkim oficir, zdaj pisatelj z visokimi filozofskimi nazori, Barchou de Penhoën, ni zanikal niti njegove usode, niti naključij, ki so v istem razredu, za isto klopjo in pod isto streho združili edina dva učenca Vendôma, o katerih Vendôme danes sliši govoriti; kajti v trenutku, ko se izdaja ta knjiga, Dufaure, naš tovariš, še ni začel javnega življenja v parlamentu. Nedavni prevajalec Fichteja, tolmač in prijatelj Ballancha je bil že zaposlen, kot sem bil sam zaposlen z metafizičnimi vprašanji; z menoj je večkrat čenčal o Bogu, o nas in o naravi. Takrat je bil nagnjen k Pirovim zmagam. Ker je bil ljubosumen, da bi prenašal njegovo vlogo, je zanikoval sposobnosti Lamberta; ker sem pravkar prebral Znamenite otroke, sem ga zasul z dokazi, tako da sem mu navajal malega Montcalma, Pica de la Mirandollo, Pascala, končno vse prezgodaj zrele možgane, znamenite anomalije v zgodovini človeškega duha in Lambertove predhodnike. Bil sem torej sam navdušen nad branjem. Zaradi očetove želje, da bi me videl na Politehniki, je zame plačeval posebne lekcije matematike. Moj inštruktor, kolegijski knjižničar, mi je pustil jemati knjige, ne da bi preveč pazil na tiste, ki sem jih odnašal iz knjižnice, tj. mirnega kraja, kamor me je napotil med rekreacijo, da bi mi dajal svoje lekcije. Mislim, da je bil malo nespreten ali pa precej zaposlen z neko resno stvarjo, ker me je zelo rad pustil brati med ponavljanjem in je sam počel, ne vem kaj. Zaradi dogovora, ki sva ga po tihem sklenila, se torej nisem pritoževal, da se nisem ničesar naučil, on pa je molčal o mojih izposojah knjig. Ker me je gnala ta neučakana strast, sem zanemarjal študij zaradi pesnjenja, ki je gotovo vzbujalo malo upanja, če o tem sodim po tem predolgem stihu, ki je postal slaven med mojimi tovariši in ki je začenjal obdobje Inkov: Oh, Inka! Oh, nesrečni kralj, ki ga tepejo udarci usode! Vzdevek »pesnik« sem dobil zaradi posmehovanja mojim esejem; toda posmehovanja me niso spravila v red. Še vedno sem rimal, navzlic modremu nasvetu gospoda Mareschala, našega direktorja, ki me je skušal pozdraviti nesrečno zakrknjene manije, tako da mi je v kratki poučni basni pripovedoval o nezgodah penice10, ki je padla iz gnezda, ker je hotela leteti prej, preden so ji zrasla krila. Nadaljeval sem svoje branje, postal sem najmanj delaven učenec, najbolj len, najbolj zamišljen na oddelku Malih in zato največkrat kaznovan. Ta avtobiografska digresija naj bi pomagala razumeti naravo misli, ki so mi ob prihodu Lamberta rojile po glavi. Takrat sem bil star dvanajst let. Naprej sem čutil rahlo simpatijo do dečka, ki mi je bil po temperamentu v nekaterih črtah podoben. Srečal bom torej tovariša za sanjarjenje in za meditiranje. Ne da bi že vedel, kaj je pravzaprav slava, sem se počutil slavnega, ker sem bil tovariš otroka, čigar nesmrtnost je prepoznala gospa de Staël. Louis Lambert se mi je zdel velikan. Težko pričakovani dan je končno prišel. Trenutek pred zajtrkom so na tihem dvorišču zaslišali dvojni korak gospoda Mareschala in novinca. Oče Haugoult, ki je z nami delil muke radovednosti, ni dal od sebe glasu, s katerim bi prekinil naše mrmranje, in nas pozval k delu. Videli smo torej tega znamenitega novinca, ki ga je gospod Mareschal držal za roko. Predstojnik je prišel od svoje mize in direktor mu je svečano rekel po predpisih: »Gospod, pripeljal sem vam gospoda Louisa Lamberta, ali ga boste dali v četrti razred, jutri bo prišel k pouku.« Potem ko se je naglas pogovarjal z vodjem razreda, je dejal: »Kam ga boste pa dali?« Bilo bi nepravično, če bi zaradi novinca premestili koga od nas in ker je bila prosta le še ena miza, jo je Louis Lambert prišel zasest zraven mene, ki sem zadnji vstopil v razred. Čeprav smo morali počakati še nekaj časa, da je bilo ure konec, smo vsi vstali, da bi si ogledali Louisa Lamberta. Gospod Mareschal je slišal naše mrmranje, videl je, kako vneti smo bili, in je dejal z dobroto, zaradi katere se nam je prav posebej priljubil: »No, bodite pridni, ne motite drugih razredov.« Zaradi teh besed smo imeli premor nekaj trenutkov pred uro za zajtrk in vsi smo se zbrali okoli Louisa Lamberta, medtem ko se je gospod Mareschal sprehajal po dvorišču z očetom Haugoultom. Bilo nas je približno osemdeset vragov, tako predrznih kot ptice roparice. Čeprav smo šli vsi skozi ta kruti noviciat, nismo novincu pokazali nobene milosti, nismo mu prihranili posmehovanj, izpraševanj in nesramnosti, ki so si sledile ob takih prilikah v veliko sramoto novokrščenca, čigar navade, moč in značaj so tako preizkušali. Lambert, bodisi da je bil stoičen ali pa osupel, ni odgovoril na nobeno vprašanje. Nekdo od nas je na to pripomnil, da je bil nedvomno iz pitagorejske šole. Razlegel se je splošni smeh. Novinec je imel zatorej vzdevek Pitagora skozi vse svoje obdobje šolanja. Vendar pa so prodorni pogled Lamberta, prezir na njegovem obrazu zaradi naših otročarij, tako v nasprotju z naravo njegovega duha, mirna drža, v kateri je ostal, in njegova očitna moč glede na njegovo starost, vzbujali določeno spoštovanje tudi pri največjih ničvrednežih med nami. Kar se mene tiče, sem se držal zraven njega in sem bil ves zatopljen v njegovo proučevanje v tišini. Louis Lambert je bil suhljat in tanek, visok štiri čevlje in pol; njegov obraz je bil zagorel in roke so bile porjavele od sonca, kar mu je dajalo videz, da je mišičast, kar pa v normalnih okoliščinah ni bil. Tako je v dveh mesecih po svojem prihodu, ko je zaradi bivanja v razredu izgubil svojo skoraj rastlinsko porjavelost, postal tako bled in bel kot ženska. Njegova glava je bila nenavadno velika. Njegovi lasje, fini in lepo temni, s kopico kodrov, so dajali neopisljivo milino njegovemu čelu, katerega razmerja so bila nenavadna celo nam otrokom, ki nismo vedeli ničesar, kot se je dalo sklepati, o prerokovanjih frenologije, znanosti, ki je bila takrat v povojih. Lepota njegovega preroškega čela je izhajala predvsem iz nenavadno izklesane oblike arkad, pod katerimi so se svetile njegove črne oči, ki so bile videti narejene iz alabastra in katerih črte so bile zaradi posebnega čara popolnoma vzporedne, tako da so se priključile začetku nosu. Ko pa ste videli njegove oči, pa je bilo težko misliti na ostanek njegovega obraza, ki je bil precej nepravilen, kajti njihov pogled je imel čudovito pisanost izrazov, ki so bili videti, kot da jih je okrepila njegova duša. V nekem trenutku presenetljivo čist in prodoren, v drugem poln nebeške blagosti je v trenutkih, ko se je prepustil meditacijam, ta pogled postal medel, tako rekoč brezbarven. Njegove oči so bile takrat podobne oknu, od koder je sonce zginilo, potem ko ga je obsvetilo. Njegova moč in njegov glas nista bila nič manj spremenljiva; enaka negibljivost, enaka nepredvidljivost. Njegov glas je bil lahko tako sladak kot glas ženske, ki je prisiljena priznati svojo ljubezen: potem pa je bil včasih mučen, grob, hrapav, če lahko uporabim te besede v novem pomenu. Kar pa se tiče njegove moči, ponavadi ni mogel prenašati utrujenosti pri najmanjši igri in videti je bil šibak, skoraj slaboten. Toda v zgodnjih dneh svojega šolanja se je eden od naših tiranov norčeval iz te bolezenske občutljivosti, zaradi katere ni zmogel surovih vaj, ki so bile v modi v našem kolegiju, in Lambert je z obema rokama prijel na koncu eno od miz v razredu, ki je bila sestavljena iz dvanajstih velikih klopi, vgrajenih v dve vrsti in nagnjenih v sredini, se oprl na mizo vodje razreda, podprl mizo s svojimi nogami, tako da jih je postavil na prečnico spodaj, in dejal: »Zdaj pa naj vas jo deset poskusi premakniti!« Bil sem prisoten in lahko potrdim ta nenavaden prikaz moči: nemogoče je bilo iztrgati mu mizo. Lambert je imel dar priklicati v sebi ob določenih trenutkih izredne moči in zbrati svojo moč v dani točki in jo projicirati navzven. Toda otroci, navajeni soditi tako kot ljudje vse po svojih prvih vtisih, smo po nekaj dneh nehali proučevati Louisa; na laž je postavil vse napovedi gospe de Staël in ni uresničil nobenega čuda, ki smo ga od njega pričakovali. Po treh mesecih v šoli je Louis veljal za čisto navadnega šolarja. Samo meni je bilo torej dovoljeno prodreti v to subtilno dušo in zakaj ne bi rekel – božansko? Kaj je Bogu bližje, če ne genij v srcu otroka? Zaradi podobnosti najinih okusov in najinih misli sva postala prijatelja in tovariša. Najino prijateljstvo je postalo tako veliko, da so nama najini tovariši dodali dve imeni; eno se ni izgovarjalo brez drugega in da so poklicali enega od naju, so zavpili: »Pesnik in Pitagora!« Druga imena so ponujala primer podobnega spoja. Tako sem dve leti ostal sošolec ubogega Louisa Lamberta. V tem času je bilo moje življenje precej intimno povezano z njegovim, tako da lahko danes pišem o njegovem intelektualnem življenjepisu. Dolgo časa se nisem menil za poezijo in zaklade, skrite v srcu in za čelom mojega tovariša. Šele ko sem bil star trideset let, so moja opazovanja dozorela in žarek močne svetlobe jih je celo znova osvetlil, tako da lahko razumem obseg pojavov, katerim sem bil takrat nesposobna priča; užival sem v njih, ne da bi razumel njihove veličine in seveda sem nekatera pozabil ali se spomnim le najbolj očitnih. Danes pa jih je moj spomin uravnovesil in sem prodrl v skrivnosti te plodne glave, tako da se oziram nazaj na te čudovite dni najinega mladega prijateljstva. Sam čas me je posvetil v smisel dogodkov in dejstev, katerih je bilo polno tako neznano življenje kot tudi življenja mnogih drugih, ki so izgubljena za znanost. Ta pripoved je, kar zadeva izraz in oceno mnogih stvari, polna čisto moralnih anahronizmov, ki pa morda ne bodo škodili zanimanju zanjo. V prvih mesecih svojega bivanja v Vendômu je Louis postal žrtev neke bolezni, ki je, čeprav so bili njeni znaki nevidni za oči nadzornika, precej ovirala opravljanje njegovih visokih sposobnosti. Navajen življenja na prostem in na svobodo popolnoma naključnega izobraževanja, srečen ob nežni skrbi starega moža, ki ga je imel rad, navajen meditirati na soncu, mu je bilo zelo težko podrediti se predpisom kolegija, korakati v vrsti, živeti med štirimi stenami sobe, kjer je osemdeset fantov sedelo v tišini na leseni klopi, vsak pred svojo pisalno mizo. Njegovi čuti so imeli to popolnost, ki jim je dajala izredno občutljivost in vsak njegov del je trpel zaradi tega življenja v skupnosti. Izparine, ki so onesnažile zrak, pomešane z vonjavami razreda, ki je bil vedno umazan in poln ostankov naših obedov ali malic, so vplivale na njegov vonj, ta čut, ki je bolj kot drugi povezan s živčnimi središči v možganih in ki, ko je razdražen, povzroči nevidno motenje organov mišljenja. Poleg teh sestavnih delov nečistoč so bile v naših razredih omarice, v katerih so dečki imeli različen plen, golobe, ubite za praznične dni ali jedila, ukradena v jedilnici. V razredu je bil tudi velik kamen, na katerem sta ves čas stali dve vedri, polni vode, neke vrste napajališče, v katerem smo si v prisotnosti učitelja vsak dan eden za drugim umivali obraz in roke. Od tam smo stopili do neke mize, kjer so nas ženske počesale in nam napudrale lase. Tako je bil naš prostor, ki so ga počistili le enkrat na dan, vedno umazan. Kljub številnim oknom in zelo visokim vratom je bil zrak neprestano pokvarjen zaradi izpuhov umivalnika, zaradi česanja, zaradi omaric, zaradi tisočih obrokov dečkov, ne da bi pri tem šteli naša nakopičena telesa. Ta vrsta kolegijskega humusa, nenehno pomešanega z blatom, ki smo ga prinašali z dvorišča, je ustvarila gnojišče, ki je neznosno smrdelo. Ker ni imel čistega zraka, ki bi dišal po deželi, na kateri je doslej živel, sta sprememba njegovih navad in disciplina Lamberta potrli. Z levo roko, s katero je podpiral glavo, in s komolcem na klopi je prebil ure učenja tako, da je gledal listje dreves ali oblake na nebu; videti je bilo, da se uči svojih lekcij, toda ko je videl negibno pero ali stran, ki je ostala prazna, mu je ravnatelj zavpil: »Lambert, ničesar ne delate!« Ta: »Ničesar ne delate!« je bil vbod igle, ki je Louisa zadel v živo. Potem pa ni nikoli poznal ugodja odmorov, moral je namreč pisati kazensko šolsko nalogo. Ta kazenska šolska naloga, katere vrsta se spreminja glede na kolegij, je bila v Vendômu določeno število črt, ki jih je bilo treba napisati med urami rekreacije. Midva, Lambert in jaz, sva bila tako preobložena s šolskimi kaznimi, da sva imela v dveh letih najinega prijateljstva prostih le šest dni. Če ne bi imela knjig, ki sva jih jemala iz knjižnice in ki so vzdrževale vitalnost najinih možganov, bi naju ta način bivanja pripeljal do popolnega poneumljanja. Pomanjkanje telesnih vaj je za otroke pogubno. Navada, da se ohrani dostojanstven videz, ki se začne v nežnem otroštvu, spremeni, pravijo, telesno zgradbo kraljevskih oseb, če ne popravijo napak svoje usode z življenjem na bojiščih ali z lovskimi deli. In če predpisi pravilnega vedenja in navade na dvoru lahko delujejo na mozeg v hrbtenici, tako da poženščijo medenico kraljev, zmehčajo njihova možganska vlakna in tako degenerirajo rod, kakšne globoke telesne in duševne poškodbe šele povzroči pri učencih nenehno pomanjkanje zraka, telesnih vaj in veselja! V resnici bo režim kaznovanja, ki ga izvajajo v šolah, moral vzbuditi pozornost avtoritet za javno šolstvo, če se bo dalo tam najti mislece, ki ne bodo mislili zgolj nase. Na tisoč načinov sva si nakopala kazenske šolske naloge. Najin spomin je bil tako dober, da se nisva nikoli učila lekcij. Za oba je bilo dovolj, da sva slišala najine sošolce ponavljati francoske ali latinske naloge ali slovnico in lekcijo sva lahko povedala, ko je prišla vrsta na naju; če pa si je učitelj (žal) vbil v glavo, da je zamenjal običajni vrstni red in naju najprej poklical, potem pa zelo pogosto sploh nisva vedela, katera lekcija je bila, in dobila sva kazensko šolsko nalogo kljub najinim kar najbolj spretnim izgovorom. Poleg tega sva vedno čakala na zadnji trenutek, da sva naredila svoje naloge; če je bilo treba končati knjigo, sva se zatopila v sanjarjenje, pozabila sva na nalogo – in to je bil že spet razlog za kazensko šolsko nalogo! Kolikokrat sva napisala najine prevode, medtem ko jih je fant, vodja, čigar naloga je bila pobrati jih, ko je vstopil v razred, pobiral od drugih! Psihičnim težavam, ki jih je Lambert trpel, ko se je privajal na kolegij, se je pridružilo nič manj kruto vajeništvo, skozi katero smo morali vsi iti. Pri otrocih zahteva občutljiva koža precej skrbi zlasti pozimi, ko zaradi tisoč raznih vzrokov nenehno menjajo ledeno ozračje blatnega dvorišča za toploto razredov. Tako so Mali in Najmanjši, ker zanje niso skrbele matere, trpeli zaradi zmrzlin in tako bolečih razpok, da so zaradi teh težav med kosilom potrebovali posebne obveze, ki pa so bile zaradi velikega števila bolečih rok, nog in pet precej nepopolne. Veliko dečkov je v resnici moralo dati prednost zlu pred zdravilom; pogosto so morali izbirati med nalogami, ki so jih morali končati, ali radostmi drsališča in odstranitvijo obveze, nemarno nameščene in še bolj nemarno hranjene. Potem so navade na šoli prinesle roganje iz ubogih šibkih bitij, ki so dobila obveze in so jim trgali stran krpe, ki jim jih je bolniška sestra nadela na roke. Zato je bila pozimi večina od nas z napol mrtvimi prsti in nogami, bolna od bolečin, nerazpoložena za delo, ker smo trpeli in smo bili kaznovani, ker nismo delali. Ker so očeta velikokrat prevarale naše hlinjene bolečine, ni upošteval resničnega trpljenja. Z denarjem, plačanim za oskrbo, so učence vzdrževali tudi na stroške kolegija. Uprava je imela navado podpisati pogodbo za čevlje in obleko; od tod torej ta tedenski pregled, o katerem sem že govoril. Odličen za upravljavca ima ta načrt vedno žalosten izid za upravljanega. Gorje Najmanjšemu, ki se je vdajal slabi navadi, da je pošvedral svoje čevlje, jih raztrgal ali pa prezgodaj obrabil podplate, bodisi zaradi napake pri svoji hoji ali pa zaradi trganja med urami učenja, da bi zadostil potrebi po gibanju, ki jo čutijo otroci. Ta deček ni šel vso zimo na sprehod, ne da bi imel hude bolečine: najprej so se mu prebudile boleče ozebline kot napad protina, potem pa so zakovice in vrvica, ki držijo skupaj čevelj, odpadli ali pa so poškodovane pete preprečile prekletim čevljem, da bi ostali na otrokovih nogah in jih je moral boleče vleči po poledenelih poteh ali pa se je moral z njimi bosti po glinasti zemlji Vendômoisa; in končno sta voda ali sneg prodrla skozi neopazno režo ali slabo prišito zaplato in noga je otekla. Izmed šestdeset dečkov jih ne bi našli deset, ki bi lahko hodili brez kakšnih posebnih muk; kljub temu pa so vsi sledili glavnini čete, tako jih je vlekla hoja kot ljudi žene skozi življenje, življenje samo. Kolikokrat se je kakšen rahločuten fant zjokal od jeze in pri tem našel ostanek moči, da je šel naprej ali pa se je vrnil pod domačo streho; tako se pri teh letih še skoraj nova duša boji zasmehovanja in pomilovanja – dveh vrst norčevanja. V kolegiju pa tudi v družbi močan zaničuje šibkega, ne da bi vedel, v čem je prava moč. To pa ni bilo še nič. Na rokah niso imeli rokavic. Če bi po naključju dali starši, bolničarka ali ravnatelj tistemu najobčutljivejšemu med nami rokavice, so jih burkeži ali Veliki dali na peč in se zabavali, da so se sušile ali pa so jih izmaknili; in če so se rokavice izmaknile plenilcem, so se zmočile in skrčile zaradi pomanjkanja skrbi zanje. Rokavic torej ni bilo mogoče imeti. Videti je bilo, da so rokavice privilegij, otroci pa so radi enaki. Te razne vrste trpljenja so napadale Louisa Lamberta. Podobno kot meditativni ljudje, ki v miru svojih sanjarij dobijo navado, da naredijo kakšen podzavesten gib, je imel razvado igrati se s čevlji in jih je strgal v kratkem času. Njegova ženska polt, koža njegovih ušes, njegove ustnice so popokale ob najmanjšem mrazu. Njegove roke, tako mehke, so pordele in otekle. Nenehno je bil prehlajen. Tako je nenehno trpel, še preden se je bil privadil vendômskemu življenju. Ker so ga izučile krute izkušnje bolečin, je moral skrbeti za svoje stvari, če uporabim izraz s kolegija. Moral je skrbeti za svojo omarico, svojo klop, obleke in čevlje; da si ni pustil ukrasti svojega črnila, niti knjig, ne zvezkov ali peres; in končno moral je misliti na tisoč podrobnosti našega otroškega življenja, s katerim so se s toliko pozornosti ukvarjali ti egoistični in povprečni umi, ki jim nezmotljivo pripadajo nagrade za odličnost ali dobro obnašanje, ki pa so se ognili fantu, polnem prihodnosti, ki se je v prijemu skoraj božanske domišljije z ljubeznijo predajal toku svojih misli. To pa še ni vse. Obstaja nenehen boj med učitelji in učenci, borba brez premirja, katero se ne da v družbi z ničimer primerjati, razen mogoče z bojem opozicije proti ministru v tipični vladi. Toda novinarji in govorci opozicije so morda manj pripravljeni izkoristiti prednost, manj neizprosni so pri očitanju napak, manj milostni v svojih roganjih, kot so to otroci do ljudi, katerih naloga je, da jih vodijo. To pa je naloga, pri kateri bi tudi angeli izgubili potrpljenje. Potemtakem ni treba prestrogo grajati ubogega prefekta, slabo plačanega in torej ne preveč bistroumnega, da je včasih nepravičen ali da vzkipi. Ker ga nenehno opazuje množica rogajočih se pogledov, obdan je s pastmi, se včasih maščuje za lastne napake na dečkih, ki so še prehitro pripravljeni, da jih opazijo. Razen za velike prekrške, za katere so bile druge kazni, so imeli v Vendômu palico za ultima ratio Patrum11. Pozabljene naloge, slabo naučene lekcije in objestnost so bile zadosti kaznovane s kazenskimi šolskimi nalogami, a užaljena veličina učitelja je spregovorila skozi palico. Med fizičnimi bolečinami, ki smo jim bili podvrženi, je bila najmočnejša ta, ki nam jo je povzročila ta usnjena naprava, široka približno dva prsta, uporabljena na naših ubogih malih rokah z vso silo in besom upravnika. Da je prejel to klasično kazen, je moral krivec poklekniti sredi dvorane. Moral se je dvigniti s svoje klopi in iti pokleknit pred kateder in prenašati radovedne poglede naših tovarišev, pogosto rogajoče se. Za nežne duše so bile te priprave torej dvojna kazen, podobna sprehodu od Palais do Grève, ki ga je nekoč opravil obsojeni proti svojemu morišču. Glede na svoj značaj so nekateri vpili in točili vroče solze pred kaznijo s palico ali po njej, drugi pa so kazen stoično sprejemali. Ko so čakali, pa so lahko tudi najmočnejši komaj potlačili krč na svojem obrazu. Louis Lambert je nenehno prenašal palice, in sicer zaradi neke svoje sposobnosti, ki se je dolgo ni zavedal. Ko je bil grobo vržen iz meditacije z »Nič ne delate«, se mu je pogosto zgodilo, da tega najprej sploh ni vedel in je tega človeka tako pogledal, da je bil v njegovem pogledu bogve kakšen divji prezir, nabit z mislijo, kot je Leydenova steklenica nabita z elektriko. Ta pogled je nedvomno vznemiril učitelja, ki je, prizadet zaradi te molčeče puščice, hotel svojega učenca odvaditi tega silovitega pogleda. Prvič, ko je bil oče užaljen zaradi tega prezirljivega žarka, ki ga je zadel kot blisk, je izrekel ta stavek, ki se ga dobro spominjam: »Lambert, če me boste še enkrat tako pogledali, vas bom s palico.« Ob teh besedah so bili vsi nosovi v zraku, vse oči so gledale zdaj učitelja, zdaj Louisa. Opazka je bila tako neumna, da je otrok očeta oplazil s pogledom, ki je bil kot blisk. Od tod je prišlo med učiteljem in Lambertom do spora, ki se je spraznil po določeni količini palic. Tako se mu je razkrila zatiralna moč njegovega očesa. Ta ubogi pesnik take živčne postave, tako občutljiv kot ženska, ki ga je obvladovala kronična melanholija, ves bolan zaradi svoje genialnosti, kot je bolno mlado dekle zaradi ljubezni, ki jo priteguje nase in se ne zmeni zanjo; ta otrok tako močan in tako šibak, ki ga je Corinne presadila iz njegovih lepih dežel, tako da je vstopil v kalup nekega kolegija, Sleherni um, sleherno telo ne glede na njegovo širino in temperament se mora prilagoditi režimu in njegovi uniformiranosti, kot se zlato oblikuje v kovance pod pritiskom stiskalnice. Louis Lambert je torej trpel na vsaki točki, kjer se lahko bolečina dotakne duše ali telesa. Priklenjen na klop, omejeno s površino, udarjen s palico, prizadet zaradi bolezni in v vseh svojih čutilih stisnjen pod pezo muk, vse ga je prisililo, da je prepustil svoje telo tisočim tiranijam kolegija. Podobno mučencem, ki so se smejali sredi trpljenja, se je zatekel v nebesa, ki mu jih je odpirala njegova misel. Morda mu je to popolnoma notranje življenje pomagalo uvideti skrivnosti, v katere je tako verjel! Zaradi neodvisnosti, nedovoljene zabave, očitnega tratenja časa, otopelosti, iz katere se nisva premaknila, nenehnih kaznovanj, odpora proti nalogam in kaznim sva si pridobila sloves podlih in nepopravljivih otrok, ki mu ni nihče oporekal. Učitelji so naju prezirali, padla pa sva tudi v skrajno nemilost pri najinih tovariših, ki sva jim prikrivala skrivno učenje iz strahu, da se ne bi norčevali. Ta dvojni prezir, nepravičen pri Očetih, je bil naravno čustvo pri najinih sošolcih. Igrati se nisva mogla z žogo, teči in hoditi na hoduljah. Ob dnevih pomilostitve ali ko smo po naključju dobili trenutek prostega časa, nisva bila deležna nobenega razvedrila, ki je bilo popularno v kolegiju. Ker so nama bili neznani užitki tovarišev, sva ostala sama in žalostno sedela pod kakšnim drevesom na dvorišču. Pesnik in Pitagora sta bila torej izjema, življenje zunaj skupnega življenja. Zaradi tako prodornega nagona, tako občutljivega samoljubja so učenci v nama začutili duhova na višji ali nižji ravni od njihove. Od tod torej pri nekaterih sovraštvo do najine skupne aristokratskosti, pri drugih pa prezir do najine nekoristnosti. Ti občutki so bili med nama, ne da bi to vedela, in morda sem jih dojel šele danes. Živela sva prav tako kot dve podgani, zaprti v kot dvorane, kjer so bile naše klopi, in tam sva bila zadržana tako med urami učenja kot med urami rekreacije. To nenavadno stanje naju je moralo spraviti in naju je dejansko spravilo v vojno stanje z otroki našega oddelka. Skoraj vedno pozabljena, sva tam ostala v miru, napol srečna, podobna dvema rastlinama, dvema okraskoma, ki sta manjkala v harmoniji dvorane. Toda včasih so naju najbolj nagajivi izmed najinih tovarišev žalili, tako da so čezmerno pokazali svojo moč, midva pa sva odgovorila s prezirom, zaradi katerega sta bila Pesnik in Pitagora pogosto tepena. Lambertovo domotožje je trajalo več mesecev. Ničesar ne poznam, kar bi lahko opisalo melanholijo, katere žrtev je bil. Louis mi je pokvaril veliko mojstrovin. Ko sva oba igrala vlogo v igri Gobavec v dolini Aoste, sva občutila čustva, ki so izražena v knjigi gospoda de Maistra, preden sva o njih prebrala, kot jih je izrazilo to zgovorno pero. Knjiga lahko, seveda, oživi spomine na otroštvo, toda nikoli ne more z njimi uspešno tekmovati. Lambertovi vzdihi so me naučili veliko bolj ganljivih himen žalosti, kot so najlepše strani v Wertherju12. In morda ni možna primerjava med trpljenjem, ki ga povzroči strast, ki jo naši zakoni obsodijo po krivem ali po pravici, in bolečinami ubogega otroka, ki hrepeni po veličastnem soncu, rosi v dolini in svobodi. Werther je suženj nekega hrepenenja, Louis pa je bil zasužnjena duša. Istemu talentu mora najbolj ganljivo čustvo ali čustvo, temelječe na najbolj resničnih željah, ker so najbolj resnične, prekositi stokanje genija. Potem ko je dalj časa ostal v meditaciji na listje ene od lip na dvorišču, mi je Louis dejal le eno besedo, toda ta beseda je napovedovala ogromne sanje. »K sreči obstajajo zame,« je zavpil nekega dne, »dobri trenutki, ko se mi zdi, da so stene razreda padle in sem drugje, na poljih! Kakšno veselje, prepustiti se toku svojih misli kot ptica, ki jo nosijo krila! Zakaj je zelena barva v naravi tako razširjena?« me je spraševal. »Zakaj je tako malo ravnih črt? Zakaj človek uporablja v svojih delih tako malo krivulj? Zakaj ima samo on za občutek ravne črte?« Te besede so odkrivale dolge sprehode skozi prostore. Gotovo je videl celotne pokrajine ali vdihaval vonj gozdov. Bil je živa in subtilna elegija, vedno tih in resigniran; vedno je trpel, ne da bi mogel reči: »Trpim!« Ta orel, ki je potreboval ves svet za hrano, je bil med štirimi ozkimi in umazanimi stenami in njegovo življenje je postalo, v najširšem smislu te besede, idealno življenje. Poln prezira do skoraj nekoristnega učenja, na katerega smo bili obsojeni, je Louis hodil po svoji zračni poti, popolnoma nenavezan na stvari, ki so nas obdajale. Ker sem sledil potrebi po posnemanju, ki obvladuje otroke, sem svoje bivanje poskušal prilagoditi njegovemu. Louis je še toliko lažje vplival name s svojo strastjo do neke vrste sna, v katerem globoke kontemplacije preplavijo telo, ker sem bil mlajši in bolj dovzeten. Kot dva ljubimca sva se navadila, da sva skupaj mislila in si odkrivala svoje sanje. Njegovi intuitivni občutki so imeli že to ostrino, ki naj bi pripadala intelektualni zaznavi velikih pesnikov in zaradi katerih so se pogosto približali norosti. »Ali čutiš tako kot jaz,« me je vprašal nekega dne, »da se je v tebi uresničilo namišljeno trpljenje? Če na primer živo mislim na učinek, ki bi ga imelo rezilo mojega noža ob vstopu v moje meso, tam nenadoma začutim ostro bolečino, kot če bi se v resnici urezal. Le krvi ni. Toda ta občutek pride in me preseneti kot nenaden hrup, ki je zmotil globoko tišino. Misel, ki povzroči telesno trpljenje? No, kaj praviš na to?« Ko je govoril o tako subtilnih razmišljanjih, sva oba padla v neke vrste naivne sanje. Začela sva v naju samih iskati neopisljive pojave, ki se nanašajo na rojstvo misli, ki jo je Lambert upal ujeti v njenih najmanjših zametkih, da bi lahko nekega dne opisal neznan proces. Nato se je po pogovorih, pogosto pomešanih z otročarijami, v njegovih sijočih očeh zasvetilo, stisnil mi je roko in iz svoje duše je prinesel besedo, s katero je poskušal podati strnjen pregled o sebi. »Misliti je videti!« mi je rekel nekega dne, ko se je razvnel ob nekem ugovoru o načelu našega ustroja. »Vsa človeška znanost temelji na dedukciji (kar je počasen proces videnja), s katero gremo od vzroka do učinka in od učinka do vzroka; ali v širšem smislu vse pesništvo tako kot vsako umetniško delo napreduje s hitrim videnjem stvari.« Bil je spiritualist, toda upam si mu oporekati, tako da uporabim njegova opažanja in imam inteligenco za popolnoma fizičen proizvod. Oba sva imela prav. Morda besedi materializem in spiritualizem izražata dve strani istega dejstva. Zaradi svojih premišljevanj o snovnosti misli je z neke vrste ponosa sprejel življenje v pomanjkanju, na katerega sta naju obsodili tako najina lenoba kot ravnodušnost do učenja. Do določene mere se je zavedal svoje vrednoti, ki ga je podpirala pri njegovemu spiritualnem delu. S kakšnim zadovoljstvom sem čutil, da se je njegova duša odzivala na mojo. Kolikokrat sva ostala, sedeč na najini klopi, oba zatopljena v branje neke knjige in izmenoma pozabljala drug na drugega, a se nisva ločila. Vedela sva, da sva oba tam, potopljena v ocean idej kot dve ribi, ki plavata v isti vodi! Na videz sva torej popolnoma životarila, toda obstajala vsa za srce in možgane. Čustva in misli so bile edini dogodki najinega šolskega življenja. Lambert je vplival na mojo domišljijo in ta vpliv čutim še danes. Požrešno sem poslušal njegove zgodbe, polne čudes, zaradi katerih ljudje tako kot otroci z radostjo požirajo zgodbe, v katerih resnica privzame kar najbolj absurdne oblike. Njegova strast do skrivnostnega in naravna lahkovernost mladosti sta naju pogosto napeljali, da sva razpravljala o Nebesih in Peklu. Louis je poskušal takrat, ko mi je razlagal Swedenborga, da bi z njim delil njegova prepričanja o angelih. V njegovih najmanj logičnih sklepanjih so bile še vedno osupljive opazke glede človeških moči, ki so dajale njegovim besedam to barvo resničnosti, brez katerih ni v nobeni umetnosti nič mogoče. Romantični konec, s katerim je podprl človekovo usodo, je bil take narave, da bi ugajal hrepenenju, ki zapeljuje krepostno domišljijo, da se preda prepričanju. Ali ni to v mladosti, ko ljudje ustvarijo dogme in idole? In, ali niso nadnaravna bitja, pred katerimi trepetajo, poosebljenje njihovih čustev, njihovih povečanih potreb? Vse, česar se danes spomnim iz pogovorov, polnih poezije, ki sva jih imela Louis Lambert in jaz o švedskem preroku, čigar dela sem kasneje prebral iz radovednosti, se da povzeti v tem pregledu. V nas naj bi bili dve ločeni bitji. Po Swedenborgu naj bi bil angel posameznik, pri katerem je notranjemu bitju uspelo premagati zunanje. Če želi človek slediti svojemu angelskemu klicu, takoj ko mu misel pokaže njegovo dvojno bit, mora težiti k temu, da nahrani svojo delikatno angelsko naravo, ki je v njem. Če nima

Dodatne informacije

ISBN 978-961-246-550-6
Format A5
Vezava Trda
Avtor Honore de Balzac
Država Francija
Jezik SLV
Število strani 162

Oznake produkta

Uporabite presledke, da ločite oznake. Za fraze uporabite enojne citate (').

Napišite vaše lastno mnenje

Loading...
Počakajte...